Moj ati je čuden
Imam 23 let, malo mlajšega brata, pa atija in mami. Vedno sem mislila, da smo super družina. Potem sem lani videla, da se je mami začela drugače obnašati, bila je čudna, velikokrat se mi je zdelo, da je jokala. Enkrat sem jo res našla v joku in sem hotela vedeti, kaj je narobe. Po dolgem času mi je povedala, da ima ati neko drugo žensko, da hodi k njej. Takrat se mi je podrl svet in sem atiju povedala, da ni vreden naše družine. Bilo mi je strašno hudo, ne znam povedati kako, še bolj pa sem bila jezna na njega. Potem smo živeli zelo čudno, mami ni hotela nič več dosti povedati, ati je bil tudi zelo tiho. Se nisem niti hotela pogovarjati z njim, nič, zelo dolgo.
Zdaj mi je mami rekla, da je dovolj mojega obnašanja, da je ati pač moj ati, da sta onadva svoje težave rešila in da je spet vse v redu. Jaz pa vem, da ni v redu, ker ju vidim, kako se obnašata. Ati je zdaj res doma, gre z nami povsod, ni pa več takšnega odnosa kot je bil včasih. Mami mi pravi, da je prekinil s tisto žensko, jaz pa enostavno ne verjamem, ker ga vidim in ni več takšen, kot je bil. Obnaša se isto kot nekoč, samo jaz čutim, da nekaj ni v redu.
Zdaj ne vem, kaj naj naredim. Ne bi rada mamici zbujala novih dvomov, ne morem pa kar biti čisto tiho in se še jaz obnašati kot da je vse najlepše. Mami mi zdaj reče, naj pozabim, kar je bilo, ker je danes drugače, da ji je žal, da mi je povedala. Jaz sem pa slišala atija včeraj, da se je pogovarjal s tisto žensko po telefonu, ko je mislil, da je sam doma. Zato vem, da še nista končala.
Prosim za nasvet – naj mami povem, kaj sem slišala ali naj se naredim gluho? Tako mi je težko, ker ne vem, kaj bi bilo bolj prav.
Petra
Mislim………. dežurni psihologinji. Je treba človeka v stiski užalit in presojat za koliko let se vama zdi njeno pisanje oz. razmišljanje? Tako bi lahko razmišljala čustveno prizadeta 10-letnica, 20 letnica, 30 ali več letnica – v bistvu sploh ni važno.
Dejstvo je, da v družini vlada neiskrenost. Vsekakor ti ni lahko. Sama presodi, kako bi resnica vplivala na tvojo mamo in kaj bi resnica povzročila (ločitev, prepir, še večjo napetost….) Mogoče pa mama vse to že ve oz. sluti, vendar je pripravljena potrpeti, samo da ne bi ostala sama. Zavedaj se, da bosta ti in brat slej ko prej odšla, ona pa bo ostala sama – mogoče se tega boji. Če oče ni psihično, verbalno ali fizično nasilen do nje, ji jaz ne bi povedala za dogodek. Mogoče na samem poveš očetu, da si slišala telefonski pogovor?
Skratka, če meniš, da bi ločitev mamo še bolj prizadela, potem ji ne povej in se skušaj čimbolj normalno pogovarjati z očetom (vsaj tiste nujne stvari) – zaradi mame seveda..
Srečno!
Res ni važno v kakšnem stilu je bil post napisan, ali v stilu 15 letnice ali pa 23 letnice. Taka situacija v kateri se petra nahaja je zelo stresna in mogoče če bi “zgodba” tekla o starših njene prijateljice bi jo v drugačnem stilu napisala. Pa saj to ni bistvo, raje napišite kaj pametnega.
Petra, jaz mislim, da je bolje da mami zaenkrat še ne poveš kaj si slišala. Lahko da ti celo nebi verjela in bi bila jezna nate, ker bi mislila, da hočeš očeta očrniti pred njo. Če že, potem raje povej očetu da si ga slišala, ker če ne boš nikomur povedala, te bo to v notranjosti razjedalo, kar je pa slabo za zdravje. Jasno je, da si očetu zamerila, samo vseeno se probaj malo distancirati od problema, ker to je življenje tvojih staršev, ki sta odrasli osebi in če je že tako daleč vse skupaj, ti ne moreš kaj dosti pomagati. Kako se pa oče drugače obnaša do vas? Če je drugače dober do tebe, probaj vseeno nekako živeti s tem, dokler se ne odseliš na svoje, ker če drek mešaš, potem smrdi, če se malo grdo izrazim. Morda mama celo ve, da oče ni prekinil stikov, pa ti je rekla, da je zdaj vse v redu ker ne želi da se vmešavaš. Sigurno trpi, ko te vidi da si nesrečna, da je njena družina nesrečna in te je hotela potolažiti, da je zdaj vse ok. Pomoje je največ kar lahko narediš to, da mami poveš da jo imaš rada in da ji daš vedeti, da lahko vedno računa na tvojo pomoč, če jo bo rabila in hotela, da se lahko vedno zanese nate. Vse ostalo je pa od nje odvisno.
Pisanje se ne zdi pisanje 23-letnice preprosto zato, ker se 23-letnice ukvarjajo s svojim življenjem in niso grozno pretresene, če se jim zdi, da ima oče še vedno drugo žensko. Tako je pač življenje in samo mati in oče lahko te stvari med sabo uredita. In to je tisto, kar naj bi ena 23-letnica dobro vedela. Sama sem imela 21 let, ko sta se moja starša ločila in čeprav ločitve nisem dobro prenesla, sem vedela, da je to njihova stvar in da moje histerično vztrajanje pri tem, da ostane tako kot je bilo, ne bo spremenilo nič. Poleg tega sem imela svoje življenje in sem prihajala domov samo med vikendi (študij), pa še takrat ne vedno, daleč od tega pa da bi – tako kot je petra napisala “gre ati z njimi vsepovsod”. Torej tudi ona še vedno hodi s svojo družino okoli -pri 23 letih. Saj ne rečem, da že odrasel otrok gre tu in tam tudi s svojo družino kam, toda “vsepovsod” hoditi z “mamico” in “atijem” pri 23. letih – je pa že fajn mimo.
Mi je prav žal, ampak tudi če spustim besede “atija, moje mamice…”, tole pisanje definitivno ni pisanje zrele 23-letne osebe. Ali se nekdo, ki mu je dolgčas, spet dela norca, ali pa je punca čisto nezrela in nesamostojna, nima svojega življenja in še vedno večino časa prebije s starši ter se zato seveda tudi pretirano ukvarja z njunimi težavami. Če je tole zadnje res, je skrajni čas, da začne živeti svoje življenje in pusti starša, da sama razrešita svoje zadeve (ker jih nihče, še najmanj pa njihovi otroci ne morejo namesto njih).
Skrajni čas je, da začneš živet svoje življenje. Meni se zdiš v vaši družini čudna predvsem ti. Pa vsa družina skupaj. Praviš, da je tvoj brat malo mlajši od tebe, se pravi, da imata 23 in 20,21 let in kot praviš hodita povsod s starši. Meni se zdi v celi zgodbi samo to čudno, ne pa obnašanje tvojega očeta.
Moj nasvet: odrasti in prereži popkovnico.
nekatere družine so pač bolj navezane in se otroci in starši dobro počutijo skupaj, zakaj bi bilo mimo? In kaj je narobe, če gre družina skupaj na izlet? Mi gremo tudi večkrat skupaj, sama grem rada s starši, ker ne živim več z njimi in so izleti super način, da smo skupaj
verjamem, da ti je težko, vendar morata onadva razrešiti, poskusi sprejeti dejstvo. Tvoja mama ve in če se sama ne odloči, da bi šla stran od očeta, spoštuj njeno odločitev. Te pa popolnoma razumem, da te je oče na celi črti razočaral, če se postavim v tvojo kožo, ti prav nič ne zavidam, saj je tvoj oče bil v tvojih očeh idealen oče in mož in v tebi se je nakaj podrlo v odnosu do očeta, kar je težko opisati…
zgodilo se je, poti nazaj več ni, izgubila si zaupanje v svjo družino. Kaj narediti? Vzemi si čas in poskusi sprejeti dejstvo. Mogoče se pogovori z očetom glede telefonskega pogovora s tisto žensko, sama bi se, ker se ne bi mogla, niti se ne bi želela pretvarjati – res je to stvar tvojih staršev, vendar si del družine tudi ti.
Želim ti veliko moči, da sprejmeš realno stanje in spoštuješ odločitev tvoje mame, tudi če se z njo ne strinjaš in ji povej, da si ji na voljo, če bo želela se pogovoriti.
“nekatere družine so pač bolj navezane in se otroci in starši dobro počutijo skupaj, zakaj bi bilo mimo?”
Petra piše, da gredo “vsepovsod skupaj”, ne pa dvakrat na leto na kakšen izlet in na družinske praznike. In ja, to je vsaj zame krepko mimo. Z 23 letnico, ki gre vsepovsod s starši, je nekaj narobe. Najmanj to, da nima svojega življenja. Taki ki hodijo pri teh letih povsod s starši, ponavadi tudi ostanejo z njimi do 40 leta.:)))
Ampak kot tudi ti svetuješ: ona pri vsem skupaj ne more nič. Očetov in mamin odnos morata razrešiti onadva sama. Pika.
OK, oglaša se dežurna psihologinja. Nikjer nisem “pisateljice” užalila, samo povedala sem, da se mi ne zdi tole zrelo razmišljanje in še vedno stojim za svojimi besedami. Punca očitno nima svojega življenja in se pretirano ukvarja z življenjem svojih staršev. Pri 23 letih, da še vedno povsod hodi s starši… Me zanima, koliko mladih ljudi dela takole.
Diši mi na nateg…
Mogoče ti bo lažje, če se boš dejansko pogovorila z očetom. Kakšen pa je bil vajin odnos, preden si izvedela za njegovo varanje?
V tvojih letih že razumeš kakšno stvar ali dve o ljubezni, tudi to, da ni večna, tudi to, da te včasih potegne kam, kamor te ne bi smela.
Mogoče imata starša neki tihi dogovor, ne bom rekla, da se s takšnimi dogovori strinjam, ampak če funkcionira za tvojo mami, ne vem, ali lahko ti kaj spremeniš. Pogovori se posebej z očetom, mislim, da bi ti to lahko pomagalo.
Povej očetu in se glede na vajin pogovor obnašaj do njega tako, kot se počutiš.
Če si res stara toliko kot si napisala, potem si čim prej uredi svoje življenje in se odmakni od družine.Če si mlajša- bo pa to malo težje.
Ob želji, da bi povedala mami pomisli na to, da je ogromno žensk, ki vedo da jih mož vara, si pred tem zatiskajo oči in lažejo sebi in okolici (otrokom). Mogoče ti je mami rekla to samo zato, ker si ti tako burno odreagirala in napadla očeta. Saj vem da se sliši noro, ampak tudi take mame so. Ker očetje potem napadejo mame zaradi otrokovega obnašanja in mame raje lažejo, da imajo mir v hiši. Obenem pa pozabijo, da imajo otroci sedmi čut, ki zazna nesoglasja med starši prej, kot so jih starši pripravljeni priznati.
Kot sem že rekla, posedi očeta in se odmakni od družine.
Kap te verjetno ravno ne bi, bi bila pa šokirana. Ravno tako, kot bi bila šokirana jaz. Ampak, ta del življenja mojih staršev se me ne tiče. Samo oče in mati sta tista, ki morata to razčistiti med sabo. Če je zgornje pisanje resnično in jo res tako žre, naj se pogovori z očetom, zakaj bi šla najprej nekaj na nos nositi mami. Mama si pa verjetno zanalašč zatiska oči in se prepričuje, da bosta živela happily ever after.
Ni res, da sta samo onadva, ki morata razčistiti med sabo. To je doktrina cerkve, ki je stoletja prisiljevala otroke k molku, samo ljubiti so smeli. In ker otroci niso nikoli nič rekli, ker so bili naučeni, da se o določenih stvareh ne govori, so jih potisnili v podzavest, so se naučili škodljivega reševanja problemov z molkom in laganjem oz. delanjem, da je vse ok.
Če punca čuti prisotnost laži, ne more bit zdravo. Oba lepo posedet za mizo in se zmenit. Če ima mama probleme in si ne prizna varanja, naj gre do psihiatra, tudi njo takšen način življenja ubija in rabi strokovno pomoč.
Lahko bi napisala tudi fotr ga ser…., če se vam to zdi bolj odraslo.
Brez skrbi, živim svoje življenje, sem pa še vedno doma, zato neke stvari vidim in slišim.
Ko sem napisala, da gremo povsod skupaj, to ni bilo prav razumljeno, vidim. Mislila sem prav na takšne praznike kot je zdaj, na kakšne obletnice, rojstne dneve, družinska srečanja…to se mi zdi prav in lepo.
Moti me to, da ati tako igra pred mami in pred vsemi nami. Navidez je kot vse v najlepšem redu, doma pa čutim napetost v zraku, ne vedno enako, ampak je. Tega prej nisem poznala.
Vem, da to ni moj problem, rada pa bi vseeno nekako pomagala to rešiti, ker se mi pač ne zdi prav, vse skupaj je bolano, po moje.
Zato sem vas vprašala za nasvet.
Petra, če ti je oče rekel, da pusti pri miru vse skupa, da sta se z mamo pogovorila, potem pač naredi tako!
Ne veš, kaj sta se ona dva zmenila in kako je potekal pogovor. Morda pa ti mama ni povedala vsega, ker ve da trpiš in bi morda še bolj, če bi vedela vse.
Morda mama celo ve, da imata še vedno stike in ti noče povedati.
Starša sta odrasla in moraš spištovati njuno željo, da se ne vtikap zraven. Naj se (ali sta se že) dogovorita sama!
Tudi tebi verjetno ne bi bilo všeč, če bi se kdo vtikal v tvojo vezo …
petra,
nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri nas doma (sicer sem bila takrat malo mlajsa kot ti). situacija med starsema je potem vodila sicer v locitev in kup sporov glede premozenjske delitve in tega, da oce ni hotel placevati prezivnine za nas, otroke. itd.
ob vsem tem pa je imel idejo, da to sploh ni stvar otrok in da se dajmo obnasat, kot da nic ni. ga vabit na nedeljsko kosilo in praznovanja (ja, k nam) in vse ostalo. v glavnem – da se naprej igramo srecno druzino.
jaz sem se temu uprla, ker sem mnenja, da je vzpostavljanje nekih iluzij na podlagi lazi, ki ti jih oce vedno znova gladko pove iz oci v oci, ko se zadevo razkrinka kot laz pa si izmisli novo itd. … da to ni nikakrsen odnos. in da je siljenje otrok v tak “fake” odnos grdo in da imam taksnim odnosom pravico reci “ne” pa ceprav gre za cloveka, ki je moj oce.
na zalost se, kljub vsemu razlaganju, ni v vseh teh letih resilo nic. tako so nasi odnosi bolj kot ne strogo uradni.
torej: mislim, da imas vso pravico povedati, da se v taksnih zaigranih odnosih ne pocutis dobro. da se ti to ne zdi prav. da te te stvari prizadanejo. itd. in naj potem onadva na podlagi tega povesta se svojo “zgodbo”.
drzim pesti, da boste uredili zadeve uspesneje kot pri nas…
lep pozdrav,
e.
To vtikovanje v odnose, verjetno mislite tako, da bo ona zdaj diktirala, kdo bo s kom spal, kaj smel reči in kaj ne?????? Ali zakaj mislite, da se ona ne bi smela “vtikovati”? Če je otrok star 10, 20 ali pa 30 let ima pravico vedeti, če se starša ljubita, če ljubi le en ali pa noben. A ni res? In če očka seksa z drugo, pomeni, da mame ne ljubi. Ne? Zakaj si tega ne bi smeli odkrito povedati? Če ima čisto vest, mu ne bo težko. Za mamo pa je tudi bolje prva kot zadnja zamera. Naj naredi križ čez njega in se začne ozirati po moškem, ki jo bo ljubil, ki je ne bo izkoriščal za kuho in pranje in vzdrževanje zunanjega ugleda, dokler se še ni odločil za življenje z novo. Naj se odloča, ko bo pod svojo streho in bo imel ves čas tega sveta, zdaj se odloča na račun žene, ki ji daje lažno upanje, da bo mogoče ostal z njo in se spet zaljubil v njo. Slabič.
Kdo ima pravico v tem odnosu za kaj narediti? Mislim, da nihče ne more dati pravega odgovora … po mojem mnenju se boš morala sama odločiti kako in kaj naprej. Možnosti je več … biti tiho, spregovoriti … pomisli v stilu “naredila bom tako, da bom vedela, da sem ravnala v skladu z mojimi prepričanji”. Ni pa rečeno, da bosta tvoja starša tvojo odločitev sprejela kot pozitivno dejanje. Zaupaj v njuno vzgojo in naredi tako kot ti meniš da je prav.