Podpis pod tole.Mene ni strah smrti. Ko mi je umrla mama v hudih bolečinah, sem dojela, da je smrt odrešitev, da samo telo fizično razpade, duša ostane in živi naprej. In ko sem dojela, da je njo smrt rešila trpljenja, sem na to začela drugače gledati. Ko vidiš človeka, ki kljub morfiju vpije od bolečin, verjemi, takrat je smrt olajšanje.
osebno verjamem v reinkarnacijo in si na Zemlji ne bi več želela živeti, tako kot je zgoraj lepo napisala “se sploh ne bojim smrti”.
Bolj se bojim npr. da bi onemogla, da ne bi mogla delati, da bi bankrotirala v firmi, da bi nekomu ostala dolžna, da bi podjetje propadlo.

Smrti kot take se ne bojim. Če je za druge dobro, da umrejo, bo pa še zame. Sekiram se le, da ne bi prišla prekmalu, zaradi otrok. Sekiram se tudi, da se ne bi otrokom kaj pripetilo, ker tega ne bi mogla preživeti. Smrt kot taka pa mi ni tako pomembna.

Jaz nekako to vidim tako, da se energija ne more uničiti. Ko enkrat vidiš mrtvega človeka, kako se telo mrtvega človeka ne razlikuje dosti od druge “mrtve narave” – mize, stola, pač neizrazno je, prazno, potem dojameš, da si ti življenje, energija, tvoje telo pa je le orodje, nekaj kar tvoja duša naseli, nekako kot je obleka na obešalniku nato pa jo oblečeš. Ko se telo obrabi, pokvari, zboli, duša seveda v njem ne more več bivati in to telo zapusti, išče novega, mlajšega, boljši model takorekoč. Zato se tudi jaz bolj bojim tega, da bi se rodila na kakšnem koncu planeta, kjer ljudje živijo in umrejo v tisočih mukah. Ob vsem tem trpljenju, ki je na tem svetu se mi zdi nesmiselno čemeti tu, na enem redkih koncev sveta, kjer ima življenje neko vrednost in imaš možnost živeti v miru in relativni varnosti polno in srečno življenje, če priložnost izkoristiš. Mnogim ni nikoli dano.

Če se preveč bojiš smrti, potem pozabiš živeti. Zavedaj se, da je, kar se tebe tiče, smrt irelevantna. Ko boš umrla, se ne boš zavedala, da si umrla, duša se bo osvobodila in se ne bo več zanimala za fizično telo. Če umreš nenadno, itak se v sedanjem življenju ne zavedaš. Če umreš od bolezni, smrt z veseljem pričakuješ. Če si star, si pripravljen na odhod, je drugače, kot se počutiš kot mlad.

Zato je brezveze bati se, razumeš? Kaj ti strah pomaga? Mar misliš, da boš dlje živela od strahu? Zakaj se predajaš grozi? Večini ljudi na tem svetu je misel na lastno smrt neprijetna, predvsem zaradi filozofskega učenja, da bomo odgovarjali za svoje grehe, pa da se bomo v peklu cvrli, pa da bomo tavali v večnem nič in tako naprej. Če pa se zavedaš, da življenje nikoli ne ugasne, lahko na smrt gledaš drugače. Mnoge verske filozofije aktivno pripravljajo na smrt, monoteistične vere to delajo zelo negativno in na osnovi strahu. Morda začni prebirati filozofsko čtivo, da boš videla, kako prazno življenje sedaj živiš in ga napolnila z neko vsebino. Drugače svoj čas, ki ti je dan tu, zapravljaš.

Podpis pod tole.Mene ni strah smrti. Ko mi je umrla mama v hudih bolečinah, sem dojela, da je smrt odrešitev, da samo telo fizično razpade, duša ostane in živi naprej. In ko sem dojela, da je njo smrt rešila trpljenja, sem na to začela drugače gledati. Ko vidiš človeka, ki kljub morfiju vpije od bolečin, verjemi, takrat je smrt olajšanje.
osebno verjamem v reinkarnacijo in si na Zemlji ne bi več želela živeti, tako kot je zgoraj lepo napisala “se sploh ne bojim smrti”.
Bolj se bojim npr. da bi onemogla, da ne bi mogla delati, da bi bankrotirala v firmi, da bi nekomu ostala dolžna, da bi podjetje propadlo.[/quote]
Pozabila sem povedati, da se bojim tudi neuspeha otrok, da bi bili nesrečni, da bi se jim kaj zgodilo.

Ja, pogovor o smrti ni tako zaželen. Čeprav bi moral biti del splošne izobrazbe. Recimo, koliko se jih sploh o tem v družini pogovarja? Pa ne na hitro, da res razloži svojemu otroku takšna vprašanja. Ali pa spadate med te, ki si izmišljajo pravljice o štorkljah in dedku mrazu. No in tako vsi odrastemo nekega dne in moramo iskati odgovore v knjigah in s pogovori, ko nekdo umre. Ti pogovori so mimogrede.

Ali poveste svojemu otroku od kod pride salama poli. Mu pokažete kak posnetek z youtuba? Hehe
Živali nihče ne vpraša ali bi živela. Enostavno se ji vzame življenje. Na dogodek se pa kmalu pozabi.

Tako, da tu nimam milosti. Celo življenje mislimo o sebi da smo superiorni naspram drugim bitjem.
Smo umrljivi in nič posebnega na tem planetu.

Drugače pa avtorica preberi kakšno knjigo na to temo, Ena knjiga je Kako umremo ameriškega kirurga. Če pa želiš lepše branje, pa si izberi knjige o angelih, posmrnem življenju itd. Vsega je na pretek v knjižnjicah.

http://www.galarna.si/izdelek/01941/kako-umremo

Vsak katerega je strah umret naj se vpraša, če je bilo tako hudo preden je bil spočet. No pa šalo na stran.
Sedaj je treba vedeti, ali je človeka strah umirati in morebitnega trpljenja ali smrti kot take. Torej smrt obstaja, sicer beseda smrt da nelagodje med še živimi v bistvi pa smrt ni nič strašnega kot se sliši. Dosti za ta strah so krive tudi religije brez jasnega dokaza, pa jih je še toliko ,da nazadnje pa človek ne verjame v nič. Kot živite, tako bo v smrti do ponovnega rojstva. Prvi del ko človek umre pade v komo zaradi tega da bi prespal najhujše bolečine. Nato se prebudi v smrti in se niti ne zaveda da je umrl. Prebudi se podobno kot se prebudimo v sanjah ( projekcije katere naredi lastna zavest), pa ne vemo da sanjamo, enako v smrt. Zrcali svoje življenje in se niti ne zaveda da ga več ni. Po določenem času, drugi del teh sanj pa se stvari začnejo spreminjati glede na njegovo karmo, katero si je ustvaril tekom življenja. Za tiste kateri so grešili zna biti kot pekel, za druge pa ne. Lahko pa je vse mešano. Po določenem času se zavest ponovno inkarnira v svoje nove karmične starše, večkrat pri tem zaide v neko zatočišče ali prijetno okolje katerega zavest ustvari in tam počaka na utelesitev. Vse te sanje so samo projekcije zavesti in nič drugega, enako kot pri sanjah, samo da so še bolj realne, podobno kot pri lucidnih sanjah. Vidimo, slišimo, vohamo, občutimo itd. Dobre ali slabe projekcije naredi lastna zavest. Tisti kateri so zelo grešili (morilci) jih preganjajo razne pošasti, videvajo razne hude stvari, bežijo, bežijo a pred tem ne morejo nikamor zbežat, ker pred lastno zavestjo se ne da zbežat, te projekcije se samo pojačajo in stopnjujejo. Tisti z dobro karmo se počutijo kot v nekem rajskem okolju prijaznih in dobrih ljudi, prijetne pokrajine in mest. Nobenega boga ni, vse ste vi- vaša zavest.
Nič se bat smrti, preberite knjigo “vrnitev v življenje” od Dr. Jim Tuckerja. Da ne boste brali verske knjige je on psihiater kateri se ukvarja z reinkarnacijo na znanstven način.

Smrt ze kosi korona

Ja in resnično…. 🙁

Tudi mene je bilo zelo strah smrti, ko sem bil še živ.

Isto, ponoči ko odklopimo podzavest me napada panika in mislim, da imam 100 smrtnih bolezni, čez dan sem ok, imam toliko dela, da nimam časa misliti na neumnosti, se zavedam, da je to podzavesten strah, ki mi čez dan nič ne more. Pa nočem poslušati ne o infarktih, raku in drugih bolezni, ker me to potem ponoči duši in se bojim zaspati, kaj če se več ne zbudim. Imam super družino, moža,otroke, prijatelje, sorodnike, službo, finančno preskrbljeni, res se imamo lepo in zavedanje, da tega enostavno ne bi bilo več, da ne bi več živela, da ne bi vidla otrok kako odrašćajo, da bi bilo enostavno konec, to me povsem ohromu.

Ko je konec, je konec, ni nobenih sanj, nebes, pekla, pač konec. In tisti, ki se tega zavedamo, ki živimo v reali, nas je strah tega konca. Ker potem ni ničesar več.

Mene nikdar ni bilo strah smrti, niti kot otroka, niti kot najstnice, niti sedaj, ko sem odrasla. In nikdar nisem razumela, kako je lahko nekoga strah tega. Bolj me je strah življenja. Edina stvar, ki se jo v zvezi s smrtjo bojim je ta, da bi prišla prezgodaj, ker imam dva otroka in ne bi rada, da ostaneta brez mame. Vsaj tja nekje do njunega 20 leta da bi me Bog ohranil na tem svetu. Potem pa kar bo, bo. Načeloma je strah pred smrtjo do neke mere naraven, a pri tebi gre že za psihično motnjo, bolezenski strah. Edina rešitev je pomoč psihiatra.

Ne, ni me strah smrti, pa če ta trenutek umrem. Marsičesa še nisem doživela in dokončala, a kljub temu ne čutim strahu ali pa da mi nekaj manjka. Spim z lahkoto in mirno, imam čisto vest, tako, da naj pride Matilda, če hoče.

Samo itak, tako daleč s korono ne bo šlo, ne smemo preveč dramatizirat, seveda pa previdnost nikoli ni odveč.

Življenje na tem planetu postaja vedno bolj naporno, žal bo smrt za marsikoga odrešitev.
Žal.

Ko je konec, je konec, ni nobenih sanj, nebes, pekla, pač konec. In tisti, ki se tega zavedamo, ki živimo v reali, nas je strah tega konca. Ker potem ni ničesar več.
[/quote]

In ti si že mrtev, da to veš, a ne?

A veš zakaj so komunisti tako obsedeni s cerkijo? Ker so ljubosumni na cerkev, kar pričajo tudi duše v peklu, ki jih srečjo ljudje, ateisti, ki umrejo.

Enkrat sem slišala. Ateisti stojijo pred velikim praznim ničem. Ampak oni ne bodo gledali v ta veliki prazni nič. Oni se bodo obrnili nazaj in delali proti cerkvi, ker ta nima niča. In to ste vi. Imej nič, ampak pusti cerkev na miru.

Čisto golo ljubosumje in foušija in obsedenost in nič drugega.

KOmunisto so samo muslimani pod krinko. Komunist je janičar, nevernik, da ruši cerkev in gradi džamije….. doker ne bo ostal brez glave….