Moj mož je postal zakajček
Huda diagnoza , za diagnozo ni zdravila. Pred operacijo je bil normalno komunikativna oseba. Kot opcijo so mu ponudili DBS ,ki naj pri njemu ne bi povzročala težav, kvečjemu izboljšanje. Pri njemu pa se kaže ravno nasprotno, postaja grdo rečeno bebček. Peša v komunikaciji, kongitivnih sposobnostih. Vsaka stvar je zakaj. Komaj hodi skratka jaz ne opažam izboljšanja ampak kvečjemu izreden pospešen upad vseh funkcij. Žal mi je, da sem soglašala z operativnim posegom, kar je bila moževa izrecna želja. Sedaj imam občutek, kot da sem njegova mama in ne žena. Pozna se njegovo pešanje tudi na mojem zdravju. Predvsem na moji psihi. Psihiatrinja mi pravi , da je čas da sebe postavim na prvo mesto, sem namreč zapadla v globoko depresijo, zaradi vsega skupaj. Zadeva je prišla tako daleč da sem želela zaključiti svoje življenje. Razmišljam o odhodu , ker enostavno ne morem več. Moža imam rada ampak to ni več tista oseba v katero sem se pred leti zaljubila. Takrat ne je osrečevalo, danes me ubija.
Tvoj problem je, da nisi za dobro in slabo, ampak samo za dobro, zato tudi depresija in smiljenje sama sebi!
Clovek, ki ga ljubis, je zaradi bilezni postal otrok in tako ga bis morala dojemati.
Koliko je samostojen, ne pises, razumeti je, da potrebuje skrb in pomoc, verjamem, da je to naporno, tako fizicno kot psihicno, a tudi to je del zivljenja in zakona.
Kar ne zmores sama, poisci pomoc, ta obstaja. Prvo in nujno pa je, da spremenis razmisljanje in odnos do njega, on ni vec tvoj partner v vsem, ampak ljubljena oseba, ki je odvisna od tebe. Ko bos to dojela, bo tudi tebi bolje in lazje.
Tudi moj mož ima hudo neozdravljivo bolezen, ne dela, ki vpliva na kongitivne funkcije in opažam da ima težave pri komunikaciji, dojemanju….ampak jaz sem odločena da mu bom stala ob strani do zadnjega. Začuda pa sama nisem depresivna, ampak hvaležna da imajo mali otroci še vedno očeta? Kadar mi je težko vedno pomislim kako bi bilo meni, če bi me zapustil v najtežjih trenutkih… Lp.
Obupana181, 13.05.2022 ob 09:36
Huda diagnoza , za diagnozo ni zdravila. Pred operacijo je bil normalno komunikativna oseba. Kot opcijo so mu ponudili DBS ,ki naj pri njemu ne bi povzročala težav, kvečjemu izboljšanje. Pri njemu pa se kaže ravno nasprotno, postaja grdo rečeno bebček. Peša v komunikaciji, kongitivnih sposobnostih. Vsaka stvar je zakaj. Komaj hodi skratka jaz ne opažam izboljšanja ampak kvečjemu izreden pospešen upad vseh funkcij. Žal mi je, da sem soglašala z operativnim posegom, kar je bila moževa izrecna želja. Sedaj imam občutek, kot da sem njegova mama in ne žena. Pozna se njegovo pešanje tudi na mojem zdravju. Predvsem na moji psihi. Psihiatrinja mi pravi , da je čas da sebe postavim na prvo mesto, sem namreč zapadla v globoko depresijo, zaradi vsega skupaj. Zadeva je prišla tako daleč da sem želela zaključiti svoje življenje. Razmišljam o odhodu , ker enostavno ne morem več. Moža imam rada ampak to ni več tista oseba v katero sem se pred leti zaljubila. Takrat ne je osrečevalo, danes me ubija.
Pri dolgotrajni oskrbi si bila sigurno ZA za dolgotrajno oskrbo, tudi on je glasoval ZA, sedaj pa imata oskrbo in enako bosta imela tudi naslednjih nekaj let, ne verjemi da se bo leta 24 kaj spremenilo.
Ni čudno, da gre vse v maloro… če niti ljudem, ki jih imamo najraje ne znamo več stati ob strani, ko nas rabijo. Malo pomisli, kako bi bilo tebi, če bi zelo zbolela, mož pa bi ob prvi priliki odfrfotal stran, ker mora delati na sebi. Razumem, da je naporno, da je zahtevno in včasih preveč, ampak to so momenti, ko si vzameš uro ali dve, magari cel dan in se sestaviš nazaj. Če rabiš pomoč pri skrbi zanj, si jo poišči. Sprejmi ga takega kot je in nehaj s samopomilovanjem. Ne vem, kaj ljudje pričakujete, da se bo do smrti med lizal? Poročite se, obljubite partnerju, da boste z njim v dobrem in slabem, potem pa rep med noge. Kako mislite, da bi starost skupaj dočakala? Oba zdrava kot ribi?