Marko Pavček
A je res sin Toneta Pavčka, Marko storil samomor pri 21 letih??? Ne morem verjet. Koliko časa je že od tega? Tonetove pesmi dobro poznam nisem pa vedela za usodo njegovega sina. A je šlo za kako bolezen, a kdo ve? Ravno sem sinu brala pesmi, ki jih je oče posvetil sinu in smo se o tem pogovarjali v neki ozki družbi, pa so mi to povedali. Sama se teh novic ne spomnim, torej je moralo biti precej nazaj (sem rojena 1980). A kdo kaj ve?
Žal. 
http://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Pav{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}8Dek
Z vsako pesmijo me je manj
Z vsako pesmijo me je manj
Spraskam se v pesem.Počasi. Kos za kosom.
Bolečina je pekoča, a sladka.
Črna kri brizga iz verzov
Pod nohti žari moje meso.
Z vsako pesmijo me je manj.
Pride čas, ko se postrgam vsega.
Brez kože bom, brez oči,
brez krvi in žil,
brez mesa, brez kosti.
Brez srca.
Takrat bom najbolj popoln.
Sin Toneta Pavčka je leta 1979 napravil samomor. Očetovo razmišljanje iz tistega časa:
Stati pokončno, možato,
pa naj že bije v obraz
luč
ali blato.
Molčati
svoj molk
v sebi globoko
in se ne dati voditi
spremljevalki
bolečini za roko.
Jokati
samo navznoter
solze pritajene,
samo ko trta, ki joče
za novo rast,
preden odžene.
Dajati
iz sebe in svojih sanj,
sredico sredic,
kakor se daje igralec,
ki klovnovskih lic
zares na odru umre
igraje.
Znati
nastaviti čelo
mirno in zbrano,
ko pride čas,
ko mora biti pospravljeno
in poravnano.
In tedaj, čisto na koncu,
spati.
Spati
in sanjati, kako je velika
muževna steblika,
ki zapiska ljudem
na pomlad
o Jurjevem.
Morda pa je bila težava tudi ta zlagani večni optimizem očeta, tudi ko ni bilo razloga zanj. Ja, saj je fajn pisati puhlice o tem, kako je na koncu vse lepo, namesto da bi se soočili z realnostjo. “Mračnjaštvo” je pač del življenja, ki ga na koncu vedno doživiš, če vsaj malo razmišljal in se ne skrivaš ves čas za newagerskim evforizmom. Očitno Marko pač ni izbral slednjega načina, žal pa se tudi z “mračnjaštvom” ni znal spopasti, kar je pri teh letih težko, če nimaš prave opore. In ti nekdo zlajnano ponavlja, kako je življenje lepo, namesto da bi pokazal, da se zaveda tudi druge perspektive, da ni potrebno biti tiho, ko naletimo na gnilobo, jo potlačiti čim globlje. Iz “mračnjaštva” se da marsikaj naučiti, se okrepiti, postati trden človek. Včasih je pa splet okoliščin pač takšen, da te posrka. Tone se po mojem mnenju niti po sinovi smrti ni soočil z resnico, ampak si je vest (ponovno) težil s precej osladnim in verjetno nepravičnim pogledom na stvari, ki ga je vnašal v svoje pesmi, posvečene Marku. Morda bi pa moral kdaj “stati manj pokončno”, če se je v resnici tako počutil, se soočiti s temi občutki in jih na ta način preseči, osmisliti, razumeti. Najti kakšno odrešitev zase, morda pomagati še komu. Skrivanje žalosti s prisiljenim nasmehom na obrazu se mi pač ne zdi pot do resničnega miru, ampak samo odlašanje, vedno znova.. Je pa res, da je ta pot hudičevo boleča. Ampak na koncu je najbrž vseeno vredno, edini možni način, da se zares osvobodimo in živimo, četudi znova zapademo v “mračnjaštvo”. Sovražnika je potrebno spoznati. Če se pretvarjamo, da ga ni, ni zato nič manjši, prej obratno.
Živjo!
Jaz sem nekje na netu (in v knjigi) zasledila drugo različico.
Z vsako pesmijo me je manj
Z vsako pesmijo me je manj,
z vsako besedo,
ki je letela
v prazno,
ki je bila zaman.
Z vsako kretnjo me je manj,
z vsakim gibom zaman,
žalostna je noč,
prazen je dan.
Minevam z vsako mislijo
na drage odhajajoče,
za katerimi
moje srce joče.
Z vsako mislijo minevam –
me je zmeraj manj,
odhajam drugam,
preveč vsega je zaman.
Morda je kje drugje moj dom,
tukaj umira moja duša,
preveč je zame
kar jo preizkuša.
Morda me kje drugje
sreča čaka,
morda…
Ah, vem,
od koraka do koraka
gre pot
vedno
tudi ko je polna zmot
se najdejo nove
in nove stopinje
do srca blaginje.
Naj bodo naše poti
upanja polne
in čeprav me je
z vsako pesmijo manj,
moje življenje,
verjamem,
ni zaman.
Morda pe le ni bil tak pesmist… Kar se tiče samomora, se mi zdi, da se je nekaj časa govorilo, da je preprosto ugotovil, da svet ni preveč lep in nekako ni prenesel misli na to, niti bolečine ob tem. A kolikor vem, ni javnost nikoli vedela točnega vzroka in načina – le to, da je naredil samomor. Njegov oče mu je posvetil mnogo pesmi (če jih berete, velikokrat v njih najdete kakšnega Marka), kolikor pa poznam ostale pesmi, sem našla pa le eno, ki je direktno za njegovo hči Sašo, ki je igralka. Pesem, ki je posvečena njej, se imenuje Iver za hčer.
Še ena njegova pesmica:))
Pisal bi ti lepe pesmi,
same pesmi o ljubezni.
Pisal bi ti jih v dvojini,
pisal bi jih čisto zate,
nikomur ne bi dal jih brati,
spravljal bi jih v tvoje srce.
Da bi tamkaj zaživele,
da bi tamkaj šepetale,
šepetale, zaplesale,
žrtvovale, prepevale,
vztrepetale, zajokale,
vzvalovile, se ljubile,
da bi tamkaj vse pomrle.
(Marko Pavček)[/i]
Morda pa je bila težava tudi ta zlagani večni optimizem očeta, tudi ko ni bilo razloga zanj. Ja, saj je fajn pisati puhlice o tem, kako je na koncu vse lepo, namesto da bi se soočili z realnostjo. “Mračnjaštvo” je pač del življenja, ki ga na koncu vedno doživiš, če vsaj malo razmišljal in se ne skrivaš ves čas za newagerskim evforizmom. Očitno Marko pač ni izbral slednjega načina, žal pa se tudi z “mračnjaštvom” ni znal spopasti, kar je pri teh letih težko, če nimaš prave opore. In ti nekdo zlajnano ponavlja, kako je življenje lepo, namesto da bi pokazal, da se zaveda tudi druge perspektive, da ni potrebno biti tiho, ko naletimo na gnilobo, jo potlačiti čim globlje. Iz “mračnjaštva” se da marsikaj naučiti, se okrepiti, postati trden človek. Včasih je pa splet okoliščin pač takšen, da te posrka. Tone se po mojem mnenju niti po sinovi smrti ni soočil z resnico, ampak si je vest (ponovno) težil s precej osladnim in verjetno nepravičnim pogledom na stvari, ki ga je vnašal v svoje pesmi, posvečene Marku. Morda bi pa moral kdaj “stati manj pokončno”, če se je v resnici tako počutil, se soočiti s temi občutki in jih na ta način preseči, osmisliti, razumeti. Najti kakšno odrešitev zase, morda pomagati še komu. Skrivanje žalosti s prisiljenim nasmehom na obrazu se mi pač ne zdi pot do resničnega miru, ampak samo odlašanje, vedno znova.. Je pa res, da je ta pot hudičevo boleča. Ampak na koncu je najbrž vseeno vredno, edini možni način, da se zares osvobodimo in živimo, četudi znova zapademo v “mračnjaštvo”. Sovražnika je potrebno spoznati. Če se pretvarjamo, da ga ni, ni zato nič manjši, prej obratno.
[/quote]
PODPIS POD TOLE!!
Morda pa je bila težava tudi ta zlagani večni optimizem očeta, tudi ko ni bilo razloga zanj. Ja, saj je fajn pisati puhlice o tem, kako je na koncu vse lepo, namesto da bi se soočili z realnostjo. “Mračnjaštvo” je pač del življenja, ki ga na koncu vedno doživiš, če vsaj malo razmišljal in se ne skrivaš ves čas za newagerskim evforizmom. Očitno Marko pač ni izbral slednjega načina, žal pa se tudi z “mračnjaštvom” ni znal spopasti, kar je pri teh letih težko, če nimaš prave opore. In ti nekdo zlajnano ponavlja, kako je življenje lepo, namesto da bi pokazal, da se zaveda tudi druge perspektive, da ni potrebno biti tiho, ko naletimo na gnilobo, jo potlačiti čim globlje. Iz “mračnjaštva” se da marsikaj naučiti, se okrepiti, postati trden človek. Včasih je pa splet okoliščin pač takšen, da te posrka. Tone se po mojem mnenju niti po sinovi smrti ni soočil z resnico, ampak si je vest (ponovno) težil s precej osladnim in verjetno nepravičnim pogledom na stvari, ki ga je vnašal v svoje pesmi, posvečene Marku. Morda bi pa moral kdaj “stati manj pokončno”, če se je v resnici tako počutil, se soočiti s temi občutki in jih na ta način preseči, osmisliti, razumeti. Najti kakšno odrešitev zase, morda pomagati še komu. Skrivanje žalosti s prisiljenim nasmehom na obrazu se mi pač ne zdi pot do resničnega miru, ampak samo odlašanje, vedno znova.. Je pa res, da je ta pot hudičevo boleča. Ampak na koncu je najbrž vseeno vredno, edini možni način, da se zares osvobodimo in živimo, četudi znova zapademo v “mračnjaštvo”. Sovražnika je potrebno spoznati. Če se pretvarjamo, da ga ni, ni zato nič manjši, prej obratno.
[/quote]
Aja, zato ker oče Tone po tvoje ni bil trdi realist, ampak večni optimist – v tem je ves problem njegovega sina.Eni svoje težave pač prenašajo z nasmehom na ustih, drugi tiho s stisnjenimi ustnicami, tretji stokajo in jamrajo cele dni, četrti pristanejo na psihiatriji.Kdo dela prav in kdo narobe?
Za Errr in Zui (vkolikor ni to ena in ista oseba), saj ne morem verjeti, da bi bila dva človeka tako zlobna: samo to, kdo si ti, da si upaš soditi. Ven se mečeta, kaj res? Dva srčna in skromna človeka, ki ne rabita, da ju kdo zagovarja. Njuno delo govori zanju. Mogoče vaju( tebe!) pa ravno to moti, da ju ljudje poznajo in cenijo. Pa se še ti “vrzi ven” in povej, kdo si, če si upaš. Aja, tu ne forumu smo vsi anonimni. Potem pa vsaj povej, kaj si ti osebno naredil, da bi zaslužil naše spoštovanje. Razen, da zmerjaš z gnojem ljudi, ki so toliko dali in toliko prestali. Groza, kaj vse lazi po tem svetu.
ma ti si zlobna za vse skupaj s tega foruma. a zdaj tisti, ki razmišljamo drugače kot ti, zate naj ne bi obstajali? samo eden bi lahko razmišljal drugače od tebe in se podpisoval z različnimi vzdevki. kaj že sta dala? kasirala (in saša še kasira) bajne pare – za svojo rit.
[/quote]
Jih daj pa še ti – če jih znaš!
