Levica skuša s političnim in medijskim umorom Janeza Janše ponovno prevzeti oblast, Janšo pa označiti za trgovca z orožjem, duševno nestabilnega in zagovornika totalitaristične politike, ugotavlja evropski poslanec dr. Milan Zver. Napadajo ga že od osemdesetih let, ko je komunistična oblast zaslutila, da ji bo nevaren, konec osemdesetih so se ga skušali tudi “obredno žrtvovati, a “tolikšne intenzivnosti napadov na Janeza Janšo in SDS, kot zadnji mesec, še nisem zaznal”, pravi Zver.

Danes, v času ponovnega prevzema oblasti s strani socialistov, je na pohodu ponovna penetracija civilne družbe, plenjenje države, revanšizem in zazrtost v preteklost. Kdo bi si mislil, da po dvajsetih letih demokracije na ljubljanski univerzi lažje doktoriraš s tezo o komunističnem gibanju kot z osamosvajanjem in demokratizacijo Slovenije. V posmeh desettisočim pobitim otrokom, ženskam in moškim, ki še vedno ležijo nepokopani v več kot 600 grobiščih širom naše domovine, se dela na urejanju teh zadev ustavljajo, istočasno pa dobi slovenska prestolnica ime po morilcu št. 1, predsednik države, za katerega so zgoraj omenjene žrtve drugorazredna tema, pa odlikuje šefa stare Udbe. Kam plovemo? Ko danes jecljavi doktor filozofije ponižuje in žali demokratične politike, je to na vseh nacionalnih medijih predstavljeno kot estetski višek svobode izražanja filozofskega guruja. Če bi kak predstavnik SDS govoril take nebuloze, bi ga takoj označili za norega ali pa za nekoga, ki uporablja sovražni govor. Liberalna akademija grozi Študijskemu centru za narodno spravo z ukinitvijo, saj ta inštitut med drugim odkriva grozljiva dejstva o socializmu, o katerem Štrajn pravi, da je temeljil na spoštovanju človekovih pravic. Iz hribov so potegnili celo Emila Milana Pintarja, ki je oznanil, da se Evropa odreka Janezu Janši. Tudi pri tem imajo težave z dejstvi: Slovenija nikoli ni in verjetno še dolgo ne bo imela politika, ki bi užival tako visok ugled v svetu kot Janez Janša.

Če povzamem, glavna tarča takih ali drugačnih ‘teroristov’ ni Janša kot tak, ampak njegov politični program, v zadnjem primeru koncept druge republike, ki predvideva temeljite reforme. Ta tranzicijski proces, ki ga je začel Pučnik, se mora nadaljevati. Edina garancija za to je utrditev in povezava demokratičnega loka slovenske politike. Ta seveda ne sega le v območje SDS ali na desno sredino, ampak tudi na levo. V Sloveniji zato potrebujemo novo zavezništvo iz demokratov na levi in demokratov na desni. Demokratična prihodnost Slovenije pa je odvisna od tega, ali se bo novo zavezništvo uspelo zoperstaviti avanturistični, anarhistični in udbomafijski spregi, ki obvladuje dobršen del družbenih podsistemov in ki je Slovenijo pripeljala na rob propada. Zato bi danes Pučnik spet stopil v bran Janši, ki s svojim angažmajem zagotavlja, da bo šel razvoj naprej. Reforme, ki bodo utrdile demokracijo, pravno državo, solidarnost in pravičnost. Ter vpeljale nekaj, kar so od nekdaj odrekali tako Pučniku kot Janši, to je pravico do človeškega dostojanstva.

http://www.reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=5129&Itemid=59