Modernejša definicija družine?
Izjava ministra za delo družino in socialne zadeve dr. Ivana Svetlika, ki jo je po seji vlade 2. julija objavila Slovenska tiskovna agencija, zbuja skrb, ker napoveduje »modernejši koncept družinske skupnosti« in izenačevanje istospolnih partnerskih skupnosti z običajnimi, saj že prvi opis reforme kaže na neznosno lahkost obravnavanja tako občutljivega tkiva, kakor je družinska skupnost.
Modernejši koncept družine naj bi se nanašal na »kombinacijo odrasli in otroci«, smo slišali. »Kombinacija« je tako ohlapna, da v isti koš lahko zmečemo šolski razred z učiteljico in šolarji, lutkovno predstavo z lutkarji in najmlajšimi gledalci ali nakupovalno središče, kjer se naključno srečata prodajalka in sedemletnik. Kombinacija je lahko kar koli.
Vezi, ki se stkejo med otroki in roditelji, pa niso kar koli; še zdaleč pa niso naključne. Mame smo z otroki sprva povezane celo s popkovino, če obnovimo znanje iz učbenika za sedmi razred osnovne šole, očetje pa otroku vtisnejo polovico genetskega materiala. Da družina ni naključje, temveč večinoma sad skrbno pretehtanih odločitev, kar ne nazadnje vedno znova potrjujejo tudi domače raziskave med slovenskimi mladimi, ki se za družino odločajo prav na koncu izobraževalno-zaposlitvene verige in jo cenijo kot najvišjo vrednoto.
Nastaja torej neprijeten vtis, da gre pri iskanju nove definicije za lahkotno kombinatoriko, po kateri je družina sestavljenka z vseh vetrov, poljubno trajajoča in poljubno zavezujoča. O njeni trdnosti ne smemo dvomiti, čeprav raziskave po vrsti potrjujejo dejstvo, da so istospolne partnerske skupnosti manj trdne, da je v njih več depresivnosti, alkoholizma, mamil, samomorilnosti in menjave spolnih partnerjev. Samo 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} istospolnih partnerstev vztraja več kot dvajset let, že kar v prvem letu partnerstva je 66 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} nezvestobe, kažejo izsledki najobsežnejše raziskave istospolnih partnerstev na vzorcu 8000 homoseksualno usmerjenih posameznikov (Gay&Lesbian Consumer Online Census 2003–2004). Na Nizozemskem, kjer je uzakonjena istospolna poroka, traja zveza v povprečju leto in pol (Maria Xiridou v amsterdamski študije incidence HIV), kar kaže, da tudi v izrazito »nediskriminatorni« deželi problemi istospolnih skupnosti niso nič manjši.
»Vse kar sem si v življenju želel, je ljubeč trajajoč odnos,« je na smrtni postelji z obžalovanjem dejal za aidsom umirajoči razvpiti homoseksualni britanski pevec skupine Queen Freddie Mercury. Prav kratkotrajnost je šibka točka istospolnih skupnosti.
Še en očitek pogosto slišimo, in sicer, da veliko otrok živi v družinah, kjer vladata nasilje in alkohol, k temu pa je zelo rada dodana iztočnica, ali ni torej boljše, če otroka vzgajata ljubeča partnerja ali partnerki. Ta predpostavka stoji na zelo trhlih nogah, saj je v homoseksualnih skupnostih dokazano za več kot sto odstotkov več partnerskega nasilja (ZDA, Department of Justice, Intimate Partner Violence). Le predstavljamo si lahko, koliko spodbudno je tako okolje za zdrav razvoj otrok.
Preden se sproži resna parlamentarna in zakonodajna procedura, je nujno vnovič razmisliti o tem, zakaj vse do 21. stoletja družba ni bila pripravljena sprejeti homoseksualnosti kot načina družinskega življenja. Naši predniki so si tisočletja predajali izročilo o tem, kako nastane družina in kaj družina je, zdaj pa bi nekateri radi z enim zamahom izbrisali to dediščino. Le zakaj homoseksualna razmerja v vseh tisočletjih v nobeni civilizaciji niso dobila statusa družine? Verjetno je bilo dovolj razlogov. Homoseksualna spolna izkušnja seveda ni nič novega, toda ali je spolna usmeritev res zadosten razlog za posebno varstvo države? Zakaj potemtakem ne bi uzakonili tudi biseksualnih skupnosti ali incestnih skupnosti, kakor je denimo pred časom predlagala nemška poslanka Christina Schenk?
Zahodne države, ki so (šele v zadnjem desetletju in pol) podeljevale statuse, kot so: kohibicija, civilno partnerstvo, registrirano partnerstvo ali istospolna poroka (le na Nizozemskem), so to povsod naredile razmeroma previdno in v omejenem obsegu pravic. Razen na Nizozemskem ni bilo nikjer govora kar o vsesplošni izenačitvi, še posebej ne glede posvojitev; te so rezervirane za skupnost moškega in ženske, lahko pa otroka posvoji tudi posameznik, kar so homoseksualni pari ponekod zlorabili. Slovenija je julija 2006 dovolila registracijo istospolnih skupnosti z zajetnim svežnjem pravic – istospolna partnerja imata pravico do preživljanja in preživnine, do dedovanja po umrlem partnerju, do pridobivanja informacij o zdravju partnerja in obisku v ustanovah – zato je primerljiva z Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo, Švico, Madžarsko, Češko, mnogo liberalnejša pa je denimo od Italije, Irske, Avstrije, Slovaške, Poljske, Makedonije, Portugalske, Romunije, Grčije, Litve, Latvije in Estonije. Ali je treba po treh letih ta obseg pravic »na vrat na nos« spet razširiti?
Po veljavni slovenski zakonodaji je družina »življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«. Menim, da je sedanja definicija skrbno pretehtana; otrokom zagotavlja varnost in ne ustvarja identitetne zmede, ki bi jo prinesel »modernejši koncept družine«. http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/D1C7C945287E3A9BC12575F500361E5F?OpenDocument
Seveda je online zbiranje podatkov za raziskave sila zanesljiva zadeva: http://www.glcensus.org/
Še eno zavajanje: če gre za tole poročilo: http://www.ojp.usdoj.gov/bjs/pub/pdf/ipv.pdf, ni nikjer zaslediti, da bi homoseksualne zveze obravnavalo posebej. Ampak tako malenkostne grehe Bog najbrž odpusti, če so objavljene v sveti publikaciji :-)))
Skozi čas se je oblika družine spreminjala oz. prilagajala razmeram in okolju v katerem je človek živel. Prilagajala se je na način, ki je najbolje in najlažje omogočal preživetje.
Oblika družine se je skozi čas spreminjala in prilagajala razmeram tako, da je omogočala najboljšo možno varnost in preživetje svojim članom in skupnosti. Tudi danes še naletimo na skupnosti, kjer pojem klasične družine ni znan. Partnerstva so kratkotrajna, vzgoja, zaščita in preživljanje otrok pa je dolžnost celotne skupnosti kot take (pač, preko misijonov še niso bili okuženi s katolištvom). Še pred sto leti je velika družina pomenila obstoj premoženja ter varnost in preživetje tudi na stara leta. Zato so otroke štepali na zalogo (ker je bila umrljivost otrok tudi visoka). RKC pa je, seveda, v takem štepanju in ohranjanju družine oz. “svetega” zakona za vsako ceno (tudi na račun produciranja čustvenih debilov) tudi videla svoj interes.
Danes so razmere spet povsem drugačne in oblika družine, kakršna je bila v tistih časih, ni več potrebna, zato ni prav nobenega razloga, da se nove oblike ne bi pojavile ter se pod enakimi pogoji kot klasična družina, ne bi mogle v skupnost vključevati.
