Ko bi bili vsi res tako pametni, brez napak in popolni…
Avtorica, upam, da ti bo čim prej uspelo preseči svoja občutja do hčerke in posledično še težo krivde, ki jo nosiš, ker se zavedaš svojih napak. Kako že pravi Kreslin? “… da sem si sam največji problem…”
Morda v pomoč – enkrat sem v eni oddaji gledala, kako sta mati in hči (prav tako še otrok) “gradili” odnos, in sicer z masažo. Mamica je vsak dan masirala hčerki stopala (tako je namreč obema ustrezalo). Vsega se detajlo ne spomnim, kolikor vem, pa je tudi tisto mamo neka situacija pripeljala do tega, da te svoje hčerke ni sprejemala na enak način kot druge otroke.
Zagotovo boš našla pravo pot do ljubečega odnosa, ker se trudiš. Srečno.

https://www.facebook.com/groups/socutno.starsevstvo/

Postavi anonimno vprašanje adminu

Koliko so otroci stari? Je najstarejša hči kopija tebe?

Tudi jaz se nisem mogla pokonektat s svojo hčerko (prvi otrok), pri drugih nisem imela teh težav. Veliko sem razmišljala zakaj in se sekirala, kaj bo z otrokom ob taki mami… pri meni je bilo takrat ob rojstvu vsega preveč, otrok izjemno zahteven (veliko joka, krči, nespanje), mož je imel zdr. težave, jaz sem bila v novem okolju (priseljena k možu), brez prave soc.mreže… pa še mlada sem bila. In verjetno sem podzavestno čutila, da sem v tej hudi stiski zato, ker je prišel otrok. To se niti ne da razumsko pojasniti, ker razumsko mi je bilo povsem jazsno, da je to ena velika bedarija in da otrok ni nič kriv. Ampak tako sem se počutila. Žal dolgo nisem mogla iz tega in se mi zdi, da še danes nisva čisto ok. Težko se objameva, sva si pa osebnostno prišli bolj blizu, ker je zdaj najstnica in jo veliko stvari zanima, mi tudi kaj zaupa in mislim, da sva tu bistveno napredovali naprej.
Še vedno se spršaujem, kaj ta najin odnos pomeni za naprej, za njene prihodnje odnose, jaz ji se ji namrervam opravičit, ko bo dovolj zrela (17, 18), ji pojasnit in razložit, zakaj je tako, in jo opozorit na zadeve, da ne bi imela težav ona za naprej, da jih bo znala reševat takoj, ko jih bo opazila in si jih bo znala razložit tudi z najinim odnosom.

Zanimiva tema, kot bi brala sebe, imam sina in hči in s prvim se odlično razumem in imam večjo toleranco… hči kot da včasih ni moja, mi gre na živce že s samo prisotnostjo. Ne znam pojasniti, se tudi sama borim s tem tako kot avtorica. Ne vem iz česa to izvira in upam da mine.

Jaz bi rekla, da si prvega otroka nisi res želela, da pa opereš občutke krivde, pa kriviš na napako osebja.. hm.. ne glede na napako zunaj tebe, je ljubezen znotraj tebe.. tako da.. Konec koncev je mož tisti, ki ti to predoča naprej.. če ti ne bi- bi pisala to tu gor?
Poznam žensko, ki je rodila deklico in naokoli govorila, kako naj ima otrok(ona pri 25letih) ima otroka.. žal je taka miselnost mame vidna na deklici. Žal premnogi starševstvo jemljejo neresno.. je pa to najbolj odgovorna vloga, ki nam jo prinaša življenje.

ni porodnisnica kriva in ti rabis pomoc. Torej si poisci strokovno pomoc! Revez otrok. Predstavljaj si, da si v njeni kozi…. Ti je ze jasno? Pojdi po pomoc!

Koliko enega sprenevedanja in obtozevanja! Ni ene med vami, ki ne bi kdaj katerega od svojih otrok obravnavala drugace. Ta mama se tega vsaj zaveda in isce resitev. Poleg tega, vsi poznamo ljudi, ki so nam zoprni, nas odbijajo, ne da nam bi ti ljudje kdaj storili kaj zalega. Enostavno se ne ujamemo z njimi. Isto se je zgodilo tej mami.
Mama, poisci strokoven nasvet. Za zacetek si napisi seznam vseh stvari v odnosu do tvoje hcere, za katere mislis, da jih je treba popraciti. Delaj po tem seznamu, najprej zate najlazjo spremembo. Po nekaj tednih ti bo preslo v navado, nakar dodaj naslednjo spremembo. Postopno, da se privadis in da sprejmes ta prehod. Bos videla, da ti bo uspelo.

Pa kaj vam je zenske
Kako ne morte met rade lastne otroke.
A mora met polarni zmer prav, ko vas zmerja s puholavkam.
Tista se sinom ful zastop hcer pa ko da ni njena. Kak bo ta tvoj sin jebela cesta.
Upam da ga moja hcer sfali.
Namest da se gres ukvarjat s hcerko pa tle cajt zabijate norice gnile

Absolutno sem prepričana, da ni mame, ki ne bi med svojimi otroki delala razlik. Tudi vse popolne mame z mona jih delajo. Aja, razen onih, ki imajo samo enega…
To da delaš med otroki razlike je normalno in prav. Vsak otrok potrebuje drugačen pristop. In vsak ima v družini svoje mesto. Svoje pluse in minuse.

Točno tako. In tiste, ki to priznajo, so na dobri poti, da to presežejo in vzgojijo mentalno zdrave otroke. Večina si jih pa zatiska oči in se dela popolne, in prav te so najslabše mame. Ker nobena, nobena in še enkrat nobena ni do vseh otrok enaka, nikoli ne naredi kateremu krivico, se ji ne zgodi, da ne bi imela kakšnega od otrok majčkeno raje. That’s life, not fairytale. Razen če ste matere – roboti z računalniškim odmerjanjem količine pozornosti in odklopljenimi čustvi.

Avtorica, zelo uskreno si napisala in res pohvalno da se zavedaš težave. Ni potrebno letat k strokovnjaku. Samo preprosto naredi tole, kar ti je že nekdo napisal…. Vsak dan si vzemi zavestmo čas zanjo. Samo zanjo. Nekaj počnita skupaj. Recimo da ti pomaga narediti palačinke. POHVALI JO. Velikokrat jo pohvali. Si normalna mama, dobra mama. Vsakemu se zgodijo ti občutki. Ne imej slabe vesti. Ko bo puberteta se bo hčerka itak odmaknila od tebe za kakšno leto. Takrat bo oče v ospredju. Tako se dogaja večini. Ne vzemi tega kot travmo. To je realnost. Samo na samem bodi več z njo. In res-probaj ji recimo naredit kakšno lepo frizuro, ukvarjaj se z njenimi lasmi in s tem se boš približala z dotiki…recimo…dam primer

ni problem v razlikah
problem je, da je ne more imeti rada, da jo obklada z grdimi besedami… tega si noben otrok, še najmanj petletnik ne zasluži

večkrat na dan reci v mislih, najbolje zjutraj ali zvečer:
Mojo hči (njeno ime…..) brezpogojno ljubim in jo sprejemam takšno kakšno je.
Spremljaj učinek na dva meseca.
ali pa reci:
Naj brezpogojna ljubezen pozdravi vse travme in rane v medsebojnem odnosu med mano in mojo hčero….
Lahko te afirmacije tudi potapkaš (EFT).
ali pa poišči nekoga, ki je jsanoviden. Za dobre odnose se splača iti tudi na pregrešno drage terapije k Eleni Sofiji Seničar