Zadnje čase se pri našem 3,5-letniku vsak večer spopadamos strahom.
V sobi ima prižgano malo svetilko, z 2 leti starejšo sestrico na njuno željo spita skupaj (dve postelji skupaj – kot zakonska), razložili smo mu že, da je vedno nekdo doma, da ga pazi…
Včasih ne vem več, ali ga je res strah ali le odlaša s spanjem. Zadnje čase si želi imeti prižgano veliko luč (popolne teme nikoli ni maral), danes je na vsak način hotel v najino posteljo (do sedaj je pri naju prespal cca 3x – ob bolezni).
Strahu ne zna opisati – pravi, da ne ve, česa se boji. Če pa že kaj pove, je vsakič drugače – da bi kdo prišel, roparjev, duhov…

Kako ste reševali podobne težave? Kako naj vem, ali je res kar naenkrat prisoten tak strah ali malce izsiljuje? Kaj storiti, da otroka pomirimo, pa ga ne navadimo na to, da kdo vsak večer ob njem spi?

Še to – včasih ima hude sanje (vojaki, nekdo je preganjal njega in Meto, ponoči se včasih krega s sestrico in s sovrtičkarji…).
Nasilnih risank ni gledal še nikoli.

Pri nas se je tudi pojavljalo obdobje strahu, pri obeh, in pri obeh smo se ga uspešno rešili s pomočjo rituala, ki se je ponavljal vsak večer: večerja, umit, pravljica in crkljanje, potem pa še “urok” iz ene knjigice, kateri sedaj ne vem naslova, nekaj o nekem duhcu…Lahko da je bil naslov Bavbav …Spomnim pa se “uroka”:
Duhec grdi, ti Bavbav,
z mano se ne boš igral,
pičim te in rečem :”bu!”,
pa izgineš brez sledu!
Potem smo “polovili” vse strahce in jih pičili, pa zraven ponavljali pesmico. To jima je dalo poguma, kot bi imela čarobno paličico, ker sta potem lahko sama brez najine pomoči “popikala” vse strahce in bavbave, ter mirno zaspala.
Pri nas je palilo….

U, hvala za urok, bomo poskusili tudi to.

Pa še neki “lovilci hudih sanj” obstajajo, samo ne vem, kje se jih kupi – bo katera druga povedala (pri mojem nečaku so kar delovali).

Pa še ena luštna slikanica na to temo obstaja: Ne moreš zaspati, mali Medo? – o medvedku, ki se je bal teme.

Pa tudi Naježene prigode
priporočam – slikanica o stahovih, ki jih v resnici ni. Zelo luštna. Zgoraj na linku sem opazila, da je celo v akciji.

Ocitno je to pojav pri otrocih te starosti. Tudi nas malcek je star 3,5 leta in je tudi prejsnji teden zacel z izjavami ,da ga je strah. Se nikoli ni spal pri naju vedno v svoji postelji pa je vceraj ponoci zajokal, da ga je strah in sel spat v najino posteljo v spalnico.
Bomo tudi mi poskusili z pesmico!!

naša Metka ima sedaj to obdobje: ko gre spat moram ob njej sedeti toliko časa, da zaspi in jo držati za roko (mi vsakič reče: boš tukej sedela do jutra!!!), zahteva da pustim priprta vrata in prižgano luč na hodniku. ponoči se zbudi in prestrašeno kliče: mami kje si???!!! in jo vsako noč proti jutru prinesem k nama v posteljo, se stiska k meni kot klop. sem opazila, da se je to začelo dogajati, ko je šla v vrtec.
bo minilo, sigurno! do takrat pa se bomo pač “borili z duhci in strahci”. 🙂

lepo se imejte in lp v “našo” vas.

Oj!
Tudi tamalček večkrat pride zjutraj – ampak to navadno šele okoli 6h – da se še malce pocrkljava. Nekajkrat je prišel prej, ker je imel hude sanje.
SIcer pa mi je fina naša Meta, ki ga vedno tolaži:”Saj sem zraven tebe jaz, ki se nič ne bojim!”

Lovilca sanj smo mu že naredili in imata v sobi vsak svojega.
Hvala za naslov knjigic. Gramo takoj po Naježene prigode.

Lp

Kot bi poslušala samo sebe. Star 3,5 let. Ponoči podoživlja kakšne spore (majne – kocko npr.) z bratcem in huronsko vpije. Zadnje tedne noče, da ugasnemo luč zvečer. Ga je strah. Ne ve, česa. Zvečer pride desetkrat iz postelje. POnoči se zbuja, joka, težko se pomiri.

Enako je bilo pri starejšem. On se je npr. grozno bal cevke od radiatorja!? To se kar neki spomnejo…

Prvo pravilo pri nas: ja, res ga je strah. Tudi če ne vemo česa in če ne zna povedat, ga je ziher res strah. Ne iščite vzroka in ne pomirjajte ga z racionalnimi razalgami kao, strahu ni.

Kaj počnemo? Zvečer ga vodimo za roko nazaj v posteljo in ga stisnemo. Imamo v sobi zelo svetlo, od cestnih luči, nič rolet, vse se vidi, pa ni dobro zanj. Treba ga je božat, posedet pri njem. Izbere si žival, ki bo z njim spala, da ga ne bo strah. Ponoči hodim k njemu (imamo tud dojenčka, ki se skoz zbuja, tako da ni vedno enostavno, a poskušam biti potrpežljiva), V svojo posteljo ga ne vabim niti ne reče, mu je udobno v svoji. Predvsem pa se čez dan veliko pogovarjamo, kaj je bilo ponoči in kaj bi naredili, da ga ne bi bilo strah.

Uf, jaz sem razvila pri prvem celo zgdbico, zakaj je tema naša prijateljica… Skoz pravljice in knjigice gre ponavadi najlaže. Imajo eno knjigico o temi v MK in eno pri Didakti.

Danes zjutraj se pogovarjava, mi pa pravi, da bi imel ta velik poušter in ga potem ne bi bilo več strah?! Ja, bomo seveda poskusili. Kaj vse se podi v teh malih glavah…

Naj vam bo v tolažbo, da je to za otroka eno težko obdobje nočnih strahov, ki pa mine. Veliko potrpljenja in stiskanja!

Zanimivo. Pri nas se je pa pravzaprav začelo, ko so v vrtcu izdelali duhca iz papirja. Namen igrice je bil ravno ta, da otreoke ne bi bilo strah teme, a pri nas učinek ravno nasproten.

Jaz bi mu definitvno verjela in bi mu poskušala pomagati na vse možne načine.