Misli
Mogoče ima kdo zame kak nasvet.
Včasih sem bila zelo pozitivna in pogumna, potem pa sem se počasi začela spreminjat v skozi zaskrbljeno osebo. V življenju sem dala skozi nekaj preizkušenj. Po vsaki sem se pobrala, ampak namesto, da bi postala bolj utrjena, sem vedno bolj zaskrbljena, v strahu, vedno razmišljam, kaj pa če se zgodi to in to, kaj pa če bo to… Najbolj me skrbi za družinske člane.
Prijateljica pravi, da vse te misli prenašam na njih, tudi če jim o tem ne govorim. Da ne smem tako razmišljat. Še kdo meni tako?
Ima kdo nasvet, kako se ne sekirat na zalogo? V tem sem prava mojstrica.
Ne vem več, kdaj sem se nazadnje smejala. Ne vem, če bi se tega lahko spomnili moji družinski člani.
ahtemisli, 10.11.2024 ob 08:16
Mogoče ima kdo zame kak nasvet.
Včasih sem bila zelo pozitivna in pogumna, potem pa sem se počasi začela spreminjat v skozi zaskrbljeno osebo. V življenju sem dala skozi nekaj preizkušenj. Po vsaki sem se pobrala, ampak namesto, da bi postala bolj utrjena, sem vedno bolj zaskrbljena, v strahu, vedno razmišljam, kaj pa če se zgodi to in to, kaj pa če bo to… Najbolj me skrbi za družinske člane.
Prijateljica pravi, da vse te misli prenašam na njih, tudi če jim o tem ne govorim. Da ne smem tako razmišljat. Še kdo meni tako?
Ima kdo nasvet, kako se ne sekirat na zalogo? V tem sem prava mojstrica.
Ne vem več, kdaj sem se nazadnje smejala. Ne vem, če bi se tega lahko spomnili moji družinski člani.
To je res zlo težko prekinit. Če ne gre naravno, najdi strokovno pomoč. Poskusi se zamotiti s stvarmi, ki so ti ok. Večkrat si zavestno na zaskrbljajoče misli vrini “pa kaj”. Opremi se s pozitivnimi afirmacijami, meditiraj, prevzami nadzor in postani nekdo nad kogar boš ponosna.
Moja mama (87) je z leti postala takšna, kot ti opisuješ sebe. Nekoč samostojna in pogumna, potem pa vedno bolj v tvojo smer. Iz zdrave skrbi za bližnje počasi v strah, negotovost, pretirano zaskrbljenost. Do te mere, da je postalo obremenjujocče za vse.
Pomaga -ublaži te znake strahu prilagoditev nekaterih navad. Recimo vsakdanji telefonski klic ob istem času, da ji daje občutek varnosti in odvzame skrb, da se je kaj zgodilo. Javljanje, ko kdo kam odpotuje, da je dobro prispel. Take reči.
Pomaga tudi postaviti ji smiselna protivprašanja – na primer, ali ima razumski razlog za določen strah. Recimo, ko sliši sireno rešilca, najprej pomisli, da se je nekomu od nas nekaj zgodilo. Jo vprašam, ali je pozabila, da v takem primeru vedno svojce najprej obvestijo. Če torej ni prejela klica, je vse vredu.
Kar opisuješ, so lahko znaki blage anksioznosti in depresije. Oboje se da z rednimi, zaupnimi in odkritimi pogovori z vsemi dotičnimi spraviti pod kontrolo.
Pomaga tudi, če se namensko odrečeš spremljanju alarmantnih novic o vseh sortah katastrof, kriminala in podobnem. Poglej vsak dan kako komedijo, da se ti strahovi ne množijo, temveč resetirajo. Ne poslušaj samo spektakularnih napovedi katastrof in nesreč. Preskoči jih.
Druži se z vedrimi ljudmi, poslušaj vedro, poskočno glasbo, zapoj si ob kakem priljubljenem komadu. Daj si na mizo rože.
Če vse skupaj ne pomaga, poišči strokovno pomoč.
Številne nesreče sem preživel in na kontroli zdravljenja me je zdravnik pobaral, če bom nehal z aktivnostmi? Ne! Je bil moj odgovor, ker mi tudi avion ali del aviona lahko doma pade na glavo. Drugi zdravnik mi je podal roko. Življenje se živi, ne čaka na dogajanja. Svoj način razmišljanja sem usmeril v prepričanje, da se poleg vsega o čemer bi lahko razmišljal, še vedno ostaja večina nezavednih. Zgodi se in sledi popravek, zdravljenje, a nikoli se ne ve kdaj, kaj, kje in kako ter še marsikaj se lahko zgodi. Ignoriram možnosti, ki lahko nastanejo ali pa tudi ne in življenje brez skrbi je lepše.
V UKC Ljubljana je oddelek Enota za krizne intervencije, na Grablovičevi 44, kjer se ukvarjajo z raznimi stiskami, strahovi, tesnobami, žalostjo, zaciklanimi mislimi… Zaposleni so zelo prijazni, vsak od nas bi kdaj rabil “postanek” pri njih. Morda je čas, da narediš ta korak. Marsikaj se lahko reši ambulantno, za ostalo so hospitalizacije na EKI do dva tedna. Odprt oddelek, delo na sebi, ni to psihiatrija, ki jo gledaš po televiziji, rešetke in “norci”, ne skrbi. Popolnoma normalni pacienti so tam, s svojimi težavami.
To je njihov kontakt: 01 587 49 17, če boš čutila, lahko greš kar tja ali pokličeš.
No, meno so tezke preizkusnje dale vedet, da moram cenit vse dobro v zivljenju in to izkoristit na polno, za slabe stvari, ki se lahko zgodijo, si pa naredim v glavi nekaj najslabsih scenarijev in primerne resitve, imam bek-ap plan in lazje zivim.
Vse lahko prezivim dokler imam se vsaj kak razlog za smeh.
