Mamine litanije
S starši smo praktično (tudi) sosedi. In moja mama še vedno misli, da sem mala punčka, ki ji mora venomer dajati navodila. In to kako zelo pokroviteljsko! Že ko gre proti meni, vem, da mi bo spet nekaj pokroviteljskega povedala. Vedno in povsod ima samo ona prav (tudi očeta je že čisto zadušila, ga skoraj ni več za spoznati :((). Resnično je nemogoča, rada jo imam, ampak jo težko prinašam, priznam!
Povedala sem ji (že večkrat), da znam sama skozi življenje, da sem ji hvaležna za nasvete, ne pa tudi za način, s katerimi jih deli. Užaljena je pa takoj, če ni vse po njenem. Že če jo narobe pogledaš, ni prav in se začne muhati….
Ko pa nima “nasvetov”, pa ponavadi niti ne pogleda proti meni, nahitro pozdravi in je več ni. Ali pa celo (ko vidi prihajati naš avto) zgine za nekaj časa, da se mi spravimo v hišo.
Pa kaj naj naredim, da se vsaj malo spremeni? Prav žre me že vse skupaj! Stara sem pa 40 (!!!!!!!!!) let!
Ona je pač taka kot je, za njene komentarje imaš prag tolerance verjetno že visok. Pogovori se z njo (zaradi sebe , nje se verjetno ne bo prijelo), da si takega odnosa ne želiš in da se boš v primeru njenih izpadov umaknila in potem tudi tako naredi. Za njeno vedenje nisi odgovorna in ne moreš vplivat nanj, na svoje reakcije pa lahko. Seveda, ti bo še kdaj odneslo pokrov ;), bo pa vedno lažje.
Mi smo tudi sosedi in je vedno imela za reči kaj čez moje gospodinjenje, pa potem ko sem dobila sina glede tega kako ga oblačim, kaj mu dajem jest, kako ga vzgajam … stalno je bilo kaj. Od njegovega rojstva dalje sva se stalno kregale … jaz ji namreč nisem bila tiho in sem ji povedala ta svoje … Najprej na lep način, ki ga je kratkomalo preslišala ali ga ni želela razumeti … potem pa na grd način. Potem je par dni držala nos .. je bilo mogoče malo boljše … potem pa spet jovo na novo. Tako je trajalo 2 leti in pol … odnosi obupni!!! (čeprav smo se imeli ves čas zelooo radi … sam buhvar da smo bile preveč časa skupaj) … in je spet počilo (z moje strani) in sem ji povedala ta svoje. In takrat je ene dva tedna držala nos … in potem počasi sva začele spet komunicirat … in sedaj je že ene pol leta kar v redu. Ona se brzda v komentiranju … jaz sprejemam njene komentarje, kot dobronamerne (in jih tudi uporabljam, če se mi zdijo v redu). Največji problem je bilo, ko je začela meni zbijat avtoriteto nad mojim sinom ali ko je hotela vzgajati namesto mene … Če se sedaj to zgodi, se enostavno poslovim in gremo domov. In je mir. :)))
Hm, pri meni je bilo enako. Proces odvajanja je bil dolgotrajen. Mene je mama celo vsako jutro klicala, kaj naj oblecem otroku, glede na to, kaksno je vreme. Najprej mi je bilo dobrodoslo, potem mi je slo na zivce, pa sem pi*dila, pa sem ignorirala, pa…
No, potem sem pa scasoma s svojimi dejanji in svojim nacinom zivljenja pokazala mami, da sem odrasla in samostojna in neodvisna od nje in od kogarkoli. Tako so se tudi “nasveti” nehali. Vcasih se kaj rece, pa ni nadlezno. Ko je neumestno, ji pa kar povem in neha. ampak to je le se nekajkrat letno in ni sile :))
Uf z mojo se pa krasno razumeva, zdaj v bistvu bolje, kot prej ko sem bila samska in brez otrok. Mama je pred petimi leti in pol rodila sestro in si dajeva nasvete in kramljava kot dve kolegici. Občasno greva skupaj malo v šoping in kakšno tortico in se zares odlično razumeva. Nobenega pridiganja in soljenja pameti…
Lahko narediš samo to, da tebe neha žret. To je eden izmed razlogov, da jaz niti po pomoti ne grem živet s svojo materjo pod eno streho, niti za en teden ne, kaj šele za kaj dlje. Tako se vidimo, ko se vidimo, pripombe vedno letijo, jaz jih preslišim, če mi gre že iber na jetra, pa rečem samo “mami, PROSIM!!!” Takrat točno ve, da je šla čez mejo in se običajno pospravi nazaj, ZA črto.