mehki ć
Veste kaj pa mene moti, če smo že pri jezikih kot takih? To, da Hrvati, Srbi, Makedonci in tudi ostali, govorijo v državah, v katere pridejo na obisk ali pa živet, svoj jezik, mi Slovenci pa se silimo z angleščino, italijanščino… Pred dvemi tedni sem bila v Proseku in Nabrežini, kjer živi veliko Slovencev in sem zanalašč v slovenščini vprašala za pot in me je natakar v restavraciji čudno pogledal in sem ga morala pač vprašati v italijanščini, ki mi sicer ne dela problemov. Moti me pa, da mi v tujih državah (čeprav je Trst in Nabrežina kar blizu Slovenije) uporabljamo italijanščino, če pa pridejo Tržačani na obalo, pa govorijo italijansko. Zakaj moramo mi na dvojezičnem območju znati tudi jezik manjšine, saj v Trstu tudi živi slovenska manjšina, vendar vsi govorijo le italijansko? No, izjema so Kitajci v kitajskih trgovinah, ki se trudijo govoriti srbohrvaški jezik. 
Po mojem mnenju se zadeve izboljšujejo, vsaj precej takih mnenj zasledim tudi v sredstvih javnega obveščanja. K temu je veliko pripomogla naša samostojnost in pridružitev Evropski uniji, sedaj npr. tudi Italijani spoznavajo, da nismo le neko slovansko pleme, ostali južni Slovani pa nam tudi priznavajo velik korak naprej v primerjavi s samimi seboj in tako tudi slovenščina pridobiva na pomenu.
Seveda pa hitro zaidemo v politične vode (Piranskega zaliva :)), kar jaz ne bi rad. Vsekakor za večino moškega dela Slovencev “srbohrvaščina” ni tak problem, ker smo jo morali tolči kar nekaj mesecev. Stalni slovenski rezidenti bi se seveda morali bolje naučiti tukajšnjega jezika, vendar jih je očitno toliko, da imajo znotraj Slovenije zadosti velike enklave, kjer jim naš jezik ni nujno potreben.
Pa slovensko hlapčevstvo je vseeno tudi še vedno vsaj malo prisotno.
Filip,
moja tašča je Srbkinja. In je že skoraj 40 let v Sloveniji, pa še vedno “priča” (govori). In sem jo vprašala, zakaj se ne potrudi govoriti slovensko, pa je rekla, da zakaj bi govorila slovensko, če jo pa razumejo vsi. Jaz se z njo pogovarjam v slovenščini in razume čisto vsako besedo. Medtem ko ostali, ki pridejo iz drugih držav, ki niso del bivše juge, so se pa prisiljeni naučiti slovensko, saj jih sicer ne bi razumeli. (primer so ljudje iz afriških republik, Kitajci…)
Sem pa že doživela, da sem prišla v trgovino, čakala v vrsti pred delikateso, pred mano je pa en gospod naročil “sendvič sa sirom i martadelu sa maslinama”, pa je trgovka, ki tega gospoda pozna in ve, da živi že dolgo let v Sloveniji, rekla, da ne razume kaj želi.
hEHE.
Še ena moja anekdota, ko je že bora prej omenjal Wienno :)) Par deset kilometrov pred Dunajem sem v bifeju na obcestnem počivališču naročil dolgo kavo, “ein verlängter Kaffe” torej. Nato sem želel plačati, “zahlen, bitte”, in mi natakarica odgovori “dva evra dvadeset, molim”.
Le kako me je “prokužila”, da sem “naš”, mi še danes ni jasno.
(se opravičujem za morebitne napake, nemščina res ni moja “jaka strana”. pa za vse narekovaje tudi.)
Ja, jaz sem pa bila na Dunaju in sva šla s fantom na Prater in sva imela njegovega bratranca za vodiča, ki živi na Dunaju in zna srbohrvaško. In smo želeli naročiti pivo, bratranec je šel pa nekaj kupit v bližnjo trafiko. In gledava midva cenik in se mučiva z izgovorjavo svetlo/temno pivo, na kar naju natakarica vpraša. “‘oćete li svetlo ili tamno pivo?” Smo se začeli tako smejat. Ja, Srbi so pa res povsod, v mojem primeru na srečo, ker ne znam nemško.
>moja tašča je Srbkinja. In je že skoraj 40 let v Sloveniji, pa še vedno “priča” (govori).
Kakor kdo, ne gre pa posploševati. Moja mama denimo govori slovensko znatno bolje in pravilneje od velikega dela Slovencev. Pravzaprav je tozadevno skrbnejša od očeta, ki je Slovenec, a tudi od mene. Tudi njeno pisanje je tako rekoč brezhibno; pravzaprav sploh ne bi potrebovala lektorja. Prav ona me je naučila slovenščino in z jezikom nikoli nisem imela težav, nasprotno, z njim si služim kruh.
Vse je stvar posameznika, toda motivacija za učenje jezika je v veliki meri odvisna od številnih dejavnikov, ne zgolj od “olike”, “volje”, “arogance”, “(ne)kulturnosti”: sprejetost v novi državi, socialni položaj, družba, v kateri se giblješ. (Če te ljudje v novi državi zavračajo, in to se zgodi pogosto, se več družiš s “svojimi”, to pa samodejno pomeni počasnejše učenje ali celo popolno izgubo volje). In nenazadnje: mnogi ljudje nimajo ravno bleščečega potenciala za učenje jezikov, če pa povrhu slabo izobraženi, je proces učenja toliko bolj oviran.
In mimogrede: poznam kar nekaj zahodnjakov, ki stalno živijo v Sloveniji, pa se v dolgih letih niso naučili kaj več kot nekaj osnovnih fraz. Nenavadno, ampak teh ljudi nihče ne gleda postrani.
V tej debati, ki se je razvila iz mojega nezlonamernega vprašanja je edini nestrpnež Bora in upam, da se je malo zamisli glede svojih pogledov, saj ste ga dobro potunkali… Pred časom smo v šoli imeli (učenci med sabo) debato o ć in ker si nisem bil na jasnem sem pač pisal.Občudujem starejše generacije Slovencev ki tako dobro govorijo jezike bivše Jugoslavije. Ni mi jasno, kako jim je uspelo v tako velikem številu ( praktično 100% Slovencev ) obvladati nek tuj jezik! Sam žal ne znam niti besede-učimo se namreč angleščino in francoščino. Glede Hrvatov, ki živijo pri nas in jim nekateri tako zamerijo, ker ne znajo govoriti slovensko pa mislim, da niso sami krivi, ker so pač manj intiligentni. Saj večinoma opravljajo fizična dela, pa to niti ni tako pomembno. Na tv sem gledal, kako slabo živijo tam, v nekih kolibah, pa kar med ovcami… Tisti ki ste že bili na hrvaškem pa tako veste kako je.
Če bi se vsi zavedali, kako so ubogi, bi bili bolj strpni do njih.
lp.b
Katja 10,
se strinjam, da ne smemo posploševati in metati vseh ljudi v en koš. Nekateri so se pripravljeni potruditi in se naučijo jezika. Vse se da, če imamo voljo.
Zakaj omenjam Srbe, Hrvate? Nič nimam proti njim, vendar menim, da se vseeno lažje naučijo slovenščine, saj sta jezika malo podobna. Verjetno bo en Srb prej govoril slovensko kot recimo en Finec..
spela,
v tistem trenutku je bilo zame olajšanje slišati srbščino, saj ne znam nemško in sem se le tako lahko sporazumela ali pa s pomočjo znakovne govorice (govorice rok).
Načeloma me ne moti, če kdo govori srbsko v Sloveniji ali pa če slišim Tržačane (slovenske priseljence), da govorijo italijansko v Kopru, moti me, da smo Slovenci tako hlapčevski, da v drugih državah “zatajimo” svoj jezik.
No, tale % je way under 100. Seveda “srbohrvaščino” nekaj bolje poznajo tisti, ki so v nji služili vojaščino, veliko pa jih samo misli, da nekaj ve in bi bilo zanje bolje, da se s tistim znanjem jezika ne bi hvalili med dopustom na hrvaškem morju.
Moj sodelavec recimo še tega ne ve, da hrvaščina nima dvojine in s poslovnim partnerjem govori po telefonu “Nas dva čeva iči …”. Namerno sem napisal č namesto ć, saj tega Slovenci itak ne ločimo oz. ne obvladamo.
Pri meni je zadeva malo boljša, ker mi pač ni vseeno, poleg tega pa sem polovico vojnega roka bil tudi nekakšen tajnik oficirjem.
O kolibah in ovcah pa … kakor kje, tudi pri nas se jih najde polno :))
Samo vsi tle pozabljate, da se hrvati pa bosanci (oz. bošnjaki) pa tudi albanci iz kosova čisto lepo naučijo govort slovensko. Srbi pa nočejo…
To je razlika.
Pa če mislite da ni res kar poglejte Marka Vuksanoviča… rojen Sarajevčan… poje pa po slovensko v skupini Avtomobili tko pravilno da ne bi nikol rekel da je od dol.
Mislim vsaka čast modelu.
Osebno mene ne moti da obvladaš tudi svoj jezik, ampak če živiš tolk let v neki državi se naučiš jezika pa čao.
