S sestro sicer nista poročena, cimra sta pa že kar nekaj let. Priznam, tudi sama sem prvi hip sumničavo ogledovala njegove lase do riti, nek ogromen budistični prstan, čudno mikico in natikače v službi. Ampak samo prvi hip. Je čudovit, zanesljiv, dober stručko v službi, smejim se mu pa itak cel čas.

Nikjer nisem videla takega stanovanja, kot je bilo njegovo. Edino pohištvo je bila gajba, v kateri je imel vso svojo obleko: dvoje kavbojk, tri mikice, en pulover in od strica podedovano jakno. “Kje pa kuhaš?” sem ga vprašala, kot vedno v skrbi za hrano. “Imam gorilnik, vok in bambusovo metlico. To je vse kar rabim.” “Pa hladilnik?” “Pozimi pivo na balkonu, poleti pa v kafiču.” Pa sva bila zmenjena. Seveda pa je imel najmodernejšo televizijo, računalnik in še neke meni neznane elektronske naprave.

Potem se je preselil k sestri in začudeno opazoval, kaj vse potrebujejo ženske: kuhinjo, celo omaro oblek in celo omarico za čevlje. V vseh teh letih ji je uspelo, da mu je poturila kakšen nov kos garderobe, sicer pa je, hvalabogu, ostal on z dušo in telesom. Teme z njim nikoli ne zmanjka: bere originalne indijske zapise, prepotoval pa je že polovico tretjega sveta.

Ugotovila sem še nekaj: s sestro ne izgubljata sape, da bi drug drugemu razlagala, kje se trenutno nahajata. Ko ona po nekaj dneh ugotovi, da ga ni domov, ga pač pokliče po telefonu in on ji razloži kje se nahaja. Včasih, poleti, gre malo posedat s svojimi “frendi” v Tivoli, kjer malo zapojejo in se bogvekaj pogovarjajo. Enkrat pa ga je našla v letališču v New Delhiju: “Ej stara, v Indiji si me najdla, za en mesec bo odklop. Lepo se imej tudi ti. Pa pa.” Pa sta bila zmenjena. Oba zadovoljna drug z drugim.

Ko sem še živela v Ljubljani, smo živeli v sosednjih blokih. In neke pozne pomladi praznovali njegov rojstni dan. Sestra jo je kmalu popihala spat in smo nadaljevali samo še moj mož, jaz in on. Ko so zapirali kafič, je bil revež po petem pivu na prazen želodec že hudo pečen. Hodit ni mogel več, še sedel je težko. In sem se javila, da ga spravim k sestri domov, sto metrov stran pa v četrti štuk. Saj ni težek, ampak morala sem ga skoraj nesti. Potem mi je padel po tleh, na obraz, jaz se ustrašim, zacvilim on pa……. nikoli ne bom pozabila…. s popolno eleganco za čisto desetko je naredil cel pozdrav soncu. A poznate te vaje? Ljudje vadijo celo življenje, da to vajo tako gladko naredijo, ker zahteva izrazito koncentracijo in ravnotežje. In potem sva se do sestrinega stanovanja malo vlekla, vsake nekaj metrov pa je on naredil pozdrav soncu.

Ko sva nekako stopila v stanovanje sem sestri šokirana rekla: “Kap me bo. Celo pot je delal pozdrav soncu.” Ona pa: “A tok se ga je napil?! Spet bom morala celo noč dežurati, da se ne bo v kot dnevne sobe polulal.” Sveta marija pomagavka, res je faca, sem si mislila. S sestro sva napeli moči in ga skupaj zvlekli do postelje. Pa ni hotel nanjo. Potem je pa zaprlo sapo tudi njej: naredil je stojo na glavi.

Ja, res sem vesela, da je moj svak. Samo če bi bil pa moj mož, bi ga pa že skuhala v golažu. :)))

zofa, svaka ti čast. v ponedeljkih pa lahko malo prej kaj gor nalimaš, bo lažje začet in preživet deloven teden.

Ej, debela Zofa, ti si tudi faca – sem kar dobre volje, ko vidim, da si spet nekaj “fajnega” napisala!

:)))))))))))

brez besed… dobra sta….

LpS

Skoraj sem se polu….

rdeča češnja, jaz tudi, hahahahaha!! bravo zofi, ti si carica ;-))

Joj, počla bom od smeha! Dobra je tvoja sestra!;)))

Vsa čast tvoji sestri, ki ima tako faco za moža….

ampak tvoja sestra mora biti tudi bolj free spirit, da lahko shaja ob takem “cimru”

Superca, važno da se imata rada, pa če sta še tako drugačna od nas.

no, no, zofa, saj pero ti res gladko teče (ali bi morala rečt prsti po tipkovnici?), ampak nikar nam ne prodajaj, da je vse, kar pišeš o svojih svetovljanskih prijateljicah in svaku res RES.

Nisem se zmislila. Če (ko) se pa kaj zmislim, pa tudi napišem, da je to plod moje domišljije. Ja, moja sestra je pa res free spirit, samo je vseeno nekaj časa potrebovala, da se ga je navadila. In ljubezni, seveda.

evo, se je že začelo
ljudje, ki so tu na Mon-u v enem trenutku blazno priljubljeni slej ko prej dobijo enih par pripetnikov, ki se bodo obesili na čisto vsak post in začeli pljuvat.

pa kaj se obremenjuješ s tem, ali je svak res naredil petnajst pozdravov soncu in stojo na glavi, ali je mogoče samo bruhal za vsakim voglom.

če te je zgodbica nasmejala ok, če pa ne, se pa tudi ni svet podrl.

Tud jaz sem sam čakala na prvi tovrstni osebek. Eni ljudje res nimajo drugega dela kot da pljuvajo po vsem.

Super si debela Zofa!

Ej mj, meni je čist vseno, a je RES ali ne … meni je pomebno, da se nasmejim ob dobro napisanem postu in ob tem sem se ha, ha, ha …

HVALA ZOFI!!!

Glede na Z. stare poste vem, da se NIKOLI ni zlagala. Zakaj bi se? Kaj bi imela od tega?

Tole je pa res globoka in nesebična ljubezen, če vso noč z nasmeškom na obrazu dežuraš, da se ne bi ljubljeni pijani možiček, ki ti ga je nekdo dobesedno privlekel domov, poscal v kot sobe.
Svašta. Če bi bil post zastavljen malo drugače, bi vse planile: svinja pijana, takoj se ga losaj.
Sicer pa je zgodbica prav simpatično napisana.

Jožica

Hm, saj si mi dala mislit, ampak moj svak pač ni pijanec. Pravzaprav se je v vseh letih kar ga poznam napil ene dvakrat.

Hojla,

luštno za prebrat, a v realnosti si ne predstavljam, da bi jaz živela s takim tipom. Joj, si kar predstavljam, ko bi ga predstavila staršem:))))

Pa tudi če je izmišljeno, rada te preberem. Vsaj do takrat, ko boš ugotovila, da preveč tu gor visiš. Tako, kot jaz, ki večinoma samo prebiram, pa mi gredo ura-e vsak dan!

:)))))))

v danasnjem casu je zastarelo in predvidevam da ni vec najstnik.halo,jaz bi znorela imeti takga zasanjanega dedca.halo,saj ni resen.uboga tvoja sestra

Debela Zofa odlično, naj bo res ali pa ne.

Tudi če je zgodba samo na pol resnična, mora imet tvoja sestra z jeklom ojačane živce, da prenaša tacgale desca. Jaz vem, da bi v 1 tednu doživela živčni zlom. :))

Sicer pa ne vem, zakaj imam občutek, da se tvoji sestri tovrstne moževe dogodivščine ne bodo več zdele smešne, ko bosta imela podmladek. Ali pa se motim in že imata otroke?
(Namreč, podoben primer sem imela priložnost videti pri kolegih, zato sprašujem.)

Drugače pa res fajn pišeš. :))

Ja, se strinjam. Otrok pa nimata. :(( In imaš prav, to ne bi šlo skupaj. In še nekaj: zgodba ni niti napol izmišljena.