mene pač fascinira, da je lahko tak mačo men krhek, da se lahko z-lomi, pa ko prizna da ne more, da ne zna, da mu je težko. ker fantki naj ne bi jokali in on dolgo ni za-jokal.

gibonni ima krasno pesem na to temo. Divno je, kad žena ima petlju da te uzme k sebi onda kad si slab …

Ko moški zablodi, se skurba, zapije, kaj vem kaj, pač mu spodleti, naredi neumnost … pa mu oprostim, pridem ponj, seveda jezna na cel svet, ampak on ve, da sem prišla ponj ker ga ljubim in gre z mano brez vprašanj, ker ve da bo ok. nisem ljubosumna, nimam bit na kaj. jaz sem mu vse, začetek in konec, vse ostalo je nepomembno.

dolgo nisem razumelacmoje mame, ko je velikokrat rekla da so moški veliki otroci in da jim je treba odpuščati in jih razumet. moj oče je z dušo in telesom ljubil mojo mamo, ampak včasih je pa naredil tako bedarijo, da glava boli. in nisem razumela.

pred svojo ljubeznijo sem imela nekaj vez, nobena mi ni čustveno potegnila tako, da bi lahko rekla, da je to moja duša dvojčica, da bi zanj umrla. to se mi je zdelo nemogoče.

v uvodu sem napisala, da je najina veza že od začetka turbolentna. to pomeni da se (je) dogaja marsikaj. ampak karkoli se zgodi, na koncu sva spet skupaj. in skupaj najbolje funkcionirava, skupaj sva mirna, sva uigrana.

pač rada bi vedela kako on vse to čuti, doživlja, o cem razmišlja, kako me vidi, kako vidi sebe, vcasih se mi zdi da se v sebi bori s toliko demoni, spet drugič imam občutek da bo kar umrl od sreče. rada bi mu zlezal pod kožo.

Ženska, ki se dobro počuti v svojem telesu, sprejema svojo ženskost, nikoli ne bi napisala tako izrazito in večkratno penetrativnega zapisa oz. zapisov. To je moška perspektiva, moški način uživanja, ki je pogojen z anatomskimi specifikami; ženski užitek je v sprejemanju, v občutenju drugega preko sprejemanja vase, ne v prodiranju v drugega. (Tista knjiga, omenjena zgoraj – Okus po moškem -, pa res ponazarja bolj ženski princip, v smislu, da govori o kanibalizmu, kot ultimativni obliki jemanja drugega vase.)

Ravno to, da nam užitek drugega nikoli ni zares dostopen (konstitutivno ne more biti), temveč zgolj posredno, vedno smo v vlogi opazovalca, ohranja dinamiko žensko-moških odnosov in željo po ponovni združitvi. Ker se nam popolno zlitje vedno znova sfiži,  ga tako radi ponavljamo. 😉 Brez tega bi vsi odnosi razpadli.

Zliti se z moškim v smislu postati del njega, čutiti kar/kot čuti on, pomeni izgubiti sebe (žensko) in ženski princip. Samo vase zagledan moški ali ženska z zelo slabo samopodobo (btw, idealen par) si lahko želita kaj takega. Narcis itak vidi samo sebe in so mu drugi le orodje za potrjevanje lastne grandioznosti – kot samostojni, unikatni, drugačni… jih ne zanimajo. To je pravzaprav tisto najbolj moteče. Zato tudi v resnici niso zmožni odnosov.

Noben normalen moški (torej: ne patološki narcis) si ne bi želel take ženske. Ker ženska ne more biti zares srečna, če ji življenje poganja želja (prizadevanje) postati ne-ženska, del moškega. Torej, samozanikanje in kompenzacija z obsesivnim čaščenjem „popolnega“ moškega, ki kot tak nje de facto ne potrebuje, torej jo – strogo gledano – poganja gon po samouničenju. Zato tudi moj prejšnji zapis, da gre za avtorja teme, ki je – evidentno – nor nase. Išče samo malo ego boosta v podobnih odzivih žensk. 

Daleč je to od ljubezni…

Rada bi vedela, kako on to čuti … – če sta tako povezana, ga pač vprašaš. Meni se zdi, da si se malo izgubila.

Nisi diht. Potrebuješ pomoč.

ah no, res ti ni treba tolk analizirati in postavljat diagnoze. v tej temi sem izpostavila en pogled moje veze, ki se mi zdi zanimiv in me zanima ali še kakšna ženska čuti tako. da bi ti ali kdorkoli drug lahko psihološko analiziral mene in ali mojo vezo, bi pač moral poznati se dosti drugih stvari o meni, njem, najini dinamiki.

nama očitno odgovarja biti skupaj, sicer ne bi bila. je pa res, da ne živa skupaj 24/7, ampak je tudi tukaj najina veza zelo dinamična. nekaj časa sva pri meni, nekaj časa pri njem, vmes grem jaz za mesec, dva na kako potovanje, on pač ni tak tip, tako da daleč od tega da bi midva visela drug na drugem ali se futrala drug z drugim. zelo dobro funkcionirava tudi samostojno, sva pa tolk drug v drugem, da obstajava. tudi ko sva stotine km narazen se slišiva vsak dan vsaj 5,6, si pošiljava slike, skratka sva na vezi.

sej vem, to lahko razumejo samo tisti, ki čutijo podobno.

ampak ni isto. jaz bi rada čutila to. pač vcasih ne prime taka želja. on ni dober z besedami, ne odpira se tako enostavno, ni ženska, me izločamo svoja čustva, občutke, je moški.

Nekateri se zlijemo, tudi če si tega ne bi želeli, vse ostalo je pa kot pri avtorici.

Tvoja teorija o iskanju zlitja ne drži, potem je še bolje, bolj sigurno, bolj globoko. Ni le lov tisti, ki je zanimiv.

Meni se zdi kot da avtorica ni čist diht, ampak sem vesela zanjo ker tako občuti, je srečna… Ji privoščim, naj traja.

Porazen vzor mame, ki je dopuščala vse in karma očeta, da te gleda s takim, kot je sam.

Rabiš prebrati idesijeve zgodbe, ko opisuje svojo toksično vezo o povezavi z mamo. Zelo slabo…

Vprašanje za avtorico,

kaj bi se zgodilo s tabo, če bi on odšel iz tvojega življenja?