Kaj je bednega v tem, da napišem, kaj pravi o preskakovanju kolegica, ki je to dala čez kot otrok in ima izkušnje?

Kolegica je preskočila in še zdaj pravi, da ji je žal, ker je ostala brez enega brezskrbnega leta otroštva..[/quote]

to so pač bedne (brezvvezne) floskule ljudi, ki pač še niso odrasli … verjetno nikol ne bodo

Preseneča me, da se še prakticira preskok v višji razred. Včasih so nekateri res preskočili, tam pred 20 leti. A zadnja leta to nisem slišala, pa je nekaj otrok zelo dojemljivih.
Jaz ne bi dala otroka v višji razred. So današnje šole že tako dosti intenzivne.
Je pa tako, kot je rekla ena zgoraj: preverite, ali obvlada snov za 2. razred (pokrajine, pisanje, branje, računanje do 100 itd…)

Nekaj časa sem se družila s punco, ki je preskočila dva razreda in doktorirala pri 25 (po starem sistemu, se pravi faks, magisterij, doktorat).
Česa tako otročjega človek redko sreča. Ostali v moji družbi so samo debelo gledali, ker jim ni bilo nič jasno. To, da je doktorica znanosti, raje sploh nisem nikoli nikomur omenila. Njej definitivno ni koristilo, da je preskakovala razrede.
Tudi jaz ne poznam nikogar, ki bi preskočil razred, samo enega pod 20 let, ki je šel prej v šolo.

Še to sem pozabila napisati avtorici. Ne prenaglite se. Slika se večkrat čisto obrne. Moji otroci so doma rekli, da je neki otrok super, da ima super ocene, da je najboljši. Potem pa se je obrnilo v drugem razredu, kar naenkrat so bili boljši drugi otroci. Čisto drugačna slika. Enim otrokom se odpre kasneje, nekaterim celo na faxu, nekateri rabijo do 5. razreda… Kolegica mi je rekla, da je bil njen sin krepko nadpovprečen prve pol leta 1. razreda, močno je prehiteval ostale sošolce (to je učiteljica potrdila). Nato je naenkrat postal enak drugim, sedaj, v 4. razredu dobiva 4 , včasih 5, tudi 3. Zato ne prehitevajte, počakajte.

je preskočila en razred – iz tretjega v petega. Prej je res izstopala (hči v istem razredu), potem je doživela šok, ker naenkrat ni bila več najboljša in jih kar nekaj bilo takih, ki so bili v ocenah boljši od nje. Od tega, da so jo dvigovali v višive se je v enem letu spusila na ne ravno povprečje, bila je v zgornji polovici učencev. Šla v gimnazijo, jo povprečno končala, zdaj pa še vedno ni končala II. letnika faxa – moja hči je v četrtem (povprečen otrok).
Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da mora otrok biti tudi (predvsem) čustveno zrel. Za to punco lahko rečem, da je še zdaj polna sama sebe, ko pa odpre usta, pa vidiš, da nima kaj pametnega povedat, razen o sebi.
Lpd.

Moj je vse to obvladal v prvem razredu, razen značilnosti živali in rastlin v določenem letnem času. Skuhal je še marsikaj poleg kave in čaja. Sposoben, samostojen, bister fant pač. A daleč od genialnega.
Mislim, da so le redki primeri, ki so mentalno in čustveno dovolj zreli, da preskočijo razred, celo dva. Tisti mali genialci, ki bi jim res storil hudo krivico in veliko škodo, če bi ga tiščal k vrstnikom.

…in po vseh dopoldanskih zadolžitvah, po skuhanem kosilu, prebranih knjigah, tudi v angleščini (ni mi bilo jasno, od kod mu tolikšno znanje angleščine!) je naš šest letnik v počitnicah, ko sta bila s sestrico sama doma, skočil s strehe. Sicer le dobre 3 m višine in odnesel jo je brez poškodb. Ampak toliko o našem bistrem fantu… 🙂

Vse ob svojem času.

Tudi pri meni je predlagala učiteljica, starši se niso strinjali. Trideset let kasneje jim še vedno zamerim, da niso imeli zaupanja vame in moje sposobnosti. Sicer ga pa še zmeraj nimajo.[/quote]

Kolegica je preskočila in še zdaj pravi, da ji je žal, ker je ostala brez enega brezskrbnega leta otroštva..[/quote]

Tudi jaz sem preskočil en razred v OŠ, možnost je nekoč mami omenila razredničarka, moja mama pa jo je hlastno zagrabila. Zdi se mi, da bi bilo bolje zame, če razreda ne bi preskočil.

… ni vse v znanju in še … v četrtem se vse zgliha.

Seveda se, bistri otroci na tak način stagnirajo. Če tri leta ni treba nič delati, se tega nauči. Potem pa pride do šoka, ki ga ne preživijo vsi enako spretno. in tako po defaultu dobimo iz nekoč bistrega otroka povprečnega mladostnika, ki ne ve, zakaj je nezadovoljen s sabo in svetom.

Premislite.

Najina je ostala v razredu, ker mi je učiteljica šele naknadno priznala, da jo je hotela predlagati za preskok. V bistvu nisem preveč zadovoljna, ker je tudi razred zelo problematičen in ji šola prej škoduje, kot koristi. Ne vem pa, kako bi se zares odločila, če bi to pravočasno povedala.

Kakorkoli, od primera do primera je drugače. Nekolu bo koristilo, nekomu pa ne. Je treba kar staršem zaupati.

Se pravi, sam sebi.

Imaš prav, ni pravila. Sem pa prepričana, da smo starši še najmanj primerni za odločanje o tem. Mi otroka ne vidimo v skupini, tako ali tako smo pa prepričani, da je naš najpametnejši, najzrelejši in najlepši od vseh. Poleg tega skozi otroka živimo lastne želje in travme. Meni starši niso dovolili prej v šolo, ker je moja mama šla prej v šolo in ji ni bilo okej. Pa mislim, da bi mi morali dovoliti. Tudi to je bil razlog, če sem iskrena, da sem jaz otroka dala prej v šolo in na srečo mi je hvaležen za to. Se pa zavedam, da nisem bila čisto objektivna. Kateri starš pa je?

Učiteljice in ostali pedagogi so neobremenjeni z našimi lastnimi problemi in projekcijami. Po mojem je treba vprašati njih, ne starše.

where to buy prednisone without prescription order prednisone 100g online without prescription prednisone uk price
https://prednisonet.com 50 mg prednisone from canada
prednisone in uk over the counter prednisone medicine prednisone 5 50mg tablet price