Kopirano

Masovni protikoronski protesti.
V Srbiji. Na Hrvaškem. V Avstriji, Nemčiji, Švici. Na Nizozemskem. V Belgiji. V Angliji. V Grčiji, kjer je grška policija doživela pravo baklado molotovk. Tudi v Sloveniji – bravo, Maribor. Vi imate to, česar mi “žabarji” pogosto nimamo. Nek organ pod popkom.
O tem POP TV nocoj ni poročal. Nacionalka tudi ne. Pravzaprav niti eden od naših mainstream medijev. Ne smejo. Ker bi izgubili evrčke. Če ni evrčkov, ni plač. Ni plačanih stroškov. Ni nič.
Štekam. Preživet je treba pa makar, če se prodaš za pest srebrnikov.
Sam imam v življenju nekaj malega sreče, če lahko temu tako rečem. Stanovanjski problem imam urejen in ne rabim plačevat najemnine. Nimam kredita na banki. Nimam leasinga pri avtohiši. Nimam otrok. Delam od doma in nimam potnih stroškov. Mesec sem sposoben preživet s finančnimi sredstvi, ki ne samo, da so nižja od minimalne plače. Nižja so celo od višine socialne podpore. Ravno zadnji mesec dni, sem se šel ta eksperiment. In dojel, da mesec preživim s 350 evri. Ne, da bi bil lačen, žejen, prikrajšan za karkoli. V to cifro so všteti: hrana za en mesec, cigarete za en mesec, položnice. Da se. Če si skromen. Tako, da… če bi mene kot novinarja vrgli s šihta, ker se nisem uklonil cenzuri, bi z minimalcem preživel dva meseca. In medtem našel drug šiht.
Velikokrat v tem letu dni epidemije, ki je v resnici PLANdemija, me je mikalo, da bi nehal pisat o teh stvareh. Sem rekel sam sebi… dej Dule. Piši o lepih stvareh. O koncertih, ki jih ni že leto dni. O športu in tekmah, ki se igrajo v praznih dvoranah in stadionih. O frendu, ki bi ga lahko srečal v lokalu na kavi, pa ga nisem. Ker so lokali zaprti. Ne moreš pisat o tem. Ujet si v dinamiko dnevnega dogajanja. Vladna statistika, ukrepi, p-ič-ke mile m-aterne. Kraje, nategovanja, laži.
In sem se odločil, da ne bom nehal pisat. Ne bom nehal opozarjat na n-ebuloze, glu-posti, nat-ege. Ne bom tiho. Čeprav bi bilo morda lažje, če bi bil. Manj groženj bi dobival v messenger. Ampak, veste… človeka, ki ima dva poskusa samomora za sabo, te grožnje ne prestrašijo. Ker je bil z generalom Strahom na kavi že dolgo nazaj. In ga kljub visokemu činu, poslal v ku-rac. Z vseh teh groženj, ki jih imam shranjene, bo nekoč nastala knjiga “screenshotov”. Spomenik opranim možganom, bo naslov knjige.
Danes sem imel en dolg telefonski pogovor. Z moškim. Čist netipično zame. Moški se po telefonu stvari dogovorimo v minuti, dveh.
Me kliče znanec. Spoznala sva se, ko sem kot petnajstletni mulc, uletel na enomesečno prakso v enega od ljubljanskih hotelov v centru mesta. On je bil moj mentor. Vodja recepcije. Kombinacija črnogorsko – slovenskih genov. Visok, postaven, lep moški. Karizmatičen. Natakarice so se mu smehljale. Receptorke. Kolk mi je šel na živce. Ženskam je bil sposoben ustvarit mokre hlačke v sekundi dvajset. Res je znal. Pro-klet sveder! Sveder, ki gre povsod. V les, v beton, v kovino, v … 😉
Me kliče in mi pove, v kakšnem razsulu je slovenski turizem danes. Gospodarska panoga, ki je bila le dobro leto nazaj udarna igla slovenskega gospodarstva. Poslušam ga. Njega, ki je vmes postal direktor enega od ljubljanskih hotelov v centru mesta.
Poslušam in dojemam srhljive podrobnosti. Ker sem dober poslušalec, vem. Vem, da ta glas človeka ni običajen. Da je sposoben naredit težko pizdarijo. Samomor recimo. Če kdo ve, potem jaz vem, kdaj si blizu temu.
Eno uro in sedemnajst minut, je trajal najin pogovor. Morda sem mu nevede pomagal rešit življenje. Morda pa mi kljub trudu ni uspelo. Vem samo to, da sem izmozgan.
Še en razlog več, da ne neham pisat o teh stvareh.
Banda pokvarjena!