moj bivši se je obesil
Zvedela par dni nazaj.
Sem čist paf – ne znam opisat kaj občutim…
Sva hodila dobro leto, ampak po domače nisva bila “kompatibilna” in sva se razšla. Tega je že 7 let…od takrat sva se slišala 3-4 letno (izključno po telefonu) da sva malo počvekala kaj je novega, kaj se dogaja….jaz sem zdaj poročena že več let, imam otroke, on je bil še vedno samski. Nazadnje sva se slišala pred novim letom.
Sem naključno izvedela ker tudi stikov z nikomer ki bi naju povezoval nisem imela….pa sem še par ur potem klicala na njegov mobi – ker kar nisem verjela…
Bil je fajn človek, priden, dober,… čeprav ne pravi zame…
Bil je EDINI od bivših s katerim sem obdržala stike (čeprav le po telefonu)… sploh ne vem kaj naj si mislim….že dva dni dan in noč ogromno mislim na to – ena čudna groza me preveva….zakaj, kdo, kdaj, kako, zakaj, zakaj, zakaj,…vem da so bile kar naprej štale s starci, pa ni znal presekat kače…že takrat…pa to je daleč od sranja ki ga je izbral….kakšna kakšna bedarija…
Žalostno. :(((
Včasih res težko razumemo, kaj človeka pahne čez rob. Zakaj se nam ni zaupal, zakaj ni poiskal pomoči … Verjamem, da ti je hudo in sigurno boš še lep čas razmišljala o njem. In na žalost najbolj boli to, da nekaterih odgovorov nikoli ne izvemo.
Jokaj, če ti je hudo. In pogovori se z možem, da ti bo lažje. Prižgi mu kakšno svečko in spominjaj se lepih trnutkov z njim.
Vse dobro.
Mislim, če ne bi bil dovolj dober zame, ne bi bila skup eno leto…a on se ni želel “preveč” vezat (to je bil nekako njegov moto da ne bo imel nikol otrok, da se ne bo nikol poročil. Je bil tak bolj frej tip…velik zunaj pa tko…
Je pa veliko delal – intelektualno in fizično, materialno mu ni nikol nič manjkalo….psihološko pa je bil očitno bolj na koncu…ker odkar sva šla narazen mi svojih travm od doma ni govoril tako da za te “notranje” težave jaz zdaj nisem vedela, niti vrtala vanjga…..
ma sploh ne morem…..ne znam opisat…kot da mu ne morem odpustiti – pa se smešno sliši…
Se mi zdi najbolj grozno to da sploh ni deloval kot človek pri katerem bi kaj takega SPLOH PRIŠLO V POŠTEV…..resno!
Grozaaa
Iskreno sožalje. Ne krivi sebe, če se je njemu kaj zgodilo.
Bodi žalostna, žaluj, a ne si nalagati krivde za ravnanja drugih na svoja ramena.Ohrani ga v spominu. Bolečina bo s časom manjša.
Mavrični
Ne smili se sam sebi. Razumem, da ti je neskončno hudo, a to ne pomaga.
Ljudje imamo različne usode in poti. Nekateri imajo svoje poslanstvo v družini, drugje kje drugje. Nekateri prej srečajo partnerja, nekateri kasneje. Dokler si “živ” se ti še vse lahko zgodi.
Ne išči ljubezni “na silo”.
Živi, sprosti se in tudi ljubezen bo prišla, ko boš pripravljen.
Ni enostavno, ko gledaš svoje prijatelje, sošolce, vrstnike, ki imajo vsaj partnerje, če ne družine, in se sprašuješ “zakaj meni to ni dano?” Tega odgovora preprosto nihče ne ve.
V vsaki situaciji sta samo dve možnosti:
– Ali spremeniš situacijo ali jo sprejmeš, vmesne poti ni.
V času, ko si “samski” ne bodi osamljen, pojdi na izlet, ukvarjaj se s hobiji, predvsem pa se vključi v kako dobrodelno organizacijo in pomagaj drugim, ki so šibkejši od tebe, priključi se gasilcem, morda športnemu društvu. Izkoristi čas, ki ga imaš.
mavrični vitez,
sicer te ne poznam in ne vem kakšen si, ampak v zgornjem postu si me zelo spomnil na mojega prijatelja.
Ta je študiran, prijazen, zelo razgledan, bogat (za svoja leta vsaj), dobričina in je vedno na voljo prijateljem, pa ga nobena punca ne pogleda. To pa zato, ker že na daleč izžareva svojo nesamozavest. Jo vidiš že v drži in mimiki… Pa tudi reče, da ni za nobeno dovolj dober in da je itak en luzer in dobesedno utruja s podobnimi.
Naj se še tako klišejsko sliši, najprej je treba imeti rad sebe in verjeti vase, pa da si super oseba in je lahko vsak, ki je v tvoji bližini, samo srečen, potem bodo to začeli misliti tudi drugi.
Se podpišem, sicer pa sem ti že tudi smaa že večkrat napisala, pa očitno ne zaleže, da je treba sprementi mentaliteto, ker sicr res ne boš nikoli nikogar našel – kako boš pa katero očaral, če še sam sebi nisi všeč in se ne spoštuješ? Drugim moraš pokazati s svojim ravnanjem do sebe, kako naj ravnajo s tabo! In ti jim žal kažeš na napačen način! Ko boš enkrat prepričan, da si ok in da se bo zagotovo našla kakšna zate, takrat se bo tudi zagotovo res, prej pa nikakor!
Redki so primeri, ko bližnji zares vedo, zakaj je nekdo položil roko nase. Morda je bila zraven bolezen, skup nesrečnih okoliščin, izguba življenjske energije…nešteto možnosti in kombinacij…
Poleg tega se za samomor pogosto odločijo ljudje, za katere si sploh ne bi mislil, da bi lahko storili kaj takega. Iz mojega kroga poznam dva, še zelo mlada sta bila, uspešna-vsaj videti je bilo tako, polna energije, vse je bilo pred njima, pa sta se odločila za ta strašni korak…
Ne vzbujaj si občutkov krivde, pojdi na pogreb ali se drugače poslovi od njega…njemu se je zdela takšna odločitev najboljša rešitev, ostali se verjetno ne bodo nikoli sprijaznili s tem…
Izrekam ti iskreno sožalje.
Moje sožalje, verjamem, da ti je nedoumljiva ta nepotrebna smrt. Tvoj stavek, ki ga citiram jasno nakazuje reakcijo ob taki nedoumljivi smrti. V naši firmi se je pred leti tudi obesil človek, za katerega bi vsi dali roko v ogenj, da tega ne bi storil. Reakcija njegove sodelavke, ko je izvedela kaj si je storil je bila: Baraba, kako je mogel? – Tako ji je bilo hudo, da je bila jezna nanj; nekateri so se zgražali, nekateri pa smo jo razumeli. Ni mu mogla odpustiti, da je to storil. Razumela sta se super in ni si mogla predstavljati kako bo v službi brez tako dobrega kolega. Včasih je šok tako hud, da reagiraš tudi tako.
Hvala vsem.
Sej ne vem kaj bi rada….sem morala dat malo iz sebe, z možem sva se malo pogovorila, njemu je tako ravnanje “kao tuje”, neumno….ja – saj je meni tud!
Sam Bog pa ve kaj pa se je dogajalo ubogemu človeku – je že moralo bit toliko bolečine in hudega da je do tega prišlo…ali kaj?????
Polna sem občutkov ki jih sploh ne znam definirat, najraje bi kričala – v bistvu bi rada nanj kričala…, so me pa ti občutki presenetili, ohromili
Meni se pa zdi, da ti je malo dolgčas in zato zganjaš neko kvazi žalost in histerijo.
Hodila sta 1 leto in to pred sedmimi leti, slišala sta se 3x letno in še to izključno po telefonu, pa bi zdaj rada kričala nanj? In verjetno se ti para srce?
Pha, dvoličnica pa taka, ve pa ji še izrekate sožalje!
Ne rečem, da ne smeš biti prizadeta, ampak tako zelo pa ne – nimaš pravice, sploh pa ne, do kakršnih koli sožalj in razumevanja, ker ga sploh ne potrebuješ!
Kaj bi šele bilo, če bi se ubil nekdo, s katerim se vidiš 1x na mesec!
Meni se pa zdi, da ti je malo dolgčas in zato zganjaš neko kvazi žalost in histerijo.
Hodila sta 1 leto in to pred sedmimi leti, slišala sta se 3x letno in še to izključno po telefonu, pa bi zdaj rada kričala nanj? In verjetno se ti para srce?
Pha, dvoličnica pa taka, ve pa ji še izrekate sožalje!
Ne rečem, da ne smeš biti prizadeta, ampak tako zelo pa ne – nimaš pravice, sploh pa ne, do kakršnih koli sožalj in razumevanja, ker ga sploh ne potrebuješ!
Kaj bi šele bilo, če bi se ubil nekdo, s katerim se vidiš 1x na mesec:)
ja,
v bistvu se ne smilim več sam sebi in tudi mi ni hudo
sem prešel to stopnjo
zdaj mi je v bistvu vseeno za to
v bistvu sem otopel kar se tega tiče
tako, da če bo kdaj kaj takega prišlo bo morala ona sama stopiti v akcijo in me zbuditi iz otopelosti
hoditi na izlete sam pač to ni to
izleti so za to da doživljanje izleta z nekom deliš, tako pa je en dolgčas
Ma dej no! – kako misliš, da človek ne more žalovati za nekom, ki ga je imel rad? In ki ima, pa čeprav čisto mali košček srca, še vedno v lasti?
Pred leti je zgorel (ja, zgorel!) fant, s katerim sva se nekoč imela rada. Tega je zdaj že 15 let, pa še vedno občasno pomislim nanj. In mu prižgem svečko… Saj ne moreš kar zradirati nekoga, ki ti je nekoč veliko pomenil!
Moje iskreno sožalje!
hmmm, seveda da človek lahko čuti žalost in je ob tem prizadet, ne pa tako, da bi čutil potrebo, da kriči nanj in mu zdaj vsi izrekajo sožalje.
Če ga je imela tako zelo rada, bi se lahko še za časa življenja malo bolj pobrigala zanj, ne pa da zdej tukaj išče pozornost v svoji kvazi žalosti, ker ji je pač dolgčas.
In ja, naj mu gre prižgati svečko in ok, naj ji bo tesno pri srcu, nima pa nobene pravice čutiti kakršne koli jeze nanj, še manj pa je upravičena do sožalij.
Ma veš kaj se mi zdi, da samo iščeš izgovore, zakaj ti ne uspe in se lepo sanlanjaš nanje.
Si misliš, da si želiš spremembe, ampak si je ne.
Zakaj? Ker je komot in ker je poznano.
In lahko se vsi na forumu pretegnemo z nasveti in damo na pol, ampak ti boš itak naprej gnal svoje.
Mater, vsi ste isti in imate enak potek pogovora, kot bi se zmenili.
Vedno, a ma vedno izgubim živce, ko se pogovarjam s prej omenjenim prijateljem, ker vedno dobi izgovor zakaj ne more bit srečen!
Ne da se mu potruditi, to je vsa stvar.
In veš kaj? Čisto nič se mi ne smiliš!
