Prijateljica je alkoholik, kar seveda skriva in misli, da nihče ne ve, čeprav vemo vsi. Je zelo močan karakter. Vsi ki smo ji blizu jo imamo radi, čeprav imamo pred njo tudi nek rešpekt in zato se ji nihče ne upa približati in se poskusiti pogovoriti z njo o njenem problemu. Tisti, ki so poskusili, daleč niso prišli.

Tudi sama sem se z njo večkrat pogovorile, toda takrat je vila v vinjenem stanju. Drugače je na visokem položaju v službi in mene osebno najbolj skrbi, da bi si to službo z njenim alkoholizmom zavozila, še bolj me skrbi, ker se večkrat taka usede tudi v avto. Živi sama in sam bog ve kakšne neumnosti še vse počne, pa sploh nihče ne ve.

Midve sva enkrat s pogovorom prišli tako daleč, da sva sva se sporazumeli, da jaz vem, ona pa mi je jasno dala vedeti da noče pomoči, ker že ve kaj dela. To je bilo vse po ovinkih ampak je bilo obema vse jasno. Našla sem v tujini krasno kliniko za odvisnike, vendar ji ne upam niti omeniti. V življenju je dala skozi take stvari, da je za večino nepredstavljivo. Zdi se mi, da zelo trpi zaradi dogodkov iz preteklosti. Ker pa si je ustvarila ugled kot trdna in sposobna ženska, ki nam vsem pomaga, se ne more pokazati kot ranljiva oziroma ranjena. Nujno bi morala dobiti pomoč, kjer bi lahko predelala dogodke iz preteklosti, namesto, da jih utaplja v alkoholu.

Vsi strokovnjaki, s katerimi sem bila v kontaktu, zatrjujejo, da je nemogoče dokler se človek sam ne odloči, to pa je običajno, ko doseže dno. S tem se nočem sprijazniti, saj ne želim, da prijateljica doseže dno. Prepričana sem, da bom tukaj dobila kakšne uporabne nasvete.

To NI močna osebnost, ampak labilna.

Naj najde najprej psihoterapevta, ne rabi nihče izvedeti.

Zdravljenje na kliniki v tujini, pa ko bo pripravljena…lahko tudi reče da gre na izobraževanje v tujino…

Povej ji, da ne rabi nihče izvedeti!

tudi jaz imam eno tako cvetko blizu sebe,,,,njej sedaj grozi odvzem otroka in namesto da bi se vzela v roke, grozi, da bo vse pobila.In samo bojimo se, da bo to res naredila.

Kako kontradiktorno. Močna osebnost in odvisniška istočasno. Nikakor ne gre skupaj. Če imaš v mislih pod močna njeno družbeno pozicijo pridobljeno s pedigrejem  ter vezami in poznanstvi, se pravi oznaka VIP, je lahko nevarna, vendar ne sama po sebi. Ona je nevarna samo na cesti, ko vozi pijana, policaji ji, če je res pravi VIP, nič ne morejo niti si ne upajo. Pusti jo na miru in se oddalji od nje, če  seveda moreš, (morda si finančno odvisna od nje),  si upaš in če si ti tako močna osebnost. Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne, pravi stari pregovor.

Jaz imam sina alkoholika…. Star je 35 let, poročen, ima hčerko. Ko smo rekonstruirali dogodke, sva z možem ugotovila, da je začel redno uživati alkohol takoj, ko je dobil redno zaposlitev. Takoj po študiju, se pravi, že več kot 10 let.

Dokler se sam ne odloči, ga ne more nihče prisiliti v zdravljenje. Uničuje družino, uničuje otrokovo eksistenco. A zmerja vse po vrsti, da ON nima problema. On vse obvlada.

Če vaša prijateljica sama ne uvidi težave, ste brez moči. Samo čakate lahko, kdaj bo dosegla dno. Tako, kot v naši družini…

Tudi jaz sem imel v življenju nekaj ljudi, ki so bili alkoholiki. Žal, nihče od njih ni več živ. Treba je vedeti, da ljudje po alkoholu sežejo, ko nekaj v življenju ni v redu. Redkokdaj je to služba oz. finančno stanje. Bolj pogosto so to osebni odnosi – ali ljudje niso srečni s partnerjem – ali pa so ostali sami/osamljeni.

Najverjetneje ne vidita slike enako. Če ona funkcionira normalno, če ima vse niti v rokah, če ne dela napak, potem njen konzum alkohola ne pomeni nobene grožnje.
Morda imaš pa ti predstavo, da je nekdo, ki redno popije alkohol, že kar alkoholik.  Nekateri ga pač prenesejo več, nekateri manj, nekateri nič.

Meni tri piva na dan niso čisto nič posebnega in sem popolnoma trezna, funkcioniram brezhibno povsod in v vsakem trenutku. Občutka opitosti sploh ne maram in ne pijem piva zato, da bi bila opita, ampak zato, ker mi je dobro. Normalno opravljam (odgovorno) službo, furam gospodinjstvo, pomagam celi žlahti in to že desetletja. Vsa žlahta me ima za glavnega organizatorja, koordinatorja in tudi šoferja. Vedno brez izjeme.

Moja svakinja spije trikrat na leto kozarec ali dva, pa je popolnoma neprištevna. Svak pije ob vikendih, ampak namensko zato, da se odklopi.

Kdo je tukaj alkoholik?

Pa da smo si na jasnem, poznam definicijo iz učbenika. Kdor alkohol redno konzumira. Torej jaz? Trdim, da ne. Nikoli nisem opita. Funkcioniram bolje od vseh abstinentov, kar jih poznam in tudi oni to priznavajo.

Od kod ti misel, da prijateljica odznotraj razpada? Ti je to sama dala vedeti, ali ti le tako sklepaš?

Meni se ne zdi zelo prijateljska gesta nekomu za hrbtom iskati klinike za odvajanje. Ji tega tudi nisi direktno povedala, kajne?

Pravi prijatelji si nimajo strahu povedati stvari v oči, še poesbno, če izhajajo iz iskrene skrbi in so dobronamerne. Respekt ali strah pred njeno blokado tovrstne teme pogovora bi meni dal misliti, da nekaj temu prijateljstvu manjka. Iskrenost, zaupanje ali pristnost.

Lepo, da te skrbi zanjo, vsekakor. A mislim, da si se lotila nekoliko nerodno.

Rada bi dobila uporabne nasvete… Strokovnjaki so dvignili roke, ker so skozi leta ugotovili, kako sifizivo delo je to. Pobrskaj po akciji 40 dni brez alkohola, mogoče je kdaj prebrati kakšno zgodbo, kako se je kdo rešil iz krempljev alhokola. Ampak res kot pravijo strokovnjaki, ko so dosegli dno in tam zmogli zakričat, naj jih reši Bog, ali preprosto začutili, da jih kliče, vleče ven iz brezna pekla direktno ali po ljudeh.

Visoko funkcionalne alkoholike najdete med zdravniki, odvetniki, novinarji in vodilnimi na pomembnih položajih…eni znajo alkoholizem bolj obvladovati kot drugi. Tretji ste na cigaretih, skakanju čez plot, pornografiji, antidepresivih, obrekovanju, nekontroliranemu zapravljanju…vsak po svoje. Preden začnete drugim urejat življenje, prej poštimajte svoje odvisnosti.

6tisoc evrov, slovenci so redno pacienti doli. Fizično z injekcijam  blokerjev zdravijo. Uspešno. 2 tedna

Tole mi je zdaj dalo misliti… odvisnost v pravem pomenu besede pomeni, da te tvoja obsesija blokira pri siceršnjem delovanju. Da ti zaseda misli in voljo do te mere, da je prevladujoča in odriva iz zavesti vse drugo.

Visoko funkcionalen človek torej ne sodi v kategorijo odvisnikov, ker ga njegova strast ne ovira pri vsakdanjem življenju. Torej se tudi ne pojavi potreba po zdravljenju. Ga pač biksa v prostem času. Kar pa počnemo vsi.

Kaj torej? Po moje pustiti pri miru, dokler se ima na vajetih.

Sicer pa sem sama že večkrat raje izbrala vožnjo z opitim, a dobrim šoferjem, kakor s treznim, a nesposobnim.  Ni ravno hvale vredno, tudi nisem ekstra ponosna na to, ampak takrat sem poslušala občutek in se je dobro izteklo.

pri nas pravijo, da Marija pijance v širclu nosi (šircl = predpasnik)

Enako.

Naj uganem, je to (Š)Logarca?

Visoko funkcionalni alkoholiki . Kdo so to? Tisti, ki pomotoma zamenjajo krvne izvide. Operirajo zdravega človeka, oni drugi jim pa med tem časom umre? Tisti, ki branijo kriminal, zavezanost k resnici in pravici pa spregledajo? Se borijo za odpis dolgov največjim tatovom in lopovom? Poročajo o obrobnih novicah, zamolčijo pa resnične probleme? Imaš prav, trezen takšnih stvari ne bi mogel početi. Vprašanje je, kaj s tem delajo ljudem, družbi.

Hujše od pijanca je samo =

= ženska pijanka.

Razen, če je na žuru – na ene ženske alkohol vpliva tako dobro, da so postanejo iz tihih mišk pohotne jahačice…mmmm

Kar ti opisuješ, so površneži, pokvarjenci in nesposobneži.
Je pa dokazano, da kombinacija zmerne doze alkohola in adrenalina pri določenih ljudeh aktivira možganske funkcije, ki se sicer v običajnem stanju ne sprožijo in takrat za kratek čas funkcionirajo perfektno in brez napak.
Zadeva se pripisuje pravi uravnoteženosti sproščenosti, povečane smelosti in seveda znanja. Dobitna kombinacija.

Vsekakor ni reklama za alkoholizem, da ne bo nesporazuma.

Človek dela napake. Napake se bodo vedno dogajale. Če mislite, da so zdravniki (v treznem stanju) nezmotljivi, živite v iluziji. Nemogoče se je nikoli nezmotiti. Pod napake se smatrajo dejanja, ki jih ne delaš zavestno in z namenom, a ne? O čemer ti bluziš je pa drugo.

Koliko spijejo te ljudje?  In kako veste koliko spijejo? Jaz se ne smatram za osebo, ki bi imela težave z alkoholom. Lahko pa da se motim. Cca 2x na mesec spijem deci vina zvečer.

Ko se bodo ljudje odločili, da je dovolj, da so dobri delavci, jih ne bo mogel noben delodajalec forsirati, da so visoko funkcionalni in ker ne morejo biti naravno, postajajo s pomočjo nekih substanc, ki na dolgi rok vsakomur škodijo in poleg njim vsaj še ožji okolici.

Ne vem kaj je slabše. Da konzumiraš alkohol ali da si na raznih antidepresivih in podobnih psihoaktivnih zdravilih. Ker po statistikah je več kot pol Slovenije zadete.

Povedala ti je, da noče pomoči. Kaj ti ni jasno?

Joj, ko bi se ljudje malo bolj zase brigali, bi bilo super.

Delanje zaključkov na podlagi lastnih opažanj in ocenjevanje ravnanja drugih brez dokazov , je moralno sporno.

Če ima težave in travme iz preteklosti, je toliko razgledana, da ve, da lahko stopi do psihoterapevta in da nihče tega ne bo zvedel. V kolikor ji to dela težave psihične.

Sicer pa jo pustite na miru in se odvadite svoje odvisnosti obrekovanja in pametovanja in lažne skrbi za dobrobit drugih.

Imam partnerja zdravljenega alkoholika. In iz prve roke ti povem, da je res kar pravijo – dokler se sam ne odloči, ne pomaga nič. Žal je tako. In veš kaj je še hudo – odločijo se takrat, ko res padejo na dno.

Moj partner je začel piti ob smrti starša. Ker je pil občasno že prej (kako pivo čez teden, kaj bolj močnega občasno) in nikoli ni bil pijan,  nihče ni niti pomislil na težave z alkoholom. Nato se je to začelo – vsak dan par pirov in vsaj en do dva kozarčka žganja. Nato se je pijača skrivala.. Potem se je začelo poznati na obnašanju, čeprav je še vedno deloval trezen je bil ves čas jezen, živčen, depresiven. Pojavile so se težave v službi (odnosi), večino prijateljev ga je odpikalo zaradi obnašanja (egocentričnega, vzvišenega…). Doma pa.. ja tu je bilo šele najhuje. Otroci prestrašeni, midva sva se kregala vsak dan, od dneva ni imel nič – služba, pitje, spanje. Dopusti, izleti, šola – vse to sem šla in počela sama z otroci. Škoda na stvareh  – zbito steklo, polomljeno pohištvo itd. Večkrat sem ga vrgla iz hiše pa je spal v mrazu pred hišo v avtu ali na javnem parkirišču. Ko sem dvignila odvetnika, socialno in policijo ter mu predala poziv za ločitev in izselitev, je prosil, da mu pomagam, ker ima težavo. Peljala sem ga do AA srečanje. Zdravnika je namreč zavračal oz. ker gre za osebno stvar (nisem smela biti poleg) je zdravnik napačno ocenil, da gre le za depresijo in mu dal antidepresive, ki jih je splakoval z alkoholom. No, na srečanja je začel hodit in se postavil na noge. Strah, da se ponovi, še vedno obstaja. Rane, ki jih je povzročil so ogromne. Prijateljev ni dobil nazaj, v službi so še vedno težave v odnosih. Ampak vsaj doma je vzdušje drugačno, depresije ni več. Počasi se je stvar normalizirala.

Ampak to ni zmaga, to je vsakodnevni boj. In če misliš stati ob njej se zavedaj, da boš padala z njo.