Dostikrat se vprašam, kaj bi bilo če bi moj sin to in ono, npr. koga umoril, pa sem imela vedno v glavi(ko še sinka nisem imela) in imam tudi danes(ko ga že imam), da bi mu poiskala strokovno pomoč, če pa bi jo odklonil, ali ne sprejel, pa mislim, da bi se mu odpovedala. To je zame tako, kot da bi bil na heroinu(torej smrtni drogi), ravno tako bi mu v prvi vrsti hotela pomagati ven iz tega, potem pa …, saj koncev koncev pa še vedno razmišljam, da tako kakor vzgajaš otroka, se v večini primerih tako tudi odziva, razvija…. Vsaj upamo lahko, da je tako! Težko je samo izgovoroti, da bi se otroku odpovedal, je pa potrjeno, da takšni ljudje potrebujejo posebno nego, varstvo….SAJ JE NEVAREN ZA OKOLJE!

Težko verjamem, da so sociopati za razliko od psihopatov za svoja vedenja in ravnanja povsem sami krivi. Zgoraj omenjen je primer razvajenca – kdo se pa sam razvadi?

Tako govoriš sedaj. Ko pa se bi – pa bog ne daj, da bi se – kaj zgodilo tvojemu otroku, bi pa drugače razmišljala.

Tako da, že sedaj brez razloga razmišljati, kaj bi naredila, če bi …

Men se smili.

Njega so zajebali psihiatri z elektrošoki, s katerimi so mu scvrli možgane. No elektrošoke so kasneje prav zaradi njega potem opustili.

Žal pa jih po 30-tih letih spet uvaja naša Policija, tokrat v obliki elektrošokerjev. Žalostno.

Samo ena stvar: sociopat je samo drug, novejši, modernejši, primernejši izraz za psihopata.

Ampak moril je še pred elektrošoki. Niso elektrošoki krivi za umore, čeprav take metode “zdravljenja” niti slučajno ne zagovarjam. Vprašanje, kaj je bilo z njim narobe. Svojo zgodbo je odnesel s seboj v grob. V še tako kvalitetni družbi se bo vedno našel nekdo, ki bo “devianten” na tak način, žal. Tudi narava ima svoje prste vmes.

Po eni strani se mi smili, ker je tudi on človeško bitje, ki mu nihče ni mogel ali znal pomagati, po drugi strani pa vem, da bi se tudi mene polotilo živalsko sovraštvo, če bi bila katera od njegovih žrtev meni ljuba oseba.