Vprašanje za 64 dolarjev se po novem glasi: ali je politika še smešna, če v njej nastopajo šaljivci? Dilema, ki jo je oni dan v svojem prislovično nabrušenem populističnem slogu odprl šef hrvaške države, nikakor ni majhna. Prva zadrega se pojavi že ob načelnem pomisleku, ali se sploh odzvati nanjo. Spletni gverilec »matjazwom« je pokazal izjemen smisel za humor in objavil prepričljivo črnobelo fotomontažo ( tu [+]), na kateri hrvaška osvoboditelja Berlina na eno izmed stavb nameščata znamenito zastavo s šahovnico. Iluzija, ki je postavljena v maj 1945, deluje podobno groteskno kot Mesićeva izjava o osvoboditvi Trsta, za katero naj bi morali biti Slovenci hvaležni Hrvatom, saj bi v nasprotnem morje videli le ob pomoči boljšega daljnogleda.

Predsednik Stipe Mesić je strokovnjak za commedio dell’arte; namiguje nam, da je hrvaški predlog za sredinsko mejo v Savudrijski vali – kot v baje zdaj v esperantu pravijo Piranskemu zalivu – v bistvu darilo milostnih sosedov. Kajti če bi bili osvoboditelji Trsta vsaj malo lakomni, bi se Slovenija končala nekje pri Kozini. To pa ni več hec. Zgodovinska resnica, ki jo iz klobuka kot belega zajca vleče iluzionist Stipe, bi bila za marsikoga namreč boleča. Denimo za dobršen del naših Primorcev, ki bi potemtakem govorili bodisi italijansko s hrvaškim naglasom bodisi hrvaško z italijanskim naglasom. Če bi obveljala logika predsednika Mesića, bi bila Capodistria le še Kopar, tam pa bi županoval nek povprečnež Popović. Kar je kajpak nepredstavljivo.

Hudič je, če vrag odnese šalo. Mesićeva ekskurzija v polpreteklo zgodovino ni ravno nekaj, nad čemer bi se hahljali. V bistvu gre za manj prijetna zgodovinska dejstva, ki na svoj način potrjujejo tezo o nepravični zgodovini. Ali je smiselno iz tega delati komedijo, je drugo vprašanje. S šalo o hrvaških osvoboditeljih Trsta je predsednik sosednje države morda povsem nehote odprl s pajčevinami zastrto skrinjo bolečih spominov. Četudi mu nihče ne more očitati, da bi kdaj kot politik podpiral tisto neslavno poglavje iz polpretekle zgodovine njegove dežele, ki je svoje vzornike našla v nacističnem Berlinu, smo ob njegovih neslanih manipulacijah z zgodovinskimi dejstvi pomislili ravno na to: kako se lahko nekdo norčuje iz partizanskih osvoboditeljev Trsta, če pa je njegova domovina skoraj štiri leta igrala vlogo Hitlerjeve marionetne države? Neprijetni resnici, o kateri sicer Mesiću nikoli ni bilo nerodno govoriti (kar mu je, lepo prosim, treba šteti v velik plus!), se zdaj ne bomo mogli več izogniti.

Slovenija je bila kot del Kraljevine Jugoslavije žrtev fašizma in nacizma. Vse od vzpona fašizma v Italiji do kapitulacije nacistične Nemčije smo bili kot narod brez nacionalne države še tolikanj bolj podvrženi sistematični rasistični diskriminaciji, asimilaciji in poskusom uničenja. In ko smo kot del zmagovite koalicije dočakali konec pekla, smo zaradi ideoloških, političnih in mednarodnih intrig izgubili najprej avstrijsko Koroško, potem pa še velik del Istre ter tržaško, goriško in videmsko krajino.

Že zaradi teh nespornih dejstev so Mesićeve izjave cinične in jih je bržčas še najbolje jemati kot neresne. Samo pod tem pogojem mu ne bomo ničesar zamerili, čeprav to hkrati pomeni, da ga odslej ne bomo več jemali resno. Predsednik je z temi izjavami izgubil verodostojnost. V tej točki smo nehote prišli do bistva odnosov med Slovenijo in Hrvaško – do neverodostojnosti, nespoštovanja dogovorov in zlasti do stalnih poskusov, da bi se spreminjalo dejansko stanje. Vse to je namreč usodno zaznamovalo odnose med državama v obdobju 1991 – 2008.

Če bi bil Mesićev slovenski kolega ravno takšen šaljivec, bi lahko, denimo, odprl vprašanje podarjenega ozemlja v Istri. S to veliko razliko, da v našem primeru sploh ne bi šlo za neslano šalo, pač pa za zadevo z določeno zgodovinsko argumentacijo: tovariš Kidrič, ki ga je Bog obdaril s prekomernim internacionalizmom in empatijo, prikrajšal pa za ščepec nacionalne zavesti, je svojemu hrvaškemu tovarišu Bakariću bratsko prepustil precejšen del Istre. Pravzaprav mu je dal celotno ozemlje med Dragonjo in Mirno. Toda slovenska politika se glede tega ne obnaša klovnovsko in ne spreminja pogajalskih izhodišč post festum; od Hrvaške pač ne zahtevamo vrnitev v stanje, kot je bilo leta 1954 – s tem pa tudi mejo na reki Mirni.

Ravno nasprotno, Slovenija je že skoraj dve desetletji vedno dosledno podpirala Hrvaško v njenih mednarodnih prizadevanjih (CEFTA, WTO, kandidatura za nestalno članico varnostnega sveta, NATO, EU itd.), popuščala pri politiki izvršenih dejstev (premikanje kontrolnih točk na ozemlje naše države in njihova sprememba v mejne prehode, nezakoniti gradbeni posegi itn.), se odzivala izjemno nekonfliktno na nadlegovanja naših državljanov na t.i. spornem ozemlju in še bi lahko naštevali. Na fizična dejanja hrvaških organov se je Slovenija skoraj dve desetletji odzivala zgolj s pravnimi in diplomatskimi sredstvi.

Pasivnost naše države, ki bi ji lahko kdo porekel celo hipijevska zunanja politika, je bila vedno pogosteje razumljena kot popuščanje in celo tiho strinjanje s politiko izvršenih dejstev. Hrvaška je že povsem javno in uradno prejudicirala tisti del mejne črte, ki formalno še ni bil potrjen. Nezakonito okupacijo dela slovenskega ozemlja je poskušala potvoriti v nekakšno priposestvovanje in se spremeniti v dobrovernega lastnika. Prav tako je na posameznih delih razmejitve uveljavljala zgolj tisto načelo, ki ji je v konkretnem primeru najbolj ustrezalo. S stališča svojih nacionalnih interesov se je Hrvaška vse od 25. junija 1991 obnašala kot država, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev.

Na drugi strani se je Slovenija, katere zunanjo politiko je utelešal minister z najdaljšim stažem v Evropi, dolga leta vedla ignorantsko in nedoraslo. Očitno je slovenska značajska lastnost nekako povezana s stopnjo oziroma občutkom ogroženosti; samoohranitveni instinkt se prebudi šele tedaj, ko so razmere že skoraj kritične. Odločitev aktualne vlade, da zaradi nesprejemljivega odnosa Hrvaške do nerešene razmejitve med državama (npr. Dragonja, meja na morju, Hotiza) poseže po edinem razumnem sredstvu – zaustavitvi pogajalskega procesa Hrvaške za polnopravno članstvo v Evropski uniji, zagotovo ni bila enostavna. Pač pa je bila nujna.

Zmoten bi bil vtis, da ima Hrvaška na svoji zasluženi poti v Bruselj sovražnika v Ljubljani. Nerešena mejna vprašanja s Slovenijo na vsega nekaj kilometrih kopnega in morja so sicer načelne narave in vsaka naša vlada, ki bi glede tega popustila, bi verjetno izgubila mandat in obveljala za izdajalsko, toda Hrvaška ima glavnino mejnih težav šele pred sabo. Rešiti mora več let zamrznjen spor s Črno goro glede polotoka Prevlaka. Nerešeno ima tudi mejno vprašanje z Bosno na polotoku Klek pri Neumu ter dveh miniaturnih otočkih v njegovi bližini. Hrvaška in Bosna se nista domenili niti glede meje pri nekdanjem vojaškem letališču Željava pri Bihaču. Prav tako nista našli rešitve za razmejitev na reki Uni pri Kostajnici. Nič bolje ne gre Zagrebu pri razmejitvi s Srbijo na Donavi, saj Hrvati v obeh rečnih primerih vztrajajo pri katastrski meji, ker je zanje ugodnejša. Nerešena je tudi razmejitev pri Iloku (s Srbijo), kjer gre za podoben primer kot na Trdinovem vrhu.

Evropska unija bo verjetno poskušala prepričati slovensko vlado, da se ukloni hrvaški politiki izvršenih dejstev, toda to bi bila zgolj medvedja usluga nadaljnji širitvi Unije. V Bruslju naj se zavedajo, da mora Hrvaška ob izpolnjevanju vseh ostalih kriterijev predhodno normalizirati tudi dobrososedske odnose z vsemi sosedami. Zaplet s Slovenijo je morda ta trenutek videti nepremagljiv, toda takšen je le občutek. Za vlado v Zagrebu bo bistveno večji zalogaj urediti mejne spore z ostalimi tremi sosedami in nekdanjimi bratskimi republikami. Dokler teh vprašanj ne bodo rešili, je polnopravno članstvo Hrvaške v Uniji praktično nemogoče, saj bi to avtomatično pomenilo blokado vključevanja t.i. zahodnega Balkana v EU. Hrvaška bi namreč brez pomislekov izkoristila enkratno priložnost pritiska na te sosede in od Črne gore, Bosne in Srbije zahtevala ozemeljske koncesije, sicer bi dejansko blokirala širitveni proces Unije. Potem bi vrag odnesel … Koga že?

Če nočemo biti smrtno resni – in s tem bomo zanikali tezo, da smo narod brez smisla za humor, se za hip ustavimo pri še enem šaljivcu, s katerim se niti naš prijatelj Stipe ne more primerjati. Youtube ( tu [+]) ponuja arhivski posnetek napol tajne seje vodstva jugoslovanske partije, ki je bila 3. aprila 1975. Edini govorec na posnetku je seveda neprekosljivi Josip Broz, v njegovem »ovaj« monologu o zunanji politiki in odnosih z Italijo pa se nekajkrat mimogrede znajdeta tudi njegova lajajoča pudlja Johnny in Bill, vendar je še vedno dobro slišati, kako prostodušno je Stari vodil zunanjo politiko. Nepozaben je zlasti odlomek od 1. minute in 48. sekunde do 3. minute in 38. sekunde, ko dosmrtni maršal govori o razmejitvi ter položaju naše (t.j. slovenske) manjšine v Italiji. Če si boste ogledali posnetek, svetujem, da ga poslušate v celoti in še posebej zaključek, ko se partijski vrh odloči, da je treba en del Brozovega predavanja zaradi določenih razlogov izbrisati in preprečiti njihovo objavo za javnost.

Vprašanje dokončne ureditve meddržavnih odnosov z Italijo so, kot je znano, uredili šele t.i. Osimski sporazumi, podpisani dobrega pol leta kasneje, 15. novembra 1975, zato Brozova aprilska razmišljanja tistihmal res niso smela priti v javnost. Ko danes gledamo črno-bele posnetke, na katerih lahko občudujemo vrh tedanje jugoslovanske oblasti, je vse skupaj še najbolj podobno burleski – vendar nič manjši kot so zadnje Mesićeve izjave o hrvaških osvoboditeljih Trsta, ki ga je v resnici osvobodila partizanska vojska, v njej pa so bili poleg Slovencev ključni še dalmatinski Srbi (najbrž so to Mesićevi Hrvati?) in vrli Bosanci.

Zavzetje Trsta, kamor so se Titovi tanki menda pripeljali z napol praznimi rezervoarji (še dobro, da je bil klanec navzdol), žal ni rešilo vprašanja slovenskega dostopa do morja. Z mirovno pogodbo med tedanjo Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijo je bilo leta 1947 ustanovljeno zgolj Svobodno tržaško ozemlje (STO). Ravno med Trstom (in Baltikom na severu) se je na Evropo spustila železna zavesa, meja med državama pa je še vedno ostajala nedoločena. Jugoslavija je namreč dobila le t.i. cono B, ki je bila pod njeno vojaško upravo do sklenitve londonskega sporazuma sedem let kasneje (1954 je STO prenehala obstajati). Za Slovence je to pomenilo dokončno izgubo Trsta, Gorice in Vidma s pripadajočim zaledjem. Jugoslavija (bolje: Hrvaška) je torej dobila nazaj Istro, Kvarner in dele Dalmacije, ki so bili več kot dve desetletji priključeni (fašistični) Italiji, a je obenem za vedno izgubila precejšen del slovenskega etničnega ozemlja.

Hrvati so takrat pridobili, Slovenci izgubili. Če bi bil tudi naš predsednik komedijant, bi bržkone prišel do zaključka, da se lahko Hrvati samo Slovencem zahvalijo, da imajo danes Istro, Kvarner in Kornate. Kajti Slovenci so se odrekli delu svojega ozemlja, da so Hrvatom vrnili pol obale. Drugače rečeno, če Slovenci ne bi Italiji podarili Trsta, Gorice in Vidma, bi Zagrebčani »svojo« Dalmacijo gledali z Velebita.

Vendar ne s prostimi očmi. Najbrž s teleskopom.

Zdej če meniš, da je slovenija izgubila veliko svojega ozemlja v Italiji, zakaj na ta račun neko ozemlje sedaj zahtevamo od Hrvatov?
Naj ga vrnejo Italijani, pa bo vse bolj pošteno.

Aja, Italjani ga nočejo dat? Ja Hrvati tudi ne? Mi pa v Jok in ti grdi Hrvati. Italijano so pa OK, saj so ja v prijateljska država v Evropi.

Sicer pa jest ne verjamem, da je do blokade Hrvaške za vstop v EU prišlo zaradi ozemeljskih sporov. Je sigurno kaj drugega zadaj, kar se ne tiče samo slovenije.