Mlado telo in neodvisen um
Eliza,
se opravičujem, ker je trajalo toliko časa. knjigico začel brati in prišel nekam do polovice. hm, kaj naj rečem, se strinjam z vsaj večino stvarmi. ne z vsemi. naravoslovni izobrazbi navkljub verjamem, da je gonilo sveta energija. in ja, se popolnoma strinjam, da se je treba učiti in prilagajati. in premagovati stare travme, da ne zaprejo poti novim čustvom.
kar se pa staranja tiče, pa težko karkoli govorim. iz lastnih izkušenj mislim; kar pa vidim v svoji bližini, se spet lahko samo strinjam z knjigo.
brezčasnost je tukaj in zdaj. drugje je namreč ni.
kaj je pa tebe toliko navdušilo?
Dragi Rožca,
vidim, da imaš več naravoslavnega znanja kot jaz, ja kaj me je
pritegnilo, želja po znanju, strah pred staranjem in veselje, da
dobim koristna navodila, ki jim bom upoštevala, kolikor jih že ne izvajam. Ker, če se učimo, se razvijamo, kar kljubuje entropiji, propadanju in staranju.
Zapomniti si moramo vsaj te koristne točke:
– Uživajmo tišino.
– Povezujmo se z naravo in uživajmo v njej.
– Ostanimo zbrani in učinkoviti sredi zmede.
– Ne vztrajajmo togo pri svojem stališču, bodimo odprti za nove
možnosti.
In še veliko je tega, lepo napisanega.
Morda boš pa le prebral knjigo do konca.
LP Eliza
Eliza,
nisem hotel implicirat, da imam več naravoslovnega znanja, ampak to, da me je naravoslovnemu znanju in priučenim dogmam navkljub, knjiga pritegnila.
Sem vesel, da se strinjava, kar se učenja in razvijanja tiče. Staranje je resnično priučeno, no seveda ne moreva kar a priori zanikati biološkega staranja, ampak oba veva, da to ni tisto o čemer govoriva.
Knjige tudi mene pritegnejo iz podobnih razlogov (stahu pred staranjem sicer še nimam) in tvojim štirim točkam bi sam dodal še eno:
– dajaj ljubezen
Moja naloga je, da poskusim ostati učinkovit sredi te moje zmede. drži pesti.
pozdrav