Med nami so vredu moški
pinboks, 03.04.2025 ob 14:47
a lohka počas pozabte na to temo in nehate pisat notr…še zmer vsakič zafarbam,ko vidim ,da je nova objava 
Ti kar farbaj! Tudi to je podatek, iz katerega znamo ženske naplesti celo analizo 
Nismo še niti prav začeli! Kot vidiš, na monu vztrajamo tako dolgo, dokler ne izvemo vsega, od številke čevljev do otroških bolezni 
. Ti si še nepopisan list. Razen, da si oddan, sramežljiv, Bruceov fan in očitno všeč vsaj trem ženskam še ne vemo ničesar.
Nismo še prišli do umazanih detajlov, afer, diagnoz… to te šele čaka 
Potem boš pa takoj popularen…
crazyfrog, 03.04.2025 ob 14:54
monovka, 03.04.2025 ob 14:44
crazyfrog, 03.04.2025 ob 14:32
monovka, 03.04.2025 ob 12:43
crazyfrog, 03.04.2025 ob 09:41
Desi je samski? A nima on eno tajnico, eno psihologinjo, eno učiteljico joge, eno zobozdravnico, eno mene, eno odvetnico
Sicer pa monovka ti sama nisi samska čemu služi ta tema zdaj..
Samski in ok so: lloyd, vrag, cezar, darwin, jahman, star dec
sam pogledat jih morš iz prave perspektive. Pa zih še kdo. Pa tut monklje niso slabe, če jih lepo gledaš!
Jao, Froga… da pa tudi vse obelodaniš… cccccc
Ne, nisem samska. Samo radovedna 
Ne, ni to. Menda sem že na začetku povedala – cela poplava je bila zadnja dva tedna debat o samskih, pa kje se jih najde, kakšni so, pa dobri-slabi, v glavnem slabi pač.
Pa ne dovolim, da bi se govorilo, da so vsi samo slabi. Ker pač niso. Ker so tudi dobri vmes. Nanje sem želela spomniti. Ali pa namesto razmišljanja o slabih lastnostih spomniti, katere bi (vsaj po mnenju ženskih uporabnic SČ) bile dobre lastnosti moških. Za ženske se pač malo manj zanimam, zato o njih ne sprašujem
Tale večna šimfarija mi pač gre že malo na živce. Bo nazadnje še kdo res začel verjeti, da je dobrih zmanjkalo in bo vzelo upanje kakemu perspektivnemu primerku. Dvojna škoda.
Imaš seveda prav, v vsakem človeku se najdejo dobre in slabe lastnosti. Nihče ni samo dober, nihče tudi ni samo slab. Bi pa bilo super, če bi vsi znali bolj aktivno kazati svoje dobre lastnosti, kakor slabe. Nekateri jih spretno skrivajo pa je škoda. Da pa bi bilo dobro tudi perspektivo opazovalcev prenastaviti na pozitivne senzorje, je pa itak že dolgo jasno.
Kdor želi, najde povsod kaj dobrega. In obratno – če iščeš slabo, boš tudi našel.
Kaj nas pa tišči, da iščemo samo razloge za slabo voljo, bi pa tudi bilo vredno premisliti.
Spet predolga… Skrajšam: sami fejst pubeci in fejst punce smo tu gor. Samo dobro poglejmo.
Pa seveda hvala za modro dopolnitev!
Si rekla, da me maš rada pol mi pa naložiš taka čreva za brat
Pa ti si mi obljubla dve bajti, še zmer mislijo, da se potegujem za vragovo al pa cezarjevo.. ma nimata za burek prot teb.
Vmislih sem imela, da ti pravkar počasi juha vre in se ti vmes lušta brati nadaljevanko… Malo se pa že moraš namatrat za erbijo, a ne? Že za pol bajte bi me morala božat dol po dlaki, za obe pa me po rokah nosit. Če mi boš nazaj govorila, bom en balkon dol podrla.
A njuni bajti tudi? Hja, kdor zna, pa zna! Si mi dala misliti, veš. Malo se počutim trapasto, da sem vlagala in delala. Mar bi bila počakala na erbijo na monu. Kje sem bila prej, da nisem tebe vprašala za nasvet…
Marička, ti boš na koncu glavna tajkunka tukaj in posledično najbolj zaželjena roba daleč naokrog. Samo še teh sto let počakaš, da postanejo sklepi zapuščinskih razprav pravnomočni, pa lahko vprašaš, koliko stane Slovenija.
Torej, praviš, da sem fejst fant?
Najboljši danes♥️ kuhala danes nism. Šla sva na kosilo
U, fino! Dobro si ga zdresirala
iDesi
, 03.04.2025 ob 17:43monovka, 03.04.2025 ob 14:05
iDesi
, 03.04.2025 ob 12:56Tu je stvar preprosta, tako pač delujejo mehanizmi povezovanja med nami, ljudmi. Ko je nekdo srečen, vesel,… bo to delil z drugimi. Skozi nalezljiv nasmeh, objeme, rituale (kava, pijača, darila,…). Ljudje se poskušamo povezovati z drugimi na (t-)isti ravni, na kateri smo sami.
Da se tisti vedri, nasmejani in sproščeni hitro najdemo, je znano.
Iz tvojega zapisa bi se pa dalo sklepati, da velja enako tudi za zadržane, manj socialno vešče, da ne rečem še javkajoče, očitno nesrečne.
Nimam take izkušnje. Ne poznam nikogar, ki bi se želel družiti z neko kislico. Od takih večina beži. Tudi nisem naletela, da bi dva jokajoča vleklo skupaj.
Kar srečujem in doživljam, je tendenca nesrečnih, da bi se družili z energičnimi, vedrimi, pozitivnimi ljudmi. Marsikdaj sem deležna izjave “z vami je tako lušno, rad bi bil/a tudi sam/a tak/a.” Kot bi pričakovali, da se bodo kar samodejno nalezli dobre volje.
Od interesa in empatije posameznika je odvisno, ali bo nesrečnega posameznika sprejel, se mu posvečal, skušal razvedriti. Če to uspe, sta zadovoljna oba. Če dolgo časa ne uspe, pride prvi do sklepa, da se drugemu ne da pomagati, da bo ostal zagrenjen. Običajno potem takega človeka doživljaš kot breme in slej ko prej odideš. Tisti drugi je pa še malo bolj potrt.
Ti poznaš primere, kjer se privlačita dva nesrečna? In če da, jima je uspelo trajno izboljšanje za oba?
Zanimivo. Praviš, da si nihče ne želi ravno preveč časa in energije vlagati v odnose s tistimi, ki niso ravno vedri. Ok. Lahko razumem ta pogled. Ti se potem počutijo zavrnjene, osamljene in ranjene. Kaj misliš, da ima ta človek za podeliti z drugimi?
Moram popraviti. Mlade, naivne punce bodo ob takem moškem razvile svojo plemenito plat osebnosti in bodo se z njim ukvarjale, mu hotele dokazovati, da je vreden ljubezni, ga želele osrečevati. To je najbrž vsaka od nas kdaj doživela in počela.
Kaj bo našla v njem? Prepričana bo, da ima tip globoka čustva, da je nežen, da bo znal ceniti njen trud in pozornost, nekega dne pa bo se zato iz gosenice razvil v krasnega metulja.
Ženske znamo zelo dolgo biti neizmerno romantične, ljubeče, potrpežljive in predane. Zelo dolgo smo hvaležne za vsako gesto naklonjenosti tega moškega in iz malenkosti sklepati na srečno skupno prihodnost.
Kaj torej najdemo v njem? Predvsem same sebe oziroma svoje limite, globine, ženstveni del osebnosti. Ta moški nam nudi testni poligon za razsežnost naše empatije in zmožnosti dajanja.
Če v zameno dobimo njegovo brezpogojno ljubezen in njegovo srečnejšo izdajo njega samega, se uresniči pravljica.
A pozor! Če gre za nepopravljivo ranjenega moškega, ki bo obtičal v svojem samopomilovanju, bomo bridko razočarane, počutile se bomo prevarane in izkoriščane, take se pa lahko prelevimo v hladne, grobe, celo maščevalne furije. Gorje mu potem, ker bo v enaki meri, kot nekoč predanost od nas dobil trdo šolo. Ta ne bo toliko iz zlobe ali egoizma, ampak se razvije iz samoobrambnih mehanizmov preživetja. Če je to podkrepljeno še z otroki, še toliko bolj, ker bomo ščitile tudi njih.
Opisujem skrajni primer, a ni tako redek, veš. Če se vrnem k temi, ženska s tako izkušnjo bo postala veliko opreznejšs in se nikoli več ne bo pustila “kupiti” od nekega ranjenca. Dovolj ji bo razdajanja brez povračilne nagrade in si bo v naslednjem krogu iskala stabilnega moškega, ki ji bo prinesel v življenje vedrino, smeh, sproščenost in veselje do življenja. Ali pa bo celo izgubila upanje in ostala raje samska.
Ranjeni ljudje te izčrpajo. Ne, da ravno postanemo neempatične, le nočemo več biti zgolj dajalke, Nimamo neomejenih zalog za razdajanje.
Znaš to razumeti?
emancipirano in poučno 
monovka, 04.04.2025 ob 07:21
Moram popraviti. Mlade, naivne punce bodo ob takem moškem razvile svojo plemenito plat osebnosti in bodo se z njim ukvarjale, mu hotele dokazovati, da je vreden ljubezni, ga želele osrečevati. To je najbrž vsaka od nas kdaj doživela in počela.
Kaj bo našla v njem? Prepričana bo, da ima tip globoka čustva, da je nežen, da bo znal ceniti njen trud in pozornost, nekega dne pa bo se zato iz gosenice razvil v krasnega metulja.
Ženske znamo zelo dolgo biti neizmerno romantične, ljubeče, potrpežljive in predane. Zelo dolgo smo hvaležne za vsako gesto naklonjenosti tega moškega in iz malenkosti sklepati na srečno skupno prihodnost.
Kaj torej najdemo v njem? Predvsem same sebe oziroma svoje limite, globine, ženstveni del osebnosti. Ta moški nam nudi testni poligon za razsežnost naše empatije in zmožnosti dajanja.
Če v zameno dobimo njegovo brezpogojno ljubezen in njegovo srečnejšo izdajo njega samega, se uresniči pravljica.
A pozor! Če gre za nepopravljivo ranjenega moškega, ki bo obtičal v svojem samopomilovanju, bomo bridko razočarane, počutile se bomo prevarane in izkoriščane, take se pa lahko prelevimo v hladne, grobe, celo maščevalne furije. Gorje mu potem, ker bo v enaki meri, kot nekoč predanost od nas dobil trdo šolo. Ta ne bo toliko iz zlobe ali egoizma, ampak se razvije iz samoobrambnih mehanizmov preživetja. Če je to podkrepljeno še z otroki, še toliko bolj, ker bomo ščitile tudi njih.
Opisujem skrajni primer, a ni tako redek, veš. Če se vrnem k temi, ženska s tako izkušnjo bo postala veliko opreznejšs in se nikoli več ne bo pustila “kupiti” od nekega ranjenca. Dovolj ji bo razdajanja brez povračilne nagrade in si bo v naslednjem krogu iskala stabilnega moškega, ki ji bo prinesel v življenje vedrino, smeh, sproščenost in veselje do življenja. Ali pa bo celo izgubila upanje in ostala raje samska.
Ranjeni ljudje te izčrpajo. Ne, da ravno postanemo neempatične, le nočemo več biti zgolj dajalke, Nimamo neomejenih zalog za razdajanje.
Znaš to razumeti?
Povzeto na kratko: ponovimo vzorec in poskušamo pridobiti naklonjenost od težavne osebe. V resnici ne gre za to, kaj čuti drugi, temveč za razreševanje lastnega občutka nevrednosti. Sila nefer početje. Been there, done that.
vse v končni fazi delamo ZASE.Zanimivo vprašanje. Neboš verjel, koliko krat sem v življenju rekel, da “nisem ti jaz ne oče, ne psihiater in ne župnik”.
Mislil sem, da se ukvarjam z drugim. V resnici pa sem se ukvarjal s seboj. Nekatere dogodke, doživetja, izkušnje “pozabimo”, ker se jih ne želimo spominjati.
In ko pridejo na površje v situacijah, ki zahtevajo določeno vrsto odziva, ravnamo enako, kot takrat. In si vedno znova rečemo “Nikoli več.” In spet odmislimo. Ker je spomin preveč boleč.
