Mazzini razkriva, kako se antimaskarji pritožujejo za prazen nič
Naslov je Strahotno trpljenje ljudstva.
Najhujše bolečine, kar so jih ljudje doživeli v zgodovini, se ta trenutek dogajajo v Sloveniji. Odprete družbeno omrežje in trpljenje vas obrizga od glave do peta. Ne preostane vam drugega, kot da tudi sami planete v internetno množico in delite še hujše in še strašnejše lastne občutke!
Trpljenje testiranja
“Kaj tako strašnega se mi še ni zgodilo v življenju!” so vzklikali ljudje na kratkih videoposnetkih. Od tega je že skoraj celo leto in posnetki se zagotovo še kje valjajo. Opisovali so občutek po testiranju na novi koronavirus, torej poriv s paličico v nos. Vsekakor je zoprn in zelo odvisen od tistega, ki ga izvaja, a kljub temu sem se ob posnetkih nasmihal in čestital zahodni civilizaciji: če je to najbolj strašno, kar se vam je v življenju zgodilo, potem smo veliko dosegli. Seveda se mi je zdelo tudi rahlo neprimerno, kajti na svetu je čisto dovolj resničnega trpljenja in z njim primerjati vrtanje po nosu, je neokusno. A to je bil šele začetek.
Nacistični medicinski poskusi
“Z nami ravnajo kot v koncentracijskih taboriščih!” se je počasi, a zagotovo, začel širiti ljudski glas − ubogi, trpeči Judje smo, tisti oni, zli, pa nas mučijo iz dneva v dan.
Najbolj znan udeleženec primerjave z nacistično Nemčijo je zdravnik, eden bolj spoštovanih slovenskih porodničarjev, človek ugleda in zasebne prakse, uspešen poslovno in strokovno, ki s svojimi pacientkami tekmuje v tem, kdo bo bolj preganjan. Pri čemer je kar odkrito povedal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo v tretjem rajhu, mala malica proti temu sedaj.
Žrtvovanje otrok
Wilhelm Kube, reichskommissar Belorusije, se je zabaval tako, da je dal otroke zmetati v živ pesek. Medtem ko so tonili v smrt in kričali od groze, jim je metal bombončke. Matere so gledale.
“Tako se jaz počutim, ko moj otrok mora nositi v šoli masko!” je samo ena od mnogih izjav, ki jih lahko najdete na družbenih omrežjih. Ko si otrok natakne masko, slovenske matere po lastnih izjavah trpijo bolj kot matere v taboriščih, ko so jim ubijali otroke.
Strahotne posledice
Znanec se je razpisal o strahotnih posledicah cepljenja. Zaskrbljen sem ga poklical, pa ni povedal več kot to, da ga je naslednji dan bolela roka in je imel vročino. Ko sem vprašal, ali je to vse, je užaljeno padel v dolg monolog o tem, kaj nam delajo, trpljenju, ovcah, predvsem pa navedel, da se to dogaja vsem, množično, in naštel nekaj skupnih znancev. Preveril sem njihove objave.
Prvi je zapisal “boleče”, drugi “grozno”, tretji “strašno” in tako mojemu znancu ni preostalo drugega kot “strahotno”.
Ne spreglejte, da se je zdravstveni dom v Velenju odpravil reševat trpeče učitelje in jih poskušal poiskati, a se jim ni javil nihče. Torej niso našli niti enega. Nula, nič, nobenega.
Tekmovanje v pritoževanju
Pomen skupine je v zahodni civilizaciji podcenjen. Ko pridemo skupaj, poteka uravnavanje in povezovanje na mnogih nivojih, predvsem pa na čustvenem. Želimo pripadati, in najlažje pripadamo tako, da se priključimo duhu skupine. Če smo stopili v jamraški klub, se bomo takoj začeli pritoževati, kot se je Jeremija. Če pa k veseljakom, bomo pač povedali šalo.
Pred leti sem prisostvoval tiskovni konferenci, na kateri je založba predstavljala nov roman znanega pisatelja. Prvi je dobil besedo in govoril v glavnem o tem, kako zelo je trpel, ko ga je pisal.
Ko je mikrofon končno v roke dobil urednik, je že tekmoval: “Kako sem trpel šele jaz, ko sem ga bral!”
Sram
Nekdo je objavil osmrtnico in pripisal, da je pokojni umrl zaradi cepljenja. Oglasili so se sorodniki preminulega in zanikali, da bi bil sploh cepljen. A avtor objave je vztrajal, češ da on že ve. Nakar so mu sorodniki zapisali: “Pa vas ni nič sram?”
Ne, ni ga sram. Nikogar ni več sram. Kako lahko kdorkoli, sploh poslovno uspešen zdravnik, primerja svoje stanje s preganjanimi v tretjem rajhu? Kako lahko starš sploh pomisli, da je maska na obrazu enakovredna sežigu njegovega otroka? Kako lahko kaj takega sploh izjavite in vas ni sram? Mene je. Očitno edinega.
Globok sram čutim ob branju teh neumnosti, in očitno je edina rešitev zame izogibati se družbenim omrežjem.
To je najhujša posledica divje privatizacije v samostojni Sloveniji: naprej so brez sramu kradli in goljufali, in če s tem nadaljujete desetletja, potem boste prej ali slej brez sramu tudi blebetali v javnosti.
Relativizacija zla
Dvomim, da na dnu srca kdo zares verjame, da trpi bolj kot največji nesrečniki zgodovine. A kot pravi Thomas Paine v Dobi razuma: “Ko človek tako pokvari in prostituira čistost svojega uma, da v javnosti izraža prepričanja, v katera ne verjame, je pripravil samega sebe na vse druge zločine.”
S tem namreč relativiziramo zlo in pripravljamo teren za prihodnje, resnične grozote. “Resnice ni ne v moralnem in ne v znanstvenem smislu,” je seveda zapisal nihče drug kot Adolf Hitler.
Osnovno programiranje
Sredi zgodovinskega poskusa smo. Možgani so orodje za predvidevanje in nejasna pravila jih povsem iztirijo. Pandemija je seveda s seboj prinesla negotovost, v Sloveniji pa še posebej. Če je drugje rahlo nejasno, je pri nas megleno konfuzno kot v peščenem viharju. Twitter zdaj piha sem, zdaj tja, in ni čudno, da psihološki pritisk raste.
Ljudje se pod pritiskom vrnemo k svojemu osnovnemu programiranju. Leto pandemije je jasno pokazalo, h kakšnemu idealu smo se vrnili.
Naš osnovni arhetip
Vsaka skupnost ima svoje arhetipe in dedujejo se iz generacije v generacijo, ne prek genov, marveč prek nezavednega programiranja. Na svojih predavanjih o slovenstvu vedno povem, da je eden naših glavnih problemov v tem, da imamo arhetipov premalo, pravzaprav samo tri.
Naš najmočnejši arhetip je žrtev.
To, kar sedaj spremljate, je tekmovanje v tem, kdo bo večja in strašnejša žrtev.
Kot lemingi smo se podivjano zagnali v trpljenje, iščemo ga povsod, brskamo po zgodovini, in bolj ubogi smo od slehernega primera, ki ga najdemo, pa četudi za tisočletja nazaj. Nihče nikoli ni tako trpel kot mi! Predstavljajte si: paličica v nos! Maska na usta! Boleča roka po cepljenju in vročina cel dan! Je kdaj človeško bitje v vsej svoji zgodovini občutilo strašnejšo bolečino in krivico? Je kdaj kdo bil večja žrtev?
Mazohizem
Ko vam pripovedujejo o svojem strašnem trpljenju in se primerjajo z žrtvami koncentracijskih taborišč, jih glejte v oči.
Videli boste užitek. Ta slast pripovedovanja, malikovanja lastnih čustev, češ, nihče ne čuti globlje od mene, ta aktivacija, oživitev, ta − povejmo po pravici − smisel, ki nas je potegnil iz sivega vsakdana!
Potrošniška družba je v svojem jedru jalova, sedaj pa jo je napolnil užitek mazohizma.
Priznajmo si že končno: “Da, za užitek gre. Klinc gleda dejstva.”
Junak
Druge skupnosti imajo druge arhetipe. Američani, recimo, zdrsnejo v heroja. Njihove zgodbe in biografije govorijo o tem, kako so premagali sovražne okoliščine.
Poglejmo aktualen primer, kako nezavedni arhetipi delujejo na ljudi v podobnih stanjih.
Jordan Peterson je pravkar izdal novo knjigo (vem, Kanadčan je, a glede tega ni razlike v arhetipih z Američani). V zadnjih nekaj letih si je nabral zvrhan koš težav: ženina diagnoza raka ga je tako iztirila, da je postal odvisen od tablet, se odvajal, ležal v komi, in naprej v neskončnost. Sedaj se je vrnil − potonil je v kaos, a ga je premagal in vrača se kot junak.
Bojda naj bi bil Žiga Turk slovenski Peterson. Ne vem, zakaj, saj nima ne njegove razgledanosti in ne znanja, ne psihološke podlage in govornih sposobnosti, predvsem pa čustvenega sistema in ne jasnosti izražanja misli. Rezultat vsega tega je bila izjava o posilstvu kot nogometnem prekršku, ki si je prislužila zmago za seksistično izjavo leta (vir).
Kaj torej naredi Žiga Turk? Mar si bo kot Peterson pod pritiskom nadel arhetip heroja? Ne, ker mu ni na voljo. Naš arhetip je žrtev.
V sedanji ostri konkurenci trpljenja se je Žiga Turk podal v tekmo, da bi postal najbolj trpeči med trpečimi, mučenec, središče strahotne zarote proti njemu osebno: “Cilj je izbris in likvidacija. Razsežnosti so strašljive” (vir). Kdo ve, čez stoletje ali dve bo mogoče celo svetnik, zaščitnik vseh, ki zmagajo na podobnih tekmovanjih? Nakar taki ljudje, v vsem preskrbljeni, mladim očitajo, da so občutljive snežinkice.
Pri čemer skladno z vsem povedanim Turk ne čuti niti trohice sramu, ker se primerja z izbrisanimi.
Rak
Če pravilo drži, mora imeti svojo izjemo. Le pri bolezni, predvsem pri raku, se Slovenci nenadoma obnašamo kot Američani: borimo se in ga premagamo (če ga).
Ni čudno, da veliko ljudi poroča, kako jim je bolezen spremenila pogled na življenje − saj so prvič ugledali svet kot junaki namesto kot žrtve.
Samoozdravitev
Po navadi se vzdržim nasvetov, a tokrat vam svetujem, da poskušate umiriti svoj limbični sistem in izstopite iz množice. Ko tekmujete, kdo se bo slabše počutil, se dejansko slabo počutite. S tem ne delate nobene koristi ne sebi in ne drugim.
Čas je za odmik iz ponorelega sveta in oceno situacije. Ne za čustva, marveč za dejstva.
Vsak užitek se mora prej ali slej končati. Bojim se, da bo sedanji orgiji mazohizma sledilo dolgo mačkasto obdobje.
