Na koncu pustiš vse. Potrebuješ le še pižamo.

Sem že mislil, da se pa danes ne boš oglasila.

lepo napisano in še kako resnično… bi pa dodala ne samo,da se moramo lepo obnašati, ampak da tudi ne prelagamo stvari na ne vem kdaj v prihodnost – ala saj bo počaka, saj še vse bo…  ne vemo če bo, ker nihče ne ve kako dolgo še bo, nihče nima zagotovila…

kar lahko narediš danes in kar bi moral narediti že zdavnaj ne odlašaj na jutri ampak naredi zdaj – pa naj bo to biti prijazen, popraviti krivice nekomu, itd.

pa še če lahko glede zdravstvenega osebja – se strinjam,da za to moraš biti človek, ki si zmožen tega, da te tako psihično ne dotolče dogajanje… po drugi strani pa marsikdaj so pa oni krivi – in so prostodušni, ker imamo tudi take v tem poklicu, ki jih bolezen, bolečina niti smrt pacienta ne gane, zanj si cifra – in takim bi pa tudi povedala –  tudi pacientje so/smo nekomu  Hči, sin, sestra, brat, mati, oče, žena/mož, itd… pa se nekateri zdravstveni delavci tega sploh ne zavedajo in si zanje zgolj cifra… to ni prav… vsak je človek… tudi tisti, ki tam bolan išče pomoč pa še posebej – in ta bolj trpi v tistem trenutku kot zdrava sestra ali zdravnik, ki ga nesramno in arogantno obravnavata in pozabljata,da je tudi on človek in sorodnik nekomu. To zavedanje mora iti v obe smeri… In nobena izgorelost in utrujenost ne sme biti izgovor… naj si ti dohtarji predstavljajo šoferja avtobusa recimo na katerega bodo sedli in jih bo skantal v prvo luknjo potem jim pa rekel imejte razumevanje sem slabo plačan in izgorel, ker vozimo non stop – bo to zanje opravičilo za oprostitev odgovornosti dolžnega skrbnega ravnanja – ne ne bo… torej potlej tudi za zdravstvene delavce to ni opravičilo,da paciente obravnavajo kot številke in z nesramnostjo in napakami. za vse morajo veljati enaka pravila.

Vsi moramo ceniti drug drugega zato, ker smo ljudje, ker je vsak človek vreden enako – nihče ni več vreden zaradi nekega položaja ali česarkoli…velja tisto nikoli ne naredi drugemu nečesa, česar ne želiš da bi kdo drug naredil tebi. če bi se vsi tega držali bi bil svet lepši. In kar lahko narediš danes ne odlašaj na jutri, ker morda jutri nikoli ne pride.

Zame predolgo čtivo za večerno branje pred tv.

Iz moje izkušnje, umrla mi je draga oseba, in po par letih še nisem pozabila. Sedaj se bojim, da mi umre druga draga oseba, s katero v bistvu nisva v stiku. Ampak je tako težko, tukaj so neodprti pogovori, pa saj se imamo radi, ampak veliko je zarečenih stvari, ki ti jih je, ko odrasteš, žal itd.

Meni je pristen iskren odnos do človeka bistvenega pomena. Ker se zavedam, da nas sekunda loči do smrti. Kaj bo tam na oni strani, me zdaj zares trenutno NE ZANIMA. Delam na tem, da zdaj ne trpim jaz in da trpljenje ne povzročam drugim. Tudi če verjamem v boga, moram živeti tudi zdaj.

Tale covid nas je vse malo zdrmal podzavestno. Vsi smo še vedno pod vtisom prvih dni leta 2020. Mnogi so se že prej za vedno poslovili od najdražjih, zato vedno izhajam iz tega, da smo ljudje en do drugega zdaj, dokler smo tu.

Zdravstveno osebje pa ima nalogo, da nam omogoči vse kar lahko. Če pa so tudi zombiji potem pa Bog nam pomagej.

Takšna tema pa je vedno predolga. In mogoče res ni za pred spanjem. A velikokrat preden zaspim, razmišljam o tem, zato dostikrat spim slabo.

Imejte lep vikend.

Tega se vsi bojimo. Včasih se mi zdi, da se nekdo z nami igra in da nas od zgoraj fajn trpinči. A večinoma si ljudje sami delamo probleme.

Mah glej ne skrbi preveč zame, saj razmišljam da počasi zapustim ta forum, ker to ni več zame.

Je res to, ko nekoga zgubiš, se šele takrat začneš zavedati kaj si zgubil. O minljivosti se pa ful nerada menim ker me hitro zajame žalost, verjetno tako kot vse druge.

Moti me, da se prijatelji prej ne razumemo ko koga izgubimo potem pa vsi na kupu kako dobr je biu

Saj to je tudi prav, da živimo tako, kot da bomo večno. V te kontemplacije o smrti ponavadi zapadajo malodušni ljudje, nihilisti in ljudje s pomanjkanjem smisla. Če si pa veren, pa še toliko boljše, saj si potem iz teološkega vidika tako večen, tako da smrt nima svoje osti, da bi nas pokončala.

Sam bejž, pa bo.

“MATIAS”,

neverjetno kako nizek, plehek človek brez vsake globine si ti. Kok mora biti bedno biti ti.

Ne itak, da življenje nima nobenega smisla, če ni ničesar več. Tega se človek zave že, če ve nekaj o kozmosu in času. Ker v temu kontekstu je ne le človeško življenje, ampak obstoj celega človeštva tako drobna pikica, skratka nevidna.

Tvoj smisu, glede na to, da si prepričan ateist, je le utvara, pred podzavestnim strahom pred smrtjo. Ker kot človek si tako neznasko plehek, da si nezmožen zavedanja nekaterih stvari. Verjetno tudi zato ne veš kaj je smrt, ker nikoli nisi nikogar zares imel rad. Pomilujem te.

Kokoš, kaj je tvoj življenjski smisel? Ta bo verjetno bolj težka zate in se moraš zateči v filozofijo, ker nimaš vira za smisel, kot je partnerstvo, družina ali pa vsaj poklicno, da bi črpal zadovoljstvo in vrednost.

Razpredanje o mehiških žajfnicah in stalne lajne o biseksualnih moških na MON forumu, to seveda nikakor ne gre za plehke teme, da bi izšle izpod peresa tako plodnega misleca, temveč gre za “zelo globoke” in kompleksne Nietzschejevske eksistencialne tematike. Pri izmerjanju globine za potrebe ločevanja od plehkosti si verjetno imel v mislih gejevsko mero, kolikor pač dosežeš s sredincem ali pa z jezikom, ker drugo po moje pri tebi tako ne funkcionira že lep čas skupaj s kolateralno možgansko škodo …. 

Vsaj toliko bi se potrudilo, da bi copy paste z neta dalo v prav format, če že moras trolat.  Tako pa telefon odreže pol teksta.  Brezvezno si.

Aja, še nekaj, podzavestni strah pred smrtjo. A tebe ni strah smrti, Koko? Strah pred smrtjo je splošna značilnost za vse (duševno zdrave) ljudi, ki radi živijo. Biološko smo sprogramirani, da se bojimo smrti in se ohranjamo za vsako ceno pri življenju, tudi če smo na smrt bolni, se ponavadi oprimemo vsake bilke upanja, ker to je človeško. Če se ti smrti ne bojiš, samo pomeni, da si depresiven ali pa celo samomorilen, torej gre za izgubo smisla.

Odgovor na objavo uporabnika
Kokoši, 28.01.2023 ob 01:05

“MATIAS”,

neverjetno kako nizek, plehek človek brez vsake globine si ti. Kok mora biti bedno biti ti.

Ne itak, da življenje nima nobenega smisla, če ni ničesar več. Tega se človek zave že, če ve nekaj o kozmosu in času. Ker v temu kontekstu je ne le človeško življenje, ampak obstoj celega človeštva tako drobna pikica, skratka nevidna.

Tvoj smisu, glede na to, da si prepričan ateist, je le utvara, pred podzavestnim strahom pred smrtjo. Ker kot človek si tako neznasko plehek, da si nezmožen zavedanja nekaterih stvari. Verjetno tudi zato ne veš kaj je smrt, ker nikoli nisi nikogar zares imel rad. Pomilujem te.

Ej kura, Imigrant, “ki ti grozi, te ima namen na halal način”?

Drugace imaš pa prav, prej kot boš crknilo, prej se boš rešilo muk življenja, ki ga itak nisi sposobno.