mladi in življenje pri starših – KJE STE VI?

VEČINA MOJIH VRSTNIKOV JE ŽE NA SVOJEM…..

KO POMISLIM IMAJO VSI SREČO, KER SO SI VSI LAHKO V HIŠI STARŠEV NAREDILI STANOVANJE, KER IMAJO TO MOŽNOST NITI EN NI SAM GRADIL HIŠE ALI ŠEL V NAJEM V STANOVANJE.

PRI MOJIH 27-IH SE ZGRAŽAJO KAKO TO DA SME ŠE PRI STARŠIH…. ZA NAJEM MI JE ŠKODA DENARJA RAJE DAM NEKAJ STARŠEM IN ŠPARAM, DA KUPIM PARCELO/HIŠO, KO SE POJAVI PRILOŽNOST….

Do 25 nameravam biti doma. Potem pa najbrž kak najem odvisno, ce bova do takrat še skupaj s fantom.

Tukaj ena mama skoraj 25-letnice.

Razumem in vidim, da stanje ni enako tistemu v koncu 80-tih oz začetku 90-tih let, ko sem se iz domače hiše pri 21-tih letih spokala jaz. Ni zaposlitev, če so, so prekerne – ali prek študenta.

Redne večinsko prek zvez ali z botri.

Cene nepremičnin v Ljubljani (in delno drugod) so šle v nebo.

Ampak – jaz sem bila leto dni podnajemnica v majceni garsonjeri, potem je takrat še fant na srečo dobil stanovanjski kredit, nato še jaz in sva se odselila 25km iz Ljubljane v enosobno stanovanje. Počasi sva pririnila do 3.sobnega.

Moja hči je krasen človek, ampak! Zelo sva različni in vidim, da potrebuje svoj prostor, svojo kuhinjo (zelo je ustvarjalna in tudi zelo packa!), svojo kopalnico (za njene dolge kopeli), svoj balkon (za njene okrasne cvetlice, ki mi gredo na živce, ker ne morem nikamor mize postavit).

Naše kuhinjske omare so prepolne drobnih zavitkov razne new agevske hrane, ki jo z možem drugače ne bi kupovala. Imamo tavžent pripomočkov (modelčkov, pekačev, ostalih pripravkov) za peko – ker je gospodična tako želela.

Kopalnica je polna kozmetičnih pripravkov, ki jih stalno premikam, ko čistim umivalnik in omaro.

Gospodična bi jedla travico, midva kaj drugega. OK, si skuha po svoje – ampak tudi ko počisti ostane za njo še vedno kakšna svinjarija. Jo pokličem in prosim da pusti stanje, v kakršnem je bila kuhinja pred njeno uporabo, pa je dolg nos.

Uf, in njeni lasje – ima dolge lase, ki ležijo ampak čisto povsod. kar naprej čistimo, sesamo in potem je treba očistiti še krtače sesalnika, ker se vanje zaplete klobka teh frdamanih las.

Zjutraj z možem pijeva kavo in klepetava in pride v kuhinjo (ob 9:00) vsa namrgodena, če morava tolk govorit, da sva jo zbudila.

Pridejo najini prijatelji in smo glasni in se zabavamo, pa je spet uboga, ker “se mora učit za faks” (v bistvu že celo leto piše magistrsko nalogo) in jo motimo.

Delala je preko študenta v kulturi, pa zdaj že leto dni ni ničesar – jo razumem in držim pesti, da se bo začelo odpirati, ker res nisem bankomat na dveh nogah.

V bistvu tragikomično, ampak moteče. Mislim, da se mi pri 55-tih res ni treba s takimi abotami zafrkavat. Delaj na svojem, kar hočeš, srce, jaz bom tam mirno prestopala svinjarijo, nosila sončna očala in z veseljem prišla na kavo, če me boš povabila.

En ima stanovanje 3 sobno prrajt, da se vseli, ko mu bo (sedaj so not najemniki).

Drug lahko dobi mansardo s prizidkom 150m2 ali pa 2 gradbeni parceli.

To je to za naše otroke.

Sem bila dolgo doma, nato izkusila mansardo in na koncu svoja nepremičnina, ki je sicer na kredo, a nekoč bo moja. Glede na to, kako čas leti, bo to čez dva petka 🙂

Je treba delat, je treba varčevat pa gre. Ni ga čez mir na svojem.

Nisem lastnik hiše v kateri se trenutno nahajam.

Če so v stanovanju v hiši staršev, NISO na svojem. Sam tulk.

Avtorica, sm čist enak razmišljala dokler sm bla doma. Pa niti mene ne bi motil, niti mojih, če bi bla še zmer. Svojo sobo sm imela, pomagala s kakšnim plačilom položnc, večkrat v trgovini kupla kar je blo treba, pospravlala, likala, tud kdaj kej skuhala…skratka do tega da imam kje za živet pa da bi šla vseen nekam v najem in plačevala enmu najemnino, mi nikol ni blo. Raj ta cajt šparala dnar.

Še ko sva bla z mojim v vezi, sva skor 3 leta tko živela, on pri svojih, jst pr svojih. Potem pa ko katerga od najinih staršev ni blo doma par dni, sva se za tist cajt selila en k drugmu 🙂

S 23 sem šla od doma, med študijem me tako ni bilo doma, potem najem cca. 5 let, ko sem opravila mag.študij sva na podedovani parceli, z že urejenimi številnimi papirji, zgradila hiško in se nekaj malega zapufala. Brez dedovanja bi bilo veliko težje, oz.upam trditi, nemogoče!

Nismo vsi skregani s starši.

ena mtka@

V bistvu so službe za mlade, ne samo prekarne, ampak moraš iti v pravi poklic, ne pa študirat komunikologijo, potem pa jokat, da dobijo službe samo prek zvez. Jaz imam tri odrasle otroke, en strojnik, drugi računalničar, tretja fizioterapevtka, vsi so dobili službe takoj po faksu, računalničar celo pred koncem. Je imela tudi moja hči ideje, kako bi morda šla študirat sociologijo, hahahaha, sem samo rekla, da ni problema, ampak ko ne bo službe, bo šla zaradi mene za kelnarco, ker doma ne bo kavča grela. Si je hitro premislila. Pač niso več časi, da gre vsak študirat karkoli, ker je pač zastonj. A če bi bilo za plačat, bi tudi šli v študij takih poklicev, kjer dejansko moraš v delovni sferi pokazat nadpovprečje, in to veliko, da sploh lahko upaš, da te bodo kje zaposlili? Najbrž ne! Ker je pa vse zastonj, pa dajmo, ne?

Drugače imaš pa prav, danes mladi niso več tako skromni, kot smo bili mi. Madona, midva sva se že z enim otrokom trikrat selila v najemniška stanovanja, pa še potem enkrat z dvema in končno s tremi na svoje. Zdaj bi pa od vsega začetka radi imeli svoje hiše.:) Pa čistilke po možnosti, hehe.

Ampak dejansko pa tudi država za mlade in da bi zanje delali neprofitna stanovanja kot v drugih razvitih državah, ne počne nič. In ne preostane drugega kot delati si stanovanje v bajti staršev ali pa sobivati s starši dokler kaj ne prišparajo ali dokler jim starši ni kupijo česa. Žal.

Šla od doma dan po diplomi. Še nisem imela službe, tri mesece sem bila sostanovalka. Potem pa dalje v solo najem. 15 let kasneje dočakala svojo sanjsko nepremičnino. In mi ni žal. Svobodna in nikomur nič dolžna. Vmes dojela, kaj točno si želim in mi odgovarja od nepremičnine, ki mi jo zdaj veliko tistih, ki so me prej pomilovali, zavida. Zame se je vse zgodilo takrat, ko se je moralo.