Moj moški
Hmm, ja, večina bi rekla, da je odvisnost od čustev škodljiva, nezrela. Ljubiti moraš predvsem sebe itd. itd.
Jaz pa mislim, da je ljubezen do druge osebe edina stvar, za katero je vredno biti na tem planetu, v tem življenju. Ljubezen do partnerja, do otrok, do najbližjih.
In če vsi pravijo drugače – Jaz ostajam tak, kot sem. tako vsaj vem, da sem živel.
Vse pove Anthony Hopkins v filmu “Meet Joe Black” – v helikopterju.
Če nisi zares ljubil, nisi živel.
Mogoče je tvoj na nek način ozdravljen v tem trenutku. A verjamem, da je to začasno. Mogoče lahko traja mesece. A če je bila globina takšna, kot praviš, se bo slej kot prej ulegel v posteljo, pokril in si mislil “lakše mi je s njom, nego sa tobom”.
Poglej ta tekst Petra Graša, veliko pove.
Ideja od mb72 v zvezi s sublimacijo se mi zdi zelo dobra. Ker dejstvo je, da je vse v življenju “energija”. Eni pač to verjamemo. Verjamemo, predvsem na podlagi izkušenj. Takoj tudi začni razmišljati v pozitivo, o tem, da boš svojo ljubezen življenja dobila nazaj in v to vključi svoje občutke. Enostavno si to v mislih predstavljaš in se delaš kot da ti je že uspelo. Lej zgubiti nimaš kaj…
Jaz sem pri štiridesetih pustila vse za seboj ker sem sledila srcu. Če bi poslušala razum, nikoli ne bi šla “na pot”….kao “pokopala svoje dostojanstvo”, si nakopala zamero otrok oz. si je zamero nakopala moja “ljubezen življenja”, saj jo še po desetletju moja otroka ne želita niti spoznati. Pa nista bila več majhna ko sem “odšla” in smo imeli vseskozi stike in vseskozi sem jima pomagala kot se je največ dalo. V tem desetletju sem bila prisiljena “zrasti” na duhovnem področju, vsaj toliko, da sem lahko sprejela stvari, ki so se mi in se mi dogajajo…sprejela življenje in druge takšne kot so, se pomirila s sabo in vesoljem. Z mojim lepo živiva. Sploh ni šlo le za tisto “spolno” privlačnost…, enostavno sva si bila namenjena. Sledila sem srcu, ker drugačna kot iskrena nikoli nisem znala biti. Pa je bil tudi “racio” zelo zelo prisoten v mojem umu, tudi službo imam še sedaj zelo “racionalno”. Pravijo, da kadar zbereš pogum, se vse vesolje usmeri v to, da te vodi po tvoji poti. Neskončno sem hvaležna, da mi je uspelo in to želim tudi tebi “obupana zelo” ter “mb72”. Saj tisto med 40 in 50 ni še neka starost…
Hvala. To bom, če mi bo dano, izpeljala, potem pa stika ne bom ohranjala. Ne zmorem več. Sva že bila na tem..zaradi bivših partnerjev, ne, ne..ne zmorem več. Delala bom na tem, da ubijem v sebi vse kar je povezano s čustvi. Ena taka zgodba, ena taka oseba, je dovolj za eno življenje. Pa naj se sliši še tako patetično.
Ideja od mb72 v zvezi s sublimacijo se mi zdi zelo dobra. Ker dejstvo je, da je vse v življenju “energija”. Eni pač to verjamemo. Verjamemo, predvsem na podlagi izkušenj. Takoj tudi začni razmišljati v pozitivo, o tem, da boš svojo ljubezen življenja dobila nazaj in v to vključi svoje občutke. Enostavno si to v mislih predstavljaš in se delaš kot da ti je že uspelo. Lej zgubiti nimaš kaj…
Jaz sem pri štiridesetih pustila vse za seboj ker sem sledila srcu. Če bi poslušala razum, nikoli ne bi šla “na pot”….kao “pokopala svoje dostojanstvo”, si nakopala zamero otrok oz. si je zamero nakopala moja “ljubezen življenja”, saj jo še po desetletju moja otroka ne želita niti spoznati. Pa nista bila več majhna ko sem “odšla” in smo imeli vseskozi stike in vseskozi sem jima pomagala kot se je največ dalo. V tem desetletju sem bila prisiljena “zrasti” na duhovnem področju, vsaj toliko, da sem lahko sprejela stvari, ki so se mi in se mi dogajajo…sprejela življenje in druge takšne kot so, se pomirila s sabo in vesoljem. Z mojim lepo živiva. Sploh ni šlo le za tisto “spolno” privlačnost…, enostavno sva si bila namenjena. Sledila sem srcu, ker drugačna kot iskrena nikoli nisem znala biti. Pa je bil tudi “racio” zelo zelo prisoten v mojem umu, tudi službo imam še sedaj zelo “racionalno”. Pravijo, da kadar zbereš pogum, se vse vesolje usmeri v to, da te vodi po tvoji poti. Neskončno sem hvaležna, da mi je uspelo in to želim tudi tebi “obupana zelo” ter “mb72”. Saj tisto med 40 in 50 ni še neka starost…
[/quote]
Hvala. Ja težko je. Midva sva sledila srcu, že pred leti, saj pravim, potem sem na neki točki odpovedala. Hvala ti zares. Ne, če gre za srce, ne more biti narobe. Je pa treba pazit, pazit, da sebe ne uničiš. Na neki točki se je, kljub vsemu, treba znati ustaviti.
“Ena Špela”, lepo, da ti je uspelo. Moja zgodba je zelo podobna, le da sem to naredil 10 let pred tabo. In današnji dan je drugačen – sem sam, ljubezen življenja je našla novo “ljubezen”. Sicer pravi, da mogoče ne življenja, a ji je sedaj lepo. Go with the flow varianta.
Vso moje znanje, iskrenost, zvestoba vsa leta, čustvenost … vse to ne velja nič, ko pride v nekem trenutku vmes “kemija”. Ko pride nek ločen mačo, ki zna zapeljevati. Jasno, vsi vidimo situacijo, samo “žrtev” ponavadi ne. A mora tako biti, očitno morajo nekateri sami skozi neko izkušnjo. Sploh v srednjih letih, ko se začnejo “dologčasiti”.
Tako da … življenje je nevarno, čustva nas lahko pokopljejo.
“Obupana zelo” – sam sem večkrat imel podobne misli – ne, ne bodo me več nosila čustva, ubil bom vse v sebi in podobno.
No, veliko sreče. Če si čustvena, kar vidim, da si, ti ne bo uspelo. Naša bit se oblikuje do 5. leta starosti, vse ostalo je alter ego. Tvoji možgani, ki nikoli ne bodo mogli povsem preko čustev. Lahko, a ne boš nikoli zares srečna.
Ostani takšna, kot si. Še premalo je empatičnih, čustvenih ljudi na svetu. Vse se bo obrnilo v tvoje dobro. Kontaktiraj me, dal ti bom linke do sublimacij. Ne obupat po par dnevih, vem, da je zdaj najhuje. Ampak pride lepši dan, zagotovo.
O, še kako razumem – imam še hujšo izkušnjo, kot ti 🙂 Ampak življenja ni konec; in ko ugotoviš, da se najlepše šele začenja, si hvaležen, da se je nekaj slabega končalo, ko se izviješ iz zaciklanega, zaigranega, zlaganega, izkoriščevalskega, hinavskega, samo za nekogaršnjo lastno koris. Je pa res, da ne izgubljam časa preveč z razpredanjem, iskanjem nasvetov. Sem tudi oseba, ki dvigne glavo pokonci, se hitro pobere in gre naprej. Življenje je prekratko v tej obliki, da bi ga predolgo zapravljal za že doživeto, že neodkrito in tudi že predelano. Srečno!
O, še kako razumem – imam še hujšo izkušnjo, kot ti 🙂 Ampak življenja ni konec; in ko ugotoviš, da se najlepše šele začenja, si hvaležen, da se je nekaj slabega končalo, ko se izviješ iz zaciklanega, zaigranega, zlaganega, izkoriščevalskega, hinavskega, samo za nekogaršnjo lastno koris. Je pa res, da ne izgubljam časa preveč z razpredanjem, iskanjem nasvetov. Sem tudi oseba, ki dvigne glavo pokonci, se hitro pobere in gre naprej. Življenje je prekratko v tej obliki, da bi ga predolgo zapravljal za že doživeto, že neodkrito in tudi že predelano. Srečno!
[/quote]
Sploh je nisi prebolel. Lažeš sam sebi, ampak če je tebi tako v redu..
Uff…jaz kakšna sem, ne bi mogla to dočakati.. pri meni je vse in takoj ali raje nič. Ne znam potrpeti kot ti. 🙂 A si kaj pomembnega sanjala te dni? Imaš kakšen občutek?
[/quote]
Verjemi, da se zelo težko brzdam. Samo, hočem biti razsodna. Ne tako po pošti, kot misliš, v glavnem, dala sem vedeti. Občutki? Nerešljivi🙄. Če je človek zaljubljen, ga živ bog ne premakne. Ampak, glej…bom prenesla še to srečanje, če bo do njega prišlo.
Draga avtorica popolnoma te razumem. Sem tvojih let in s srcem že dalj časa pri nekom, ki ne more/ne sme/noče deliti te božanske energije z mano fizično. Če ti je namenjeno, da z nekom deliš pot in koliko časa, se vedno ponudi priložnost za to,samo poslušaj svoje srce, pa naj se zgodi karkoli. Meni je pustil prvič oditi in sem prisegla, da se nikoli več ne vrnem nazaj. Vse sem naredila v tej smeri in uspevalo mi je počasi umirit srce, a glej ga zlomka,čez kakšno leto me je določena situacija prisilila, da sem spet potrkala na njegova vrata. Seveda mi je spet pustil oditi in spet sem ponovno odločena, da nikoli več pred njegove oči. V nekaj mesecih mi je uspelo, da ga počasi brišem iz spomina iz srca žal ne morem. Zdaj vem, da sem bila deležna še ene lekcije (popravca), ker se ne znam poslavljati od določenih ljudi v življenju. Čutim, da nisem uspela lekcije osvojiti niti s popravcem, tako, da ne vem kaj bo sledilo-sem se prepustila in plavam počasi s tokom. Sem pa pred kratkim zasledila eno zelo dobro misel in to si zdaj ponavljam. Prosim za moč in razum, da z mirom v srcu sprejmem vse kar ne morem spremeniti in za pogum, da spremenim vse kar se da spremeniti.
Draga avtorica, nisem brala vseh postov. Zasledila sem, da si mu pisala, po moje si prav naredila, če tako čutiš v srcu. Če ti bo dal priložnost, da se dobita, ti priporočam, da še sama s sabo razrešiš kako boš sprejela dejstvo, da je bil z drugo, če se izide v vajino prid. Drugače pa čestitam za pogum, da si se potrudila vzpostaviti ponovno kontakt z njim. Tudi če ga prosiš na kolenih, ko mu izlivaš srce in dušo ter se počutiš pri tem ponižano, vedi da je to ponižanje samo tvoj ego, srce bo ostalo dostojanstveno, kar največ šteje. Ni pomemben izid. Pomembno je to, da dokončno odkriješ kako naprej-z njim ali brez njega. Ker najbolj ubijajo neizrečene besede, dvomi in prazno upanje. Torej se splača it tudi na kolena za dokončno razjasnitev določenih dejstev in jih sprejeti s pogumom.
Vse dobro ti želim na tvoji življenjski poti 🙂
Draga moja, hvala za to izpoved. Veš, zdi se mi, da smo v času karantene nekako še bolj občutljivi, čustveni.
Popolnoma te razumem. Sem to, že pred leti, tudi s terapevtom predelovala. In mi je potrdil, da je pač tako v življenju, da se najde oseba proti kateri nikakor ne moremo razviti obrambnih mehanizmov. Vedno znova in znova se nas lahko dotaknejo in nas ranijo. Tako pač je. In ta moški je edina taka oseba v mojem življenju. Tudi jaz sem imela nanj tak vpliv ves čas najinega znanstva. Zadnje tri tedne pa se je ozdravil, očitno. Moj občutek pa je bil in ostaja- če nisva skupaj, je svet premajhen za oba. Ne vem, če to razumeš.
Hvala za tvoja razmišljanja o ponižanju in teh stvareh.
K tvojemu reku, ki ga poznam, bi še dodala…in modrost, da znam ločiti eno od drugega.
Tudi jaz tebi želim vse dobro.