Gillian Flynn: Ni je več

@Kerstin v januarskem branju
Tvoj “gnojni mehur” je najboljši možni način za označitev konca tega romana:)
Sicer sem pa prepričana, da nisi prav nič zamudila, ker si šla gledat film, še preden si do konca prebrala knjigo.
Misli o kul puncah so najbolj pametni stavki te knjige, pa še ti so malo za lase povlečeni. Mislim, da ni potrebe, da bi podcenjevali moške;)

No, meni vse skupaj ni bilo preveč všeč.
Več pa si lahko preberete na hermioninem literarnem blogu.

Trenutno berem knjigo Ta moški se izpove avtorice Jodi Ellen Malpas.
To je 3. del erotične trilogije, ki je izšel šele pred kratkim. Prva dva dela sem brala poleti med dopustom (Ta moški in Pod tem moškim), ko je bila poplava te literature in sem se želela prepričati, kakšna je. Nisem bila prepričana, če po prvih dveh delih sploh želim brati še tretji del – je bil precejšen dolgčas kljub kvazi erotični vsebini. Ker pa ne maram nedokončanih zgodb, sem jo vseeno vzela v roke. In zdaj se z muko prebijam čez njo. Mi je res dolgočasna in razvlečena. Klišejska zgodba – dominantni moški s težavno osebnostjo in eno nedoraslo dekle. Vseskozi enake situacije, enaki zapleti in razpleti, neskončno ponavljanje in izredno boren jezik. Dolgčas, skratka. Vse tri dele bi lahko izdali v 1 knjigi pa še to polovico manj obsežni kot je zdaj vsak del zase. Bi bilo čisto dovolj.
Sem pa že skoraj na koncu in komaj čakam, da vzamem v roke kaj drugega.
Skratka – odsvetujem.

Pravkar sem natipkala moj komentar h knjigi Claire Squires: Trženje literature, in potem se mi je zgodilo to, da se je moj omrežni kabel izklopil in je šlo vse besedilo po zlu.

Tako, da priporočam, da si objave najprej natipkate v word ob morebitni prekinitvi povezave…

Knjigo sem kupila in z njo sem zadovoljna. Ne bi pa še enkrat napisala, kar se mi je zbrisalo, ker vem, da ne bo več isto in to mi ni v redu.

Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu

Prebrala na dah.
Gre za roman v pismih, ki jih Eva, mati Kevina, piše svojemu možu Franklinu. V pismih se prepleta sedanjost, hkrati pa analizira svoje življenje od časa, ko sta se spoznala, kako sta se odločila za otroka, kako so živeli kot družina…vse do sedanjosti.
Kevin je povzročil enega izmed tragičnih srednješolskih pobojev v ZDA.
V knjigi je izpostavljeno predvsem vprašanje materinstva – brezpogojnost materine ljubezni.
Je kar globoka, meni je dala precej misliti in sem morala branje skompenzirati z enim ljubićem ;))
Beseda lepo teče, res se lepo bere. Priporočam!

Sophie Hannah: The Monogram Murders; The New Hercule Poirot Mystery.

Večina svetovnega spleta je dala dotično delo v totalni nič in skoraj spodkopalo mojo odločitev, da se spravim v svet, meni ljubega Poirota.

Ampak…ampaaaaak…..hvala bogu, da že lep čas poslušam sebe in si vedno poskušam ustvariti svoje mnenje.
V dveh dnevih sem pojedel polovico knjige in mi je že žal, da po tem primeru ponovno kar lep čas ne bo novih prigod .

Morda pa se spravim na kakšen starejši primer in obudim spomine na otroška leta z AGATHA CHRISTIE knjigo v roki 😀

Kdo od vas morda že prebral tale zadnji primer? Kako vam je?

@kr ena katra – Pogovoriti se morava o Kevinu

Pritrjujem – zelo fajn knjiga. In ker tolikokrat jamramo čez filme, posnete po dobrih knjižnih predlogah, se mi zdi, da je v tem primeru tudi film res fajn. Sama sem najprej prebrala knjigo in nato gledala film, frend s podobnim knjižnim okusom pa je najprej gledal film in nato bral knjigo. Začuda sva bila oba z obojim zadovoljna. Film nekaterih stvari preprosto ne more podati, je pa treba režiserki priznati, da je opravila dober izbor in izbrano fino predstavila.

Katja 10, se strinjam.
Ko sem brala knjigo, sem se ves cas sprasevala, kako so to spravili na filmski trak. Iz tega firbca sem si priskrbela film in…kapo dol. Res neverjetno delo režiserke. Redko lahko pohvalimo oboje.

Torej?
Kdo bere ali prebral nov primer HERCUL POIROTA?

Prosim, pazi na mamo – korejska avtorica Kjung Suk Šin»
Pretresljiva zgodba o družinskih odnosih, o mami, ki je doma le inventar, dokler nenadoma ne izgine in družina boleče občuti praznino zaradi njenega izginotja. Zgodba o požrtvovalni, nepismeni in preprosti materi, kmetici, ki se razdaja vsem okrog sebe, ki je ves čas v ozadju, o družini, kjer so vsi družinski člani vredni več od nje. Ko zboli za rakom in ji ta razžre dojko, njen mož reče nekako v tem smislu: “Jaz sem pa prehlajen.” Zgodba se me je zelo dotaknila, priporočam.

Isabel Allende: Otok pod morjem

Sicer mi je bila bolj všeč Hiša duhov, vendar je tudi Otok vreden branja. Tako kot v Hiši duhov (mimogrede – film prav tako odličen kot knjiga in odlična igralska zasedba!) tudi tu gre za sago, v kateri mimogrede izvemo še kak zgodovinski podatek. Tokrat je na tapeti črno suženjstvo na otoku Saint Domingue (Haiti). Avtorica spretno prepleta usode protagonistov in tudi ne pričara iz petnih žil pocukranega happy enda.
Mimogrede – jezikovno zelo dovršena knjiga, pohvale prevajalki in urednici. Zelo redko kaj zbode v oči (npr. “dosegla je starost za previdnost”).
Priporočam!

Prebrala zadnji dve:

Odrešenik in Snežak, in to na dušek (mislim, da to pove vse). Priporočam vsem ljubiteljem kriminalk.

Zora Tavčar: Veter v laseh

Goran Vojnovič: Jugoslavija,moja dežela

Colum McCann: Zoli
Prevzeta. Ravno prav poetično, ravno prav dinamično, ravno prav historično korektno. Zelo priporočam.

Jean Echonez: Teči
Redko se zgodi, da se dve knjigi zaporedoma, ki ju človek vzame v roke, povsem po naključju dogajata v istih zgodovinsko-geografskih okoliščinah. Tudi Emil Zatopek, o katerem govori knjiga Teči, je bistveni del svojega življenja namreč preživljal pod škornjem češkoslovaškega komunističnega režima…prav tako kot Zoli. Tole je en kratek simpatičen romanček, ki ga priporočam vsem ljubiteljem teka – aktivnim ali pasivnim.

Miljenko Jergović: Oče
Tole sicer ni Jergovićev najboljši roman, vendar pa nam avtor – kot pzp vedno – spet ponuja mnogo zanimivih in presenetljivih uvidov v bosansko/jugoslovansko zgodovino in mentaliteto. za ljubitelje vsekakor must.

Daria Bignardi: Popolna akustika

Mogoče bežno in na prvi vtis sorodno Ni je več (G. Flynn). A s pomembno razliko – medtem ko v Ni je več junaka cepetata na mestu in še poglabljata lastne in medsebojne travme in prepade, se v Akustiki zgodba odvija drugače. Mož, ki mu žena “pobegne”, bi po 4 mesecih pestovanja užaljenosti končno le rad izvedel, zakaj.
Odkritja so presunljiva, čeprav ne “akcijska”. Skoznje Arno končno dojame vsaj nekaj o svoji ženi, še več pa o sebi samem.
Knjiga zapusti ogromno materiala za premislek (pošteno povedano – ob branju zadnjega poglavja in po njem me je nenehno oblival srh) in trajen okus v bralnih brbončicah – ne boste je kar tako pozabili. Eno izmed vprašanj, ki jih je vzbudila v meni: koliko Sare je v vsaki žen(sk)i?

Kritiško bi se obregnila le ob Alexov “monolog” v dialogu, ki je a) predolg in b) je njegova dikcija identična dikciji prvoosebnega pripovedovalca Arna.

Toplo priporočam!

Stuart Evers: Deset zgodb o kajenju

Seveda ne gre za zgodbe o dejanskem kajenju, so pa cigarete tako ali drugače prisotne v vsaki zgodbi. Te so kratke, gre skoraj bolj za nastavke oz. izseke zgodb, kakršne piše življenje, s cigareto ali brez nje, večinoma z odprtim koncem. Čisto fino branje, bodisi kot lahkotno (čeprav to ni) bodisi kot odpiranje prostorov za razmislek o tem in onem. Priporočam zlasti tistim moljem, ki vam bolj dišijo knjižne specialitete (ne tiste z glavnega menija ;)).

Ampak, ker jo ravno berem – škoda, da ni bolj debela:)))), meni veliko boljšejša.))) kot Ni je več (tam sta mi šla oba tako na živce, da res ni). Knjigo sem sicer vzela čisto na slepo, pač novost v knjižici, ko sem prebrala tole recenzijo, sem jo še enkrat rezervirala in potem ugotovila, da jo imam že doma (ja, kaj naj rečem) in sedaj je v delu.

Zgodba je že povedana, bi pa dodala le še to – podobno kot filmi, ko na koncu ugotoviš, da so filmi, ki gredo mimo bolj potiho, bistveno boljši kot tisti, ki se na veliko reklamirajo) in vesela sem, da take zadeve mimo mene ne gredo:)).