Ferrante Elena : Dnevi zavrženosti

Prebranega sicer veliko, ampak nič tako pretresljivega, da bi pisala o tem. Tale pa – saj lahko opišemo tudi negativne vtise, mar ne?

Knjiga kot taka mi je bila sicer veliko bolj všeč kot njena Genialna prijateljica, mi je šla pa po drugi strani tako zelo na živce, da sem vmes dvakrat hotela odložiti. Ni ravno debela, prebere se hitro (včeraj popoldan), opisuje pa žensko, ki jo po 15-letih zakona (se mi zdi) z dvema otrokoma in psom, mož zapusti zaradi druge. Ženska pade čisto na tla, potem se seveda pobere, ampak ko sem se prebijala skozi to njeno padanje, uf….bi jo stresla iz hlač pa še česa. Verjamem pa, da obstajajo ženske, ki jih odhod njihovega partnerja pahne tako daleč.

Pier Paolo Pasolini: Nasilno življenje

Spremljamo kratko življenje Tomassa iz najrevnejšega predmestja Rima po 2. svetovni vojni. Življenje polno umazanije, kriminala, revščine in neperspektivnosti. Pa vendar je nekje vseskozi prisoten neki uporniški duh, neka skrita želja in volja po boljšem, lepšem življenju.
Skrajno surovo elementaren roman tako v zgodbi kot jeziku. Sama četrt in življenjske razmere so opisane tako podrobno in slikovito, da jih kar vidiš pred seboj in skoraj vohaš vso umazanijo. Tudi izražanje je izredno prostaško. Vendar je pristno in kot pravi pisatelj so zgodba in osebe sicer izmišljene, vendar še kako resnično povzete iz življenja, ki ga je izkusil tudi sam.
Zelo poseben roman in verjetno ni za vsakega. Meni je bil všeč.

Lidija Dimkovska – Rezervno življenje

Knjiga je ljubezenski, zgodovinski in politični roman o času, v katerem živimo in o ljudeh, s katerimi se lahko poistovetimo. Zgodba je pretresljiva, govori o usodi siamskih dvojčic z zraščenima glavama, o njunem boju za individualnost, zasebnost in ločeno življenje. Njuna osebna drama se odvija med letoma 1984 – 2012 in je razpeta med Skopjem in Londonom, vključuje tudi dogajanja kolektivnega spomina in zgodovine.
Ob branju sem se velikokrat zamislila, predvsem o krutosti posameznikov in družbe v kateri živimo. Zanimivo branje.

Doris Lessing: Peti otrok

Tako čudovito načrtovano življenje z veliko družino se staromodnima staršema kruto izjalovi. Vse je krasno, dokler se ne rodi peti otrok, ki vsem postavi življenje na glavo. Čuden je, nihče ga ne mara, nihče ga ne čuti, bojijo se ga. Celo znebiti se ga hočejo, odpeljejo ga v nek doma za take posebneže, a ga mati pripelje nazaj. S tem pa obsodi svojo družino na propad, saj se je prisiljena ukvarjati le s tem otrokom v strahu, da ne bi komu kaj naredil.
Malo čudaška zgodba, ki me je pritegnila zaradi vsebine. Na začetku se mi je zdela super. Tudi opisovanje nezmožnosti celotne družbe (družine, zdravnikov, šole itd.) da bi prepoznali ali sploh želeli videti, s kakšnim problemom imajo opraviti. To tiho obsojanje, zatiskanje oči pred resnico in nepripravljenost ali nezmožnost ukrepati me je najbolj zadelo. Koliko tega je tudi še zdaj povsod.
Vendar se zgodba konča tako brezoblično, da zmoti. Kaj je zdaj to? Ali kdo je zdaj to? Ali se vsaj kakšna stvar postavi na svoje mesto? Ne, konča se le s “pobožnimi” željami, da bo enkrat konec.
Vsekakor zgodba, ki se dotakne polno tabujev. Dobro napisano in mi je bilo všeč.
Baje je pisateljica napisala nadaljevanje tega romana, a ga pri nas nikjer ne zasledim, niti v angleščini ne. Bi bilo zanimivo.
Doris Lessing je za svoja dela dobila Nobelovo nagrado in prav zanimivo bi mi bilo prebrati še kakšno njeno knjigo.

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4

Priporočam!!
“Jadran Krt za 3. življenjsko obdobje”

Oelhafen in Tate: Hitlerjevi pozabljeni otroci – prebrano do konca, vredno branja. Proti koncu ima knjiga – ki sicer ni roman, ampak bolj “dokumentarec” – zanimiv preobrat, ob katerem te oblije še večji srh … Priporočam!

Nexö: Sirota Stina
Spremljamo življenjsko pot deklice, ki so se je skušali znebiti že pred rojstvom in ki je nato odraščala in odrasla v nekakšno poosebljeno mater, tolažnico, zaščitnico, hkrati pa ostala ujeta v revščino, bodisi na deželi ali v Kopenhagnu. Ob branju sem se spomnila na več drugih knjižnih zgodb, od Angela pozabe do Cankarjeve Anke (pa še nekaj realistov, socialrealistov idr. zraven). Zgodba je lepa, kruta, nekaterih zadev (žal) avtor ne izpelje do konca (recimo, kaj natanko je povzročilo ljudožerčev samomor in kako se je odvijalo Jensovo življenje pri rejnikih), predvsem pa me je užalostil konec. Če vam ležijo realistične zgodbe (Tavčar, Kersnik, Kranjec, Prežih), vsekakor priporočam! – Prevod je že kar “v letih”, zato sem uživala tudi v že arhaični ali vsaj precej izgubljajoči se slovenščini (vrniti šilo za ognjilo; nališpan in nakrišpan; čampelj …), res pa je, da sta prevajalec in lektor večinoma ignorirala rodilnik v zanikanih stavkih.