mate ni hrvat
http://www.youtube.com/watch?v=0hpzcQt-cJg
Dejansko gre za panonski dialekt slovenskega jezika, ki je sicer res nekoliko drugačen od recimo kranjskih narečij, vendar zelo podoben slovenskim prleškemu, prekmurskemu in haloškemu narečju.
Anton Vramec, ki v svoji Kroniki več krat omenja tako Slovence, kot tudi Hrvate in ozemlje obeh narodov pod Madžarskim Orszagom (kraljestvom). Ampak meja med obema narodoma je Vramcu popolnoma jasna. Za ozemlje današnje Slavonije uporablja ime, ki se v takratnem slovenskem jeziku glasi Slovenieh oz. Slovenjeh ali Slovenija. Druge Slovence izven Madžarskega kraljestva, torej v Avstrijskem kraljestvu oz. cesarstvu pa imenuje po pokrajinah kot Krajnce, Štajerje in Korotance. Kot prebivalec tega dela današnje Hrvaške zanesljivo ve, kje je živel in kako se je v jeziku takratnih prebivalcev imenovala današnja Slavonija. V bistvu Slovenija, poznan pa je tudi izraz Slovinija ali Slovinja. V nobenem primeru to ni bila Hrvaška, ki jo Vramec sicer pozna kot geografski pojem, vendar je bistveno južneje in se začenja nekoliko severno od Plitvičkih jezer. Pisec torej dejansko pozna in loči tako Slovenijeh, kot Horvatsko, obe geografsko politični enoti pod Madžarsko krono. In jasno je, da v »Slovenijeh« živijo »Szlouenci« (Slovenci), na »Horuatskem« pa Horuati (Hrvati), kar avtor večkrat zapiše. Očitno Vramec ne pozna izraza Slavonija, ker takrat ni bil poznan! Do tega imena je prišlo šele po propadu in uničenju Turkov, ko so se tamkajšnji Slovenci že zlili in asimilirali s srbskimi in hrvaškimi begunci iz Srbije, Bosne in prave Hrvaške. Gre za enostavno prevajanje iz latinskega jezika, kjer se je Slovenija, Slovenijeh ali Slovinje prevedlo nazaj iz latinščine (Sclavoniae) v Slavonijo!
Če je v Vramčevi Kroniki iz 16. stoletja vse to popolnoma jasno, je Habdeliču že nekoliko manj, a vendarle še zmeraj. Vidi pa se, da je okrog sto let kasneje razlika med zavestjo pri obema narodoma že manjša in v korist Hrvatov. V Habdeličevem času se nekako tudi prvič pojavi teorija o kajkavskem jeziku, ki da je le dialekt hrvaškega jezika. Ob tem se moramo zavedati, da v tem obdobju Hrvaška praktično ne obstaja več, ker ozemlje dejanske Hrvaške zasedejo Turki, prav tako pa tudi ozemlje jugovzhodne Slovenijeh ( danes Slavonije). Precejšnje število Hrvatov in tudi Srbov, zlasti iz zasedene Bosne ter dejanske Hrvaške, se pred Turki umakne na »Slovenieh«, kjer se pričnejo jezikovno in dejansko mešati s tamkajšnjimi Slovenci, dokler niso ti pod vplivom hrvaškega ekspanzionističnega nacionalizma počasi sprejeli tezo o hrvaškem kajkavskem narečju. To pride do izraza predvsem v 17.,18. in 19. stoletju, ko Hrvati povsem izpodrinejo in asimilirajo tamkaj živeče Slovence ter ime Slovenijeh. Resnici na ljubo se imamo za to zahvaliti tudi sami sebi in nekaterim slovenskim jezikoslovcem (zlasti doma iz dežele Kranjske), ki niso premogli potrebne širine in so v tem času zasnovali slovenski knjižni jezik, ob tem pa postavili panonske Slovence in njihova narečja na stranski tir. Dobesedno potisnili so jih v roke Hrvatom. Ti so to znali izkoristiti in tako je v 18., zlasti pa v 19. in dvajsetem stoletju nastala metropola Zagreb, ki so jo gradili številni Slovenci, poleg tistih iz Slovenijeh, tudi iz Prekmurja, Štajerske in Kranjske (Dolenjske) ter Bele Krajine ter se s časom tam asimilirali v Hrvate ali t.i. Kajkavce.
Poglejmo kako tolmačijo ta, že na prvi pogled nenavadna dejstva o »szlovenszkem in horvatszkem jeziku Hrvati. Ob tem moramo upoštevati, da so to celo stališča Hrvatske akademije znanosti in umetnosti! Najprej Vramčeva Kronika. Dr. Alojz Jembrih v spremni besedi pravi: »Kronika svjedoči o hrvatskom piscu i povjesničaru Antunu Vramcu (1538-1588), koji se odlučio da svoje djelo napiše narodnim hrvatskokajkavskim jezikom 16.stoljeća.« Dejstva preprosto ne ustrezajo tej hrvaški »resnici«. Avtor sam pravi, da je Kronika »znovič spravljena Szlouenzkim (Slovenskim) jezikom«! Nikjer ne piše da gre za hrvaški jezik, niti za kajkavski jezik. To pa preprosto zato, ker Vramec pozna, loči in razlikuje hrvaški jezik in slovenski jezik. Kajkavskega jezika niti narečja pa v tistem času ne pozna, ker niti ni obstajalo. Prve omembe t.i. kajkavskega hrvaškega jezika se pojavijo komaj v obdobju Vramčeve smrti. Pomembno pri tem je tudi dejstvo, da je Vramec sodobnik velikega kmečkega upora pod vodstvom Gubca in Gregoriča. Njegova Kronika je izšla le 5 let po kmečkem uporu. V naših šolah še danes učijo, da je šlo za veliki hrvaško-slovenski kmečki punt ali upor! Toda avtor sam ne omenja udeležbe Hrvatov v tem uporu. Vramec pravi: « 1573. Kmeti na Szlouenieh vstali i zdignuli so se bili proti svoje gospode i plemenitim ljudem kotere posekoše, obesiše, pomoriše i ostale na pokornost dopelaše«. Ne pozabimo, da avtor loči Horvate od Szlouenzou in pokrajino Slouenieh od Horuateh. Sodeč po pisanju avtorja, ki je v tem primeru dejansko primarni zgodovinski vir, saj je Vramec sodobnik kmečkega punta, je izraz veliki hrvaško-slovenski upor preprost ponaredek, saj avtor govori da je prišlo do upora med kmeti na Slouenieh v sodelovanju s Štajerci in Kranjci, kar pa pomeni da je dejansko šlo za veliki slovenski upor, ki je zajel tako »madžarsko«, kot »avstrijsko« ozemlje, Hrvati pa v tem uporu niso sodelovali! To je povsem enako, kot če bi sprejeli tezo, da je na Koroškem februarja leta 1478 prišlo do avstrijskega kmečkega upora ki ga je vodil kmet Matjaž, zato ker je danes to ozemlje v sklopu Republike Avstrije in ne Republike Slovenije. Neizpodbitno dejstvo je torej, da je leta 1573 prišlo do velikega slovenskega kmečkega upora, ki je zajel slovenske kmete v obeh, v avstrijskem in madžarskem kraljestvu in čisto nič drugega!
V primeru Jurja (Jurija) Habdelicha (Habdeliča), ki ga Hrvati preimenujejo v Juraja Habdelića in njegovega Dictionara, pa poglejmo komentar Vladimira Horvata iz leta 1989. Horvat pove:« da je Habdeličev slovar posvečen mladim potomcem znamenite plemiške rodbine Turjaških (Auerspergov), ki je bila velik dobrodelnež jezusovih kolegijev v Varaždinu in Zagrebu, takoj pa tudi poudari, da od bralca pričakuje tudi ugovore, kateri so razumljivi ko opaža takšno raznolikost narečij v tej naši Slavoniji in Hrvaški, tolikšno neplodnost izrazov in raznolikost pomenov (tantam dialectorum in hac nostra Sclavonia, Croatiaque varietatem, tantam dictionum sterilitatem, et significandi diversitatem). Da vsaj nekako reši to osnovno težavo, Habdelič v naslovu pravi, da prinaša rechi Szlovenszke, kar po Horvatu pomeni hrvaške kajkavske , saj se je slovenski jezik takrat imenoval Kranjski (!!!???!!!!), a slovar je namenjen dijakom »horvatskega« oz. hrvatskega štokavskega in slovenskega oz. hrvatskega kajkavskega »naroda«.« Da takšno tolmačenje ne vzdrži niti minimalne presoje in da gre za namerno ponarejanje in napačno tolmačenje dejstev, je dovolj le analiza trditve, da »rechi Szlovenszke pomeni dejansko besede kajkavske hrvaške, ker da v tem obdobju ni bilo slovenskega jezika, temveč le Kranjski jezik! Prvič g. Horvat negira dejansko samega avtorja, ki ne govori o hrvaškem kajkavskem jeziku temveč povsem jasno o slovenskem jeziku! Drugič pa g. Horvat negira tudi Primoža Trubarja, ki leta 1551 govori o slovenskem in ne o kranjskem jeziku. Navedba g. Horvata, da slovenski jezik leta 1670 ni obstajal, temveč le kranjski, je pa že smešna, če ne bi bila resnično zapisana. In to v letu 1989, v delu, ki je izšlo s pomočjo Samoupravne interesne skupnosti za kulturo SRH! Absolutno nesprejemljivo je, da Slovenci dopuščamo in nekritično sprejemamo takšne absurdne in neverodostojne trditve hrvaških »znanstvenikov«!
Da pa ne bomo samo komentirali raznih navedb in trditev, poglejmo obe deli in potem si naj bralec sam ustvari svojo sliko in mnenje o dejstvih, ki jih bo razbral! Moram pa ob tem opozoriti bralca na to, da je takratni slovenski panonski jezik nedvomno nekoliko drugačen od današnje knjižne Slovenščine. Toda to velja tudi za takratni slovenski jezik Primoža Trubarja!