Meni je pa všeč tisti komentar, da če se te je naveličal čakat, ukrepaj zdaj zelo hitro. Pojdi do njega, pozvoni, pa mu povej. Jaz ne verjamem, da te bo odslovil.

Verjemi, da se te čez en mesec niti spomnil ne bo, kaj šele kaj drugega.
[/quote]
Sva že bila na tem… Pa ni šlo skozi… Po več kot enem mesecu… Vem kaj misliš… Ampak težko posplošeno govorim o tem. Čustva so. Samo so kle druge stvari. K bi jih mogu on sam pri sebi razdelat. Kot prvo nikoli ga ni nobena zapustila. Mu je ona prva. In niti ne ve kako je občutek če ko ostaneš brez nekoga. Jaz to vem gledam drugače. In še nekaj stvari večjih je. Midva sva izredno veliko skupaj. Počneva ogromno stvari in hodiva okoli in na večerje žurat, se družiti z družbo. Pozna vse moje prijatelje in jaz njegove. Tako da ni čist tako kot misliš.

Uf ja, težke stvari so to. Najslabše, po moje, je capljati na mestu. In vztrajat v istih vzorcih. Občudujem ljudi, ki znajo presekati in oditi dalje. Meni to ne gre.
Želim ti, da se bo izteklo tako, da boš srečna. Ali z njim, ali brez njega.😀

Ja ampak glede na vse tvoje napisano enkrat v življenju boš to morala že naredit. Ker drugače se boš zaciklala in sfuzlala.

Sva že bila na tem… Pa ni šlo skozi… Po več kot enem mesecu… Vem kaj misliš… Ampak težko posplošeno govorim o tem. Čustva so. Samo so kle druge stvari. K bi jih mogu on sam pri sebi razdelat. Kot prvo nikoli ga ni nobena zapustila. Mu je ona prva. In niti ne ve kako je občutek če ko ostaneš brez nekoga. Jaz to vem gledam drugače. In še nekaj stvari večjih je. Midva sva izredno veliko skupaj. Počneva ogromno stvari in hodiva okoli in na večerje žurat, se družiti z družbo. Pozna vse moje prijatelje in jaz njegove. Tako da ni čist tako kot misliš.
[/quote]

Kako si pa ti naivna. TI gojiš čustva ja v prazno do njega, ON pa žal samo nagon in potrebo 🙂 Če ne občutiš njegovih “čustev”, potem bi že lako vedela, da si samo vreča za praznjenje. Moški je lovec, ti si pa njegov plen 🙂 Sploh v primeru poročenec/priležnica. Še vedno si samo priležnica, čeprav sta veliko skupaj 🙂 Je pa ta tvoj tudi nedozoreli in nezdivjani v mladosti. Ko se bo zdivjal in izpel s teboj, se bo vrnil v družinske tirnice , oziroma si našel drugo in svežo priležnico. Ker se v mladosti več kot očitno ni znorel.

Kako si pa ti naivna. TI gojiš čustva ja v prazno do njega, ON pa žal samo nagon in potrebo 🙂 Če ne občutiš njegovih “čustev”, potem bi že lako vedela, da si samo vreča za praznjenje. Moški je lovec, ti si pa njegov plen 🙂 Sploh v primeru poročenec/priležnica. Še vedno si samo priležnica, čeprav sta veliko skupaj 🙂 Je pa ta tvoj tudi nedozoreli in nezdivjani v mladosti. Ko se bo zdivjal in izpel s teboj, se bo vrnil v družinske tirnice , oziroma si našel drugo in svežo priležnico. Ker se v mladosti več kot očitno ni znorel.
[/quote]

Kako črno belo nekateri vidite življenje in odnose. Moški – lovec, ljubica plen, ženske imamo čustva, moški se prazni. Ko bi bilo vse tako enostavno..

Imaš žal še premalo izkušenj 🙂

nisem brala vsega. ti si plenilka.
tebi je moški zanimiv, dokler je vezan. dokler se ne loči zaradi tebe.
dokler ni dobil nove in te odjebal. in zdaj želiš spet premagati to novo, dokazati da ga imaš še vedno ti v pesti bolj kot ona, da bi njo pustil in spet pripeljal nazaj
tebi do njega ni
samo do bolanih igric

Johan, a nisi ti avtor te teme? Drugače, pa drži tvoj povzetek zgodbice.

ženske vedno fu.kajo s tujimi moškimi da dokazujejo da so boljše od njihovih partnerk. samo da premagajo drugo žensko. in jih boli ego, dokler jih ima moški samo za ku.rbo drugorazredno. ne morejo sprejet dejstva, da ga samo s pi.čko ne bodo speljale. če pa jim uspe, so zmagale in bodo trofejo zavrgle.

moški pa s tujimi ženskami kar tako. tudi zaradi tega ker kar nekdo hoče, je boljše kot kar noben noče. pa tudi zaradi dokazovanja so boljši fu.kači kot njihov mož – to jih posebej rajca če moža poznajo in jim gre na k.urac.

avtorica, če bi ti dal še eno možnost, bi naredila isto – najprej bi bila srečna da sta ostala skupaj, potem pa ga spet začela zanemarjati. z njim nisi bila srečna in oba to dobro vesta, samo tebe zdaj muči ker je konec udobja.
najbolj žalostno pa je to, da šele pri 45ih s tako izkušnjo ugotoviš, da bi morala cenit to, kar imaš. si mogla imeti res srečo, da se ti to ni zgodilo prej. ampak nikoli ni prepozno, živiš pač dalje 🙂

pravilno se je odločil

Moj zdajšnji partner ima tako bivšo. Imel jo je rad, jo čakal in prosil, da bi zaživela skupaj. Naredil je vse zanjo. Opozarjal jo je, da se bo nekega dne zgodba končala. No in se je, takrat ko je spoznal mene. Ujela sva se v hipu. Imava skupne cilje, hobije, interese, humor, način razmišljanja, sex. Od mene je dobil, čez noč vse, kar pri njej ni. Nekaj časa ga je še poskušala pridobit nazaj. Sem mu rekla, da lahko nadaljuje nazaj z njo, če ima še kakšne pomisleke in da se umaknem. Vendar on je bil že odločen biti z mano. Vedela sem, da bivša ne bo problem, saj se mu je videlo, da je zares srečen z mano. Tega se ne da zaigrat.
Ženska je mislila, da imata samo vmesno fazo krize in da sem jaz samo nepomemben rezultat te krize. Da je ona njegova ljubezen življenja. Pa se je zmotila.
Zakaj bi vztrajal nekdo v vezi, od katere nimaš nič? Življenje je prekratko, da bi zapravljali čas z ljudmi, odnosi, okoljem od katerih nimaš nič drugega kot samo razočaranje in slabo voljo.

Že nekaj dni površno spremljam to temo in vidim, da je tebi glavna okupacija to, kako do bivšega. In reci, kar hočeš … tukaj prevladuje tvoj ego. Če ne bi imel druge, bi bil verjetno še vedno na stranskem tiru.
Se mi zdi, da že prav uživaš v tem svojem travmiranju. Če si bila vedno tako neodločna in če za vsako stvar tako cincaš in iščeš tisoč vzrokov, zakaj nečesa ne bi naredila, ga popolnoma razumem. Zakaj misliš, da se lahko spremeniš? Zakaj misliš, da so vsi vzroki, zaradi katerih je bil na čakanju, čez noč izpuhteli?
In daj … ne smeši se in živi naprej. Brez njega.

Tude jas sm misla
Da si ga zelis nazsj. Da rabs eno do dve brci v ritko,od nas da se odlocis in gres do njega.
Na pole pa berwm naprej,da ti to boljs is hdca.
Ljudje do te
Eni pust ga drugi pejt
A na konc se vid da delas t nami,kot z njim.
Mal ja mal ne
Bi pa nebi
Pusti ga ni zate.

Točno jaz vem kaj hočem. Kaj pa zmorem in kaj lahko dosežem, je pa drugo vprašanje.

Kako odgovarjaš na trditve, da si ti plenilka in da sedaj jokcaš samo zaradi tega, ker ti je plen pobegnil?

Kaj čem to komentirat. Jaz že vem, kaj čutim. Zakaj bi se sploh branila pred takimi komentarji. Tukaj gor sem iskala mnenja, nasvete, če lahko še kaj naredim.

Obupana, z veliko empatije sem bral to zgodbo in komentarje.
Glede na odgovore, je dejstvo, da očitno večina ljudi “zna”.
Znajo z glavo uravnavati čustva.
Jaz pravim – lahko so pametni, dokler se jim ne zgodi nekaj takšnega, kot se je tebi.

Jaz sem v zelo podobnem filmu, le da je moja zveza trajala še veliko dlje.
Ravno tako nisva našla poti do resničnega skupnega življanja in imela kar nekaj prekinitev zveze. A vedno našla pot nazaj. Zveni patetično, a le ta tiste, ki ne razumejo, kaj pomeni ljubezen življenja ali sorodna duša.

Včasih so okoliščine takšne, da enostavno ne dopustijo normalnega življenja, pa čeprav bi bil preipravljen za to narediti vse.
In na koncu ostaneš sam s svojimi mislimi.
Seveda, sam sem kriv, se zavedam, a je predolga zgodba, da bi tukaj opisoval.

V zadnjem mesecu sem v obupu poskusil že skoraj vse.
Očitno je res, da je stanje obupa odbijajoče. Zato ti predlagam, da poskusiš z sublimacijo. S prenosom misli. Navodila boš našla marsikje.

Verjetno se marsikdo smeje tem zadevam, a dejstvo je, da naše misli spoščajo električne signale, valove. In dejstvo je, da smo vsi, vsa materija kar obstaja, povezani preko kvantnih delcev v zadnji fazi.
Prenos energije na daljavo je povsem realna zadeva glede na vso znanje fizike, kar ga imamo danes.

Želim ti, da ti uspe, ker te popolnoma čutim in vem, kje si.

Pozdravljen.
Iskrena hvala za te vrstice, pobožale so me. HVALA ker razumeš in čutiš. Toliko mi pomeni. Nisem mlada in v zelo racionalnem poklicu. Ja, v tej zgodbi, zaradi srca, sem pa odpovedala. Na neki točki sem z…., pa kaj..ne rabim, da me kdo na to opominja, to vem.
Iskreno, iskreno ti želim, da se ti izteče tako, da bo srcu prav.
Če želiš, se mi oglasi. Veliko razumevanja in empatije premorem.

In ja..če še koga zanima..dala sem mu vedeti, da ga želim videti. Ne morem ga iskati brez cilja v drugi občini. Odgovor še čakam. In ja, če pridem do njega..se naredim čisto majhno., jebat ga, če me je res tako čakal, pač to ne mine kar tako. Ponudim, da pustim vse..še otroke, dokler ne uredim, pa saj sta itak velika. In sem ob njem. To je to. Več ne morem. Potem se začnem pobirat.

Žal se prevečkrat zavemo, kaj smo imeli, ko to izgubimo.
Starost, racionalen poklic … vse to nima pomena. Vsa racionalnost izvira iz naših možganov, ki nam predelujejo vse signale (tudi čustva, seveda) na način, ki nam ni škodljiv. Na osnovi življenjskih izkušenj. Na nek način nas branijo, a nam hkrati zameglijo naše prave želje, našo osnovno bit.
Mogoče je tu del odgovora na tvoje (in tudi moje) čakanje. Preveč možganov, premalo poslušanja sebe (srca, duše, karkoli).

Če želimo res vedeti, kakšna čustva imamo sebi, pa moramo biti “out of our minds”.
To, kar producirajo možgani sploh niso čustva, ampak misli, prilagojene času in prostoru.

Seveda pa moraš biti dovolj čustven, empatičen, da lahko vse to sploh razumeš.
Sem na nek način vesel, ko vidim, da nisem edini sicer “racionalni” tip, ki pade na področju čustev kot mali otrok.

In ki od svojih znancev tudi posluša “vse bo dobro”, “premakni se naprej” in podobne fraze brez vrednosti.

M
Jp. Meni je šlo vse kot po maslu do skoraj 40-ega leta..potem pa šok..Saj mogoče, mogoče, je pa ta moj bivši res ozdravljen..ker se je rešil te zgodbe, teh ekstremnih čustev.

M
Jp. Meni je šlo vse kot po maslu do skoraj 40-ega leta..potem pa šok..Saj mogoče, mogoče, je pa ta moj bivši res ozdravljen..ker se je rešil te zgodbe, teh ekstremnih čustev.
[/quote]
In kaj praviš na moj plan?