Marija
Marija,
poznam kar neki ljudi in še več zgodb, v glavnem žalostne. Te se me dotaknejo in jih ne pozabim. Ne poznam ljudi, ki ne bi imeli težav. Res pa je, da nekatere zadeve niti ne zaslužijo imena težava, zanje pa so za obupat.
Vse hudo, kar se zgodi meni, ocenjujem skozi svoje izkušnje. Nekdo, ki ga življenje močno preizkuša, ima možnost, da se iz tega nauči izogibati tistim ali temu, kar mu greni življenje. Je pa dejstvo, da sam skozi življenje ne moreš, da te neprestano nekdo vpleta, vpliva, zahteva, ogovarja…
In ljudje smo različni, vsak s svojim dojemanjem sebe in okolja, s svojimi interesi.
Vedno se bojim ljudi, ki manipulirajo in imajo samo svoje interese pred očmi. Posebej še, ko to ugotoviš (pre)pozno.
Primer: imeli so veliko prijateljev, znancev, družbe, ki je imela vedno odprata vrata. Ko se je v družini rodil prizadet otrok, jih je pol takoj nehalo prihajati, nekaj še malo poskušalo, redki so ostali…
Hočem reči, ne glede na vse, v kar smo vpeti; v službi, doma, družbi, na koncu si vedno sam!
Saj, živeti je preprosto, preživeti tako, da se vedno lahko pogledaš v obraz, da si zadovoljen s seboj, da si lahko rečeš “Hvala bogu, da živim” pa ni vedno tako preprosto.
Majhne stvari delajo človeka velikega!
In majhne stvari pomenijo človeku veliko!
“Dobro jutro” nekih ljudi na tem forumu, ki jih verjetno ne bom nikoli srečala, (da ne govorim, da me Seba skozi krega!), prijazna beseda in malenkosti, ki za trenutek prekinejo rutino.
Samo zate, Marija; rada imam ljudi, ki so, kot rečemo topli, dovzetni, razumevajoči. In nimam rada tistih, ki se s tem okoriščajo in nič ne vračajo.
Deževna sobota…grem pocrkljat mojega šmrkavca…upam, da se mi bo še pustil…vseeno prehitro raste…
Mislim tudi na tebe!
Ah, Tiha… tiha … tiha ! Hvala.
Beseda res ni velika, zdi pa se mi,
da boš iz nje znala razbrati vse, kar ti želim
povedati. Se ti še javim ….