In tvoja draga je delala od 18. do 26. leta za polni delovni čas kot študentka? Poleg faksa? Ti pa tudi? Torej je moral dati vsak povprečno 500 eur /mesec na stran.

NI samo to, da že vsak gre na faks. Plače se ne dvigujejo sorazmerno s cenami, v tem je problem! Oziroma peščica jih ima zelo nadpovrečne, ostali pa mizerija. Prej včasih pa je bilo to malo bolje porazdeljeno.

Predvsem odhodki vajinih staršev, ki so vaju vzdrževali ves ta čas.
[/quote]

zakaj se sploh pregovarjate in zaničujete drug drugega po forumih kdo je bolj priden in sposoben pred nosom vam pa eni in isti ljudje(levi in desni) kradejo državo že 30 let ljudem pa nabijajo nove in nove davke.

Preberi dobro kaj sem napisal (3 leta preko redne zaposlitve)
Ja priblizno 600 na mesec sva privarcevala. Vsak se razume

Sej se boš zbudu.

In potem naj proda za 3000/kvadrat, in potem naj ponovi.
Kdo mu brani?
[/quote]

Če je tako pametno in zna zgradit stanovanje za tok naj ga zgradi. Ne vem kaj čaka?

600*2*12*3=43200, vidva pa sta dala 95000€ za stanovanje. Hmm

Pa ti res nic ne znas prebrat. Daj preberi se enkrat cel post

Celoten sistem je zasnovan tako, da si lahko povprečen posameznik v življenju kupi le eno nepremičnino. Načeloma se vsi zakreditirajo za 20+ let in tako pridejo do lastne nepremičnine. O nekih ugodnih cenah za mlade, ki so stari 30 in so začeli z delom pri 26 pa ne računat. Če si lahko nekdo z ušivim faxom kupi v 4 letih delovne dobe stanovanje, potem si lahko nekdo ki je na višji poziciji kupi cele Fužine in pol obale.

Torej, mladi bi lahko “samostojno” kupili stanovanja, ce bi dobili za slovenske pojme dalec nadpovprecno placo v kraju bivalisca starsev, v svoji otroski sobici naslednjih 5 do 10 let na racun starsev bolj kot ne zastonj bivakirali in vsa ta leta zivotarili in bili zanicevani s strani vrstnikov. Potem pa se se morata dva taksna ekstrema najti. Taksnih je odstotek ali dva. Ce toliko. In to bi naj bil recept?

Cas je ze, da si lepo priznate, da je v Sloveniji kvaliteta zivljenja velike vecine mladih in niti ne tako mladih bolj kot od lastnega prizadevanja odvisna od vsestranske pomoci starsev. In to od otrostva dalje. Vecina teh, ki zivijo v podedovanih nepremicninah in v zivljenju morali placati najemnine, bo na racun tega vec ali manj celo zivljenje zivela neprimerno visji standard od svojih manj srecnih vrstnikov. Potem pa se imajo za uspesne, ker seveda zivijo na “svojem”, vozijo nekoliko boljsi avto, hodijo na pocitnice, itd. Kot da se ne zavedajo kako drugacno bi bilo njihovo zivljenje, ce bi si vse kar imajo morali sami zasluziti.

Tistim, ki te srece nimate, lahko recem le eno. Spokajte se iz Slovenije.

In zakaj bi kdo v kapitalizmu komerkoli karkoli podaril? Ti veš? Mladi naj ustanovijo zadrugo, kupijo zemljišče in začnejo z gradnjo. Zakaj bi morala država za vas mlade karkoli storit? Če ne začnete sami nič, ampak najprej študirate nepotrebne programe ( potrebno je vistveno zmanjšanje vpisa na take fakultete in vpisa na splošno)potem iščete službo in končate kot natakarica v zanikrnem bifeju, fantje pa kot varnostniki ali vunbacitelji, namesto,d a bi že na začetku postali obrtniki s poklicem. Dober mizar ali polagalec ploščic se nikoli ne sprašuje, kdaj in kako mu bo država zgradila hišo/stanovanje. Diplomiran obramboslovec, varstvoslovec, komunikolog, sociolog, japonolog, sinolog, in kar je še logov, pa dopoldan na MONu čepi in od nas zahteva streho nad glavo. No go, družba, no go! Zavihajte rokave!
[/quote]
Ker to tako deluje v kapitalizmu.
Marsikomu so bili podarjeni milijoni.

V naši familiji je že generacije navada, da starši poskrbijo za vsaj osnovno rešitev stanovanjskega problema svojih otrok, otroci pa imajamo potem več kot 20 let časa, da nakrampajo skupaj dovolj, da bodo svojim otrokom primaknili znaten kupček za stanovanje oz kupili parcelo ali dve.

Imam 2 otroka stara 10 in 12 let in čakam na naslednji pok nepremičninskega balona, da kupim kaj primernega.

Pomembna je profitabilnost.
In lastnina ni nujno bolj priofitabilna od nelastnine. Razišči. :-)))

Koruptivni slovenčki ste folšni.

Povprečen Janez s povprečno plačo si domišlja, da mu pripada stanovanje ali hiša v centru Ljubljane.

Ker si tega ne more privoščiti potem išče razne krivce, benti nad Prekleto Državo, voli Levico in zahteva višje davke za vse, ki imajo več od njega. Pozablja pa, da absolutno nikjer na svetu v centru največjih mest ne živijo reveži (brezdomci ja, reveži ne).

Zakaj bi bila Slovenija pri tem izjema? Zakaj je tako hudo narobe, če bi temu povprečnemu Janezu povedali, da s svojo povprečnostjo ne more živeti na Trubarjevi ulici v Ljubljani, če ni ravno kaj podedoval tam in naj gre pač 30km stran? A John s 30k$ letnega prihodka živi na Manhattnu ali izgublja čas na podzemni vsak dan?

Pa da ne bo narobe razumljeno, jaz sem tudi za idealni, romantični svet, kjer imamo vsi enako, torej vsi eno lepo hiško na obali, tik ob morju, na hribčku, ob potočku, s pogledom na Karavanke in Triglav, brez sosedov daleč okoli a z vso infrastrukturo in storitvami na dosegu peš poti, pa dobrim kafičem s prijazno kelnarco. Ampak svet ni tak.

Niti ni tak, da bi si vsi lahko privoščili center Ljubljane.

V bistvu bi lahko sli se dlje. Povprecen Janez pogojuje normalno zivljenje z lastnistvom moderne nepremicnine “primerne” velikosti v blizini sluzbe. Normalno je tudi lastnistvo novejsega avtomobila minimalno nizjega srednjega razreda. Normalen je tudi zimski in letni dopust ko ti zapase, kam ti zapase in kako ti zapase. Normalno je tudi vsaj obcasno prehranjevanje po restavracijah. Za vogalom mora biti trgovina ali dve, zdravstveni dom in privatni zobar za porcelanske krone, ipd. Za kup sportne opreme potrebuje vecjo klet. In normalno je, da se tako zivi celo zivljenje.

Zal pa tistim, ki si morajo tak standard sami zasluziti, niti nadpovprecna placa ne pomaga prav dosti.

Ki bo prišel, prej ali slej. Gospodarstvo je živa stvar, roller coaster. . 🙂 Gor in dol. Neprenehoma.
Pametni kupujejo, ko je najcenejše. in prodajajo, ko je najdražje (hint: izvršbe :-). . Počakaj še malenkost, 2021 – bo eno najboljših let za profitabilnost na nepremičninskem trgu. :-)))

Pomembna je profitabilnost.
In lastnina ni nujno bolj priofitabilna od nelastnine. Razišči. :-)))
[/quote]

Pri večini nepremičnin je dobra lastnost to, da rastejo z inflacijo. In tudi če v reali ne rastejo, je še vedno bolje kot denar na kupu, ki izgublja vrednost.

Ki bo prišel, prej ali slej. Gospodarstvo je živa stvar, roller coaster. . 🙂 Gor in dol. Neprenehoma.
Pametni kupujejo, ko je najcenejše. in prodajajo, ko je najdražje (hint: izvršbe :-). . Počakaj še malenkost, 2021 – bo eno najboljših let za profitabilnost na nepremičninskem trgu. :-)))
[/quote]

Otroka sta še majhna. Imam čas…

Otroka sta še majhna. Imam čas…
[/quote]
Mene pa nekaj zanima. Ali vi, starši kupite kar parcele oziroma hiše ali stanovanja za otroke? Kaj pa če ima otrok potem željo biti drugje, iti drugam, zidati kaj drugega, ostati pri partnerju? Saj ta nepremičnina je res lahko naložbena, a vseeno jo je praviloma težje prodati kot če se ima denar ali kaj drugega.

Razumem, če se nepremičnina kupuje kot naložba in ne kot prostor, kjer bo otrok živel. Kot naložba daje otroku možnost, da nekaj ima in potem s tem naredi, kar želi. Če pa nepremičnino kupujete z namenom, da bo otrok tam živel, mu s tem namreč že sugerirate, kje mora živeti in da druge opcije nima (ali pa je morda celo nehvaležen). Pa ne govorim samo o otrokovih željah, tu so še čisto objektivni razlogi. V 20ih letih se lahko namreč marsikaj spremeni, recimo soseska postane bolj nabasana, več prometa, ali pa kontra, od nekje se ljudje izselijo in ni več tako prijetno živeti. Če se kupi hiša, je pa tako potrebna obnove ali morda celo rušitve in gradnje nove.

Ne me narobe razumeti, se mi zdi res lepo, da na tak način pomagate otrokom in jih že zgodaj naučite, da mora varčevati za svojo nepremičnino, ampak res me zanima, kaj v zgoraj opisanih primerih. Hvala za tvoj čas in odgovor.

Bogi revček nevoščljiv…..

Mene pa nekaj zanima. Ali vi, starši kupite kar parcele oziroma hiše ali stanovanja za otroke? Kaj pa če ima otrok potem željo biti drugje, iti drugam, zidati kaj drugega, ostati pri partnerju? Saj ta nepremičnina je res lahko naložbena, a vseeno jo je praviloma težje prodati kot če se ima denar ali kaj drugega.

Razumem, če se nepremičnina kupuje kot naložba in ne kot prostor, kjer bo otrok živel. Kot naložba daje otroku možnost, da nekaj ima in potem s tem naredi, kar želi. Če pa nepremičnino kupujete z namenom, da bo otrok tam živel, mu s tem namreč že sugerirate, kje mora živeti in da druge opcije nima (ali pa je morda celo nehvaležen). Pa ne govorim samo o otrokovih željah, tu so še čisto objektivni razlogi. V 20ih letih se lahko namreč marsikaj spremeni, recimo soseska postane bolj nabasana, več prometa, ali pa kontra, od nekje se ljudje izselijo in ni več tako prijetno živeti. Če se kupi hiša, je pa tako potrebna obnove ali morda celo rušitve in gradnje nove.

Ne me narobe razumeti, se mi zdi res lepo, da na tak način pomagate otrokom in jih že zgodaj naučite, da mora varčevati za svojo nepremičnino, ampak res me zanima, kaj v zgoraj opisanih primerih. Hvala za tvoj čas in odgovor.
[/quote]

Ne komplicirajmo – nepremično lahko otrok tudi proda in si z denarjem kupi/zgradi kaj svojega.
Če se misli selit k tašči ali pa partnerju pa upam, da bosta dovolj pametna, da bosta stanovanje obdržala za vsak slučjn in ga dajala v najem.

Recimo lani sem kupil zanemarjeno parcelo, ki jo je prodajala občina po smešno nizki ceni. Ker je bil del kmetijski sem imel predkupno pravico in voila. Sedaj je parcela očiščena, kmetijski del dan v najem kmetu, za gradbeni del pa računam vsaj duplo ceno dobit, če ne trojno – pač po toliko se prodajajo primerljive parcele v okolici te parcele.
Slaba stran vsega tega je edino davem ki te tepe pa v otroške ti gre.

Zanimivo, nanekrat več niste zadovoljni s Slovenijo. Ko kdo omeni življenje v Avstraliji, Novi zelandiji, obrnete pološčo, tairat imate naravnost krasno življenje..