Natalija K.
——————————-
Nekje blizu Tokya je živel zelo mogočen Samuraj, ki je, sedaj že ostarel, svoje življenje že od mladih nog posvetil učenju Zen Budizma. Navkljub njegovi starosti, vsaj tako so krožile govorice, je še vedno lahko premagal kateregakoli izzivalca.

Nekega dopoldneva ga je obiskal bojevnik, ki so ga vsi poznali po tem, da ni še nikoli okusil grenkobe poraza. Znan je bil tudi po pravokacijah in žalitvah, s katerimi je najprej vznemiril nasprotnika, da ga je kasneje lažje porazil; najprej ga je zjezil, da je ta napravil prvo potezo, potem pa s svojo inteligenco izkoristil izzivalčevo napako in vrnil usodni udarec.

Nestrpni mladi bojevnik je poznal sloves Samuraja in odšel tja, da bi ga porazil in prekinil niz njegovih zmag. Kljub nasprotovanjem njegovih učencev, je Samuraj sprejel bojevnikov izziv.

Vsi so se zbrali na glavnem mestnem trgu in mladenič je že začel s pravokacijami in žalitvami nasproti staremu in modremu Samuraju. Vanj je vrgel nekaj drobnih kamnov, ga rahlo tlesknil po licu, mu izrekel vse poznane žalitve, nanj osebno in na njegove privržence. Več ur je počel prav vse, kar bi lahko vznemirilo Samuraja, a stari mož je ostal popolnoma hladen, miren in se ni odzval. Mirno je prenesel vse težke besede in izzivanja. Ob koncu dopoldneva je mladenič, izmučen in ponižan, odnehal.

Razočarani nad tem, da je učitelj prenašal tako žaljive pripombe in pravokacije, so učenci vprašali svojega učitelja Samuraja:
»Kako ste lahko prenesli tako nizke in ponižujoče pravokacije? Zakaj niste, kljub tveganju, da izgubite boj, uporabili svojega meča, namesto da ste se v pričo nas razkrili kot strahopetec?«
»Če nekdo pride k vam z darilom in ga vi ne sprejmete, komu potem darilo pripada?« jih je vprašal Samuraj.
»To je jasno, tistemu, ki je darilo poskušal podariti,« so odgovorili učenci.
»Enako velja za zavist, jezo ali pravokacije,« je odvrnil učitelj. »Če tega ne sprejmemo, ostanejo last človeka, ki jih nosi v sebi.«
—————–