Metafizika cevi
No, jaz sem pač okoli tega filozofirala. Moje mnenje o knjigi je pač podano skozi oči filozofskega laika in še vedno menim, da je roman pisan na filozofski osnovi in ni kak krimič ali pa romantična pravljica ali celo ZF.
Me pa sedaj prav zanima, kako strogo filozofi ločijo filozofijo? Torej naj žanr filozofskega romana ne bi obstajal? In kaj ga po tvojem / vašem definira?
Brez heca, nadaljujmo prosim s to debato.
Če vzameš v roke kakšnega filozofa, vidiš, da se bere precej počasi. Zraven moraš zbrano misliti, drugače sploh ne veš, kaj bereš. Nekateri so ti kratkomalo pretežki ( govorim za sebe ) in se ti ne ljubi , ali pa ti do tega sploh ni. Na primer Nietsche, Freud.. karkoli. Če vzameš knjigo te pisateljice, pač vidiš, kot sem zgoraj napisala, da jo lahko bereš tudi kot življenjepis, lahko ga bereš hitro, tekoče, brez razglabljanja. Seveda ni krimič, seveda ni ZF, je pa biografija. Ker se dogaja v tako ekstremni mladosti, je nenavadna, te prevzame, o njej se lahko res dolgo meniš. Ne moreš pa ji reči filozofska knjiga.
Ko sem jo prebrala, sem takoj šla z njo k prijateljici, ji jo posodila, da jo je še ona prebrala, da sva se lahko o njej pogovarjali.
Bojim se, da izraz filozofija odvrača ljudi od branja, zato sem se oglasila. Da bi raje brali. Pozdrav
Nastja, pa ti pojmuješ to knjigo res kot življenjepis? Menim, da je v njej precej izmišljenega. No, sama še vedno bašem to pod (lažjo) filozofijo. Saj veš, tudi Malega princa lahko bereš kot pravljico, ali pa se malo bolj poglobiš. Tako po moje Metafiziko cevi lahko bereš kot roman ali pa vse skupaj vzameš kot filozofijo. Vem, kaj si mislila z branjem filozofov. Vendar, če recimo privzameva, da Metafizika cevi vseeno vsaj meji na filozofijo, kje je tista meja med na primer Nietschejem in Metafiziko cevi? Kje je tista meja filozofije? Ali pa si jo postavi vsak sam, kakor pač vzame in bere določeno knjigo. Ljudje se žal marsikdaj res bojijo filozofije, toda po moje neupravičeno. Po moje ni vsa filozofija težka in filozofiraš lahko o vsem, kar ti pride pod roke ali pade v oko ali možgane, a ne? Ni vrag, da si vsak ne bi mogel najti primerne teme za filozofiranje, pa da ga to ne bi obremenjevalo.
Ne, jaz tega ne pojmujem kot življenjepis, čeprav bi ta izraz v sili bil še vedno boljši kot filozofija. Ampak lahko ga bereš kar tako, na mah. Pred nekaj tedni je na tem forumu nekdo spraševal po napetih knjigah, ki bi jih bral brez predaha, po dobrih pustolovskih romanih, ki jih ne odložiš, preden jih ne prebereš, in nekdo mu je svetoval Metafiziko cevi…
Seveda imaš prav, en kup knjig je, ki te vzpodbujajo k debatam, tudi Mali princ, Sidharta, Alkimist, Celestinska prerokba, Imenovali so jo dvoje src (ali sonc?), pa še in še.. Ampak če me nekdo, ki ga ne poznam, vpraša, kam te knjige spadajo, pač moraš priznati, da ga z izrazom filozofija zavedeš. To je leposlovje, vse rahlo pravljično, za romantične duše, za dolge debate, za osebno rast, če jih kot take jemlješ. Lahko pa jih bere otrok in jih bo tudi razumel na lahkoten način, ki je tudi v njih, in jih bo tudi razumel po svoje prav.
Malega princa prebere marsikateri otrok in med vsemi otroki ga bo vsak razumel do neke druge meje, na vsakega bo naredil drugačen vtis. Kdo ve, kako bi ga razumela deklica iz Metafizike? Bolje kot midve, kaj?
Prava meja je najbrž tam, kjer jo določijo knjižničarji, ko uvrščajo knjige na police. Pojdi v kakšno večjo knjižnica, poišči polico, ki je označena s filozofijo in boš videla, da Malega princa seveda ni tam. Saj vem, da to veš, ampak midve ne moreva vedeti, ali Mitka ve, da tudi Metafizike ne bo tam.
Najboljše bi bilo, če bi o uvrstitvah kaj napisal kakšen knjižničar.
Če mi prijateljica pove zanimiv recept iz kuharske knjige za vegetarijance in se potem o knjigi in receptih in kuhi in vegetarijanstvu in kaj vem čem še pošteno razgovoriva, ali bi ti potem to kuharico imenovala filozofska knjiga? No ja, saj bi res lahko. Ampak potem je vprašanje drugje. Ali je kakšna knjiga, ki ni filozofija? Saj filozofiraš lahko res o vsem. Pozdravljena.
Sem brala metafiziko in gledala svojo enoletno hči. In razmišljala, ali ona s svojimi dedeji, dadaji in duduji meni vse razlaga, tdi ne vem kakšno znanost in včasih se mi zdi resnično razumno bitje. Včasih se mi je pa zdelo, da je glavna junakinja ena narciska, polna sebe,… Če hočeš ali nočeš, moraš malo zafilozofirati. Knjiga, ki ti da misliti.
Nastja, prišla sem do tiste točke, ko bi morala knjigo očitno prebrati še enkrat. 🙂 Glede bralnosti: za mojo prijateljico ta knjiga ni bralna. In tudi od filozofije beži čimdalj in čim hitreje. Sama Alkimista, Celestinske prerokbe in Imenovali so jo dvoje src tudi ne uvrščam v filozofijo. Čeprav pa vsaka od teh treh knjig zame spada v svoje področje. Alkimista še sama ne vem, kam bi uvrstila, Celestinsko prerokbo v neke vrste duhovni roman, Imenovali so jo dvoje src pa mogoce kar med kake potopise (kljub temu, da se ugiba o neresničnosti zgodbe). Jah, pri Sidharti je pa spet tista dilema. Sama teh knjig ravno ne jemljem, kot da so pisane za romantične duše, ker niso tako lahke za branje. Sploh če se vanje res poglobiš. Res bi bilo dobro videti še mnenje kakega knjižničarja. Še bolje pa filozofa.
Pripomba tvojemu zadnjemu odstavku: ne, seveda ne jemljem kramljanje o kuharskih receptih za filozofiranje. Ne vem, filozofiranje je verjetno razmišljanje o pomembnosti življenja, obstoja sveta, ljubezni, smrti.. in vsega, ki je s tem povezano. Pa vendar ne o kuharskih receptih, čeprav so v neki meri tudi del življenja (čeprav bi po moje filozof našel tudi tu prosto luknjo za filozofiranje). Torej, tu vmes mi manjka meja, pa čeprav se mi zdi, da jo sama vedno znova znam odkriti. Iz mojega zornega kota, seveda.
Deklica v Metafiziki cevi je pač razglabljala o življenju. In njegovi absurdnosti. Verjetno obstaja tudi filozofija absurda. 🙂 Mah, če je bil Marx filozof, vidiš o čem vsem se da filozofirati.