Ne vem kako drugi – samo mene je GROZA smrti. Pa bo prišla – za starše, zame.
Jaz vse napore porabim, da ne mislim na to. Vsak dan mi je muka – ker vem, da bo enkrat!

Tako panično se bojim – da vas prosim, kako naj si pomagam?

Uh,jej.Načeloma človek naj ne bi imel toliko v zavesti te stvari.Najboljše da si poiščeš pomoč.Smrt sicer pride ampak bog ve kdaj verjetno je še zelo,zelo daleč .

Nisi edina, tudi mene je strah, pa ne samo smrti, tudi bolezni, trpljenja, oh, ni da ni. Res, težko je živeti s temi strahovi.

Ni pomoči, to je del življenja, ki ga vsi potlačijo. Začni pisat poezijo. Zadepresirano. Zjoči se. Ali napij, se zadrogiraj. Bo malo lažje za nekaj časa. Ampak zadeva bo vedno čakala zadaj.

Začni živeti, pa boš pozabila na smrt.

Tudi mene. Strasno je ko se res zaves da se bo enkrat zgodilo tebi, najbolj pa me je strah da bi umirala v bolecinah oz dolgo casa. Ko pride, si samo zelim da bi bilo v trenutku mimo. Mislim pa veliko na to.

Tudi mene je bilo vedno strah smrti staršev. In potem je pred 7 leti umrla mami in pred 4 še oče. Oba prezgodaj, pred 70.letom zaradi bolezni. In zdaj, ko ju ni več, me smrti ni več strah. Imam družino in o tem niti ne razmišljam. Ko pride, bom nekje…na nek način…spet s starši. To me tolaži.

Preberi si knjigo “Angeli v mojih laseh, Lorna Byrne”.

Imaš še žive starše – to pomeni, da si še relativno mlada.
Ne razmišljaj o smrti, saj smrt sigurno pride – na tem svetu je sigurna samo smrt in davki. Smrt je le prehod v novi življenje.
Smrt, ni tisto, kar se zdi, je le prehod na poti h večnosti.
Včasih pride smrt prezgodaj in nenapovedano, včasih pa je smrt odrešitev – ko gre za človeka, ki neznosno trpi in ne moreš čakati izboljšanja.
Skratka, smrt je sestavni del življenja oziroma konec neke poti.

Jaz imam isto težavo. Že od majhnega. Kdaj se vam ta strah najhuje pojavi? Jaz čez dan nekako pozabim, ko napol spim (ko grem spat in ko se prebujam ali pa se zbudim sredi noči v paniki) pa to premlevam nekaj časa, potem se zbudim in sem tesnobna.

Kako se lahko bojiš naravnega konca?

Jaz razumsko vem, da je smrt naravni del življenja, tako kot rojstvo, pa vendar me je kljub temu zelo strah konca. Mene je predvsem strah bolečin in trpljenja. Tudi vame se ta strah naseli najbolj zvečer, čez dan ko sem v službi pa na to pozabim in ne razmišljam o tem.

Naredi seznam vseh stvari, ki se jih bojiš in sovražiš. Teh ne bo več. Ko je konec, pozabiš, da si kdaj obstajal.Pomisli na vse, ki pridejo za teboj in jih imaš rada, tem boš dala prostor, da bodo lahko živeli. Če rabiš tolažbo, jo lahko najdeš v čemerkoli.

Delaj naslednjo vajo/postopek vsak dan.
Ni treba da hodiš v cerkev, ni treba da se deklariraš za verno/vernega, v vsakem primeru imaš pravico, da se obrneš na Boga. Bog je tu za nas vse. Prvič ga prosi ga, da ti odvzame strah pred smrtjo in potem se mu vsak dan zahvali, da ti ga odvzema ali ti ga je odvzel. Po ca mesecu dni primerjaj razliko v počutju.

Ti ne veš, kaj je groza!! ?

Okej, bom DVA meseca prosila zazrta v nebo (ker v boga ne verjamem) o milosti, o združenju z mojimi predniki… pa nič trpljejnja, dušenja tik pred odhodom z Zemlje. Samo luč na koncu tunela.

In nobenih muk okoli poslavljanja, ene procesije in mrliške vežice. NIČ! Samo golo slovo na določen dan, ob določeni uri. Nobene plačljive predstave!
SOLZE TEČEJO doma……. solze in spomini in vse se dogaja prej/potem.

Jaooo, kje so še vse druge bolečine, strah, nemoč! Kje je ………. si predstavljate, da ležite na postelji, kjer se točno ve, da greš samo h koncu?? Ves nebogljen, same cevke… eno ‘zdravilo’ zablokirajo, da si se sposoben nasmehnit obiskom??!!
Jaz umrem od groze!!
JAZ BI SAMO JOKALA!! Mučenje je to….

Strah pred neznanim je čisto normalen pojav.
Neznanje se da pozdraviti z znanjem. Za razliko od naše civilizacije so vse prejšnje razpolagale z veliko več znanja. O življenjskih ciklusih so pred tisočletji in 10-tisočletji vedeli veliko več kot vemo danes. V indijskih Vedah vse piše. Tudi Biblija ni od muh, a moramo razumeti njeno simboliko.
Poleg tega je strah kot pojav dobesedno votel, okrog ga pa nič ni. To ne pomeni zanikanje strahu. Je kot tema, ki sama po sebi ne obstaja. Tema pomeni odsotnost luči. Strah pomeni odsotnost ljubezni. Tkivo ljubezni je tudi zaupanje, spoštovanje vsega živega in življenjska modrost, ki jo da znanje z izkušnjami.
Kam gre tema, ko prižgeš luč? Kam gre strah, ko odpreš kanal ljubezni in modrosti?
Za začetek beri, npr. Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Egipčanska knjiga mrtvih, Življenje po življenju… Pa pojdi na tečaj meditacije, da z vajo počasi prodreš do svojih globin, od koder boš kasneje črpala vso ljubezen in premagala strah.

Uf, tud mene je smrti strah. Ne morem si predstavljat, da se bo enkrat zgodilo to in da NIKOLI, NIKOLI, NIKKLI….. ne bom več obstajala. Sploh ne smem pomislit na to. Sreča, se mi to ne dogaja pogostokrat, mogoče 2-3x na leto in tud hitro z mislimi prešaltam drugam.
Še bolj pa me je strah tega, da bi se kdaj kasneje spet rodila (seveda, da se ne bi niti spomnila da sem kdaj prej živela) in to kje v kakšni državi kjer obstaja nasilje, vojne….Ne vem, ali sem kdaj kaj o tem gledala ali brala, v glavnem tega mislim da se še bolj bojim.

Ne da se tega rešit s tibetanskimi vajami, pa z upanjem v posmrtno življenje. Niti s hospicom in paliativno oskrbo – kdor je že tak srečnež, da jo ima.
TO JE GROZA!! Veste kaj je groza??

Nč ne pomaga! Nobena knjiga, noben posvet. Ga ni, ki bi ti danes garantiral – ko ne boš več zmogel, samo maska na obraz (med spanjem) in konec. Ta grozljiv konec!!

Pa zame še ne toliko! Kje je moj ata? Isto ga je strah! Mama se dela bolj pogumno…
Jaz tega ne bom preživela! Nočem ju videt mrtva – pa moraš ….

Vsi tukaj, ko se tako bojite smrti…
Povejte mi, ali ste mesojedci ali vegiji?
Se kdaj resnično zamislite in vprašate, kako se počutijo krave, pujsi, kure … ko gredo v smrt, zato, da boste vi lahko imeli meso na krožniku?
Ne. Večini je figo mar za druga živa bitja. Samo sebe vidijo in svoje strahove.
Ego je huda stvar, res huda.
Karma pa itak deluje, ne glede na to ali verjamete v njo ali ne.
Kar sejete, to žanjete.

Drugače pa, ko zapustite vaše fizično telo, se samo rešite okov in teže, ki ste jo nosili v tem življenju, v tem telesu. Nekako pride olajšanje.

S smrtjo samo slečete “staro obleko” in si kmalu nadanete “novo obleko”, s katero boste predelovali lekcije, ki jih še niste osvojili in jih potrebujete za vaš duhovni razvoj.

Daj no, pomiri se! Razmisli. Ukvarjaj se malo s možgansko telovadbo in filozofijo, pa te bo strah minil.
Nekaj strahu je normalno, zdaj umirati vsak dan od strahu da boš umrla? Saj umiraš 1000 krat in več za brezveze – namesto da bi umrla samo enkrat.
Glavni hec je pa v tem, da ti ves strah na svetu ne bo nič pomagal – vsaj do zdaj so še vsi ljudje umrli.

Moj lastni pogled na to je bolj filozofski in sploh se smrti ne bojim, celo zadovoljen sem, da obstaja konec življenja. SI predstavljaš kako bi bilo živeti večno? Saj prvih par sto let, mogoče celo 500, bi bilo že zanimivih, potem bi bil pa le še en strašen dolgčas. In ne bi mogla končat zadeve, čeprav bi se vleklo kot čreva? Grozljivo (vsaj meni).

Druge tule je strah bolečin, bolezni, itd… Tudi to je brezveze; sem bil na tem, da umrem od hude bolezni in manjkalo mi je zelo malo; v manj kot pol dneva bi me lahko pobralo, če bi imel smolo – pa vam povem, da ni nič hudega. Itak je telo samo usmiljeno do nas in kadar smo v takem stanju smo pošteno pod gasom in v meglicah (naravni telesni odziv, pa še kakšno zdravilo), tako da zna biti celo zanimivo.

Sicer je pa najboljše zdravilo za smrt – življenje. Tako – dobro izkoriščeno in živeto do konca in na vso moč. Potem človek zadovoljen umre in ne obžaluje vsega, kar ni naredil.

Pojdi in živi!

Ce je pa tako hudo, verjemi, zeli si vsaj, da ti bog ne bo dal takega trpljenja in vsaj nicesar takega, cesar ne bi zdrzala in ne glede na nacin smrti bos zagotovo zanesljivo umrla in prav mozno je, da te morda caka lepa smrt npr. v spanju!

Biblija, Sirahova knjiga, govori takole, zato o smrti ne razmisljaj in ne trudi se nic, ker ni tvoja rec:

” Zivljenje in smrt,
dobro in hudo,
bogastvo in ubostvo,
to vse je dano od Boga!”

Najvec bolecine (cutenja bolecine ob slovesu) je verjetno v trenutku, ko se neka stvar zgodi, in takoj potem – mene pa itak ne bo tam…tako da se svoje smrti sploh ne bojim – ni moja stvar. Moja stvar je smrt mojih bliznjih, in bojim se dneva, ko bo umrla moja mama.

Tudi mene je strah tega.
Vem, da dosti k temu pripomore, ker imam veliko (preveč) časa za razmišljanje o tem, saj službe nimam, nekih prijateljev, da bi se z njimi družila, tudi ne. Tako potem od samega dolgčasa pridejo zle misli. Ali mislim predvsem o smrti svojih bližnjih ali pa mislim o stvareh, ki so se zgodile in se sekiram, ker so se zgodile in kaj bi naredila, da bi se ne zgodile oz. zgodile drugače.
POPOLNOMA BREZPLODNE MISLI!!!
Vse to je posledica tega, ker me je strah živeti, strah narediti kakšen korak, spoznati nove ljudi, priti v nove situacije. Tako ždim na mestu in se ukvarjam z brezplodnimi mislimi 🙁

;-)))) Kdor uživa pohlep, žalost, razočaranje, jezo in strah, ta niti umreti ne more, ker še živel nikoli ni.

Resnica pa je lahko ravno obratna kakor mnogi čutite, smrt je lahko ena najlepših življenjskih priložnosti.

Ta priložnost je principuelno primerljiva z izobraževanjem v šolah. Tisti ki traumirate o smrti, se v bistvu bojite izpitnih obdobji in zaključka šolanja. Jp jp, mnogi se morajo ponovno vpisati…

Nimaš se česa bati, to vsakemu prej ali slej uspe.