Moj otrok se grdo obnaša
Pozdravljeni.
Vem, vsak otrok je “zase svet”, vsaka družina funkcionira drugače, vse metode niso enako uspešne, vseeno pa želim vsaj nekaj vaših mnenj – morda se mi ob branju le-teh porodi kakšna ideja.
Gre za to, da se naš triletnik velikokrat grdo obnaša do svoje babice,
ta pa je potem užaljena, prizadeta… Kar seveda razumem in ne želim, da se moj otrok tako obnaša. Poskusili smo že marsikaj, a ne deluje. Opažam, da bolj kot ga “na trdo primemo”, slabše je. Je (po besedah vzgojiteljice) vodljiv, a kljub vsemu zelo samosvoj. Potrebuje ogromno pozornosti. Če je ni deležen, takoj stori nekaj, da jo pridobi. Ignoriranje neustreznega vedenja se ne obnese. Razlaga, pojasnjevanje, pogovor, to, da ga “kregamo”… tudi ne. Odmor in to, da ga odpeljemo v njegovo sobo, kjer naj se umiri, zaleže samo za krajši čas, ob naslednjem obisku babice se vse skupaj ponovi bolj ali manj po istem scenariju.
Babica je omejila obiske, ko se pojavijo takšne scene (bom kasneje opisala), babica izrazi nezadovoljstvo in kmalu odide. Meni je neprijetno, sram me je, kot pa sem že napisala, uspešnih metod doslej nisem našla.
Danes, na primer, se je babica “na hitro oglasila” (šla je pač mimo) in ko je pozvonila, sem fantoma povedala, kdo je in da jo bomo prijazno pozdravili. To sta storila oba fanta. Potem sem pripravljala kavico in prigrizek in babica je pač želela pocartati enega in drugega pa nikomur ni bilo do tega in je že bila malo užaljena. Nato jo je začel starejši fant “komandirati” (mama, pusti Miho, ker je še majhen, mama, ne me gledat, mama…) na kar se je moja mama odzvala prizadeto v smislu, kaj si mali dovoli. Seveda sem ga večkrat opozorila, da bo mama pač cartala mlajšega, če si bo to želela in da če se ne bo prijazno obnašal, bo šel v svojo sobo. Ma… ne vem, če ima smisel opisovati vse do podrobnosti. Gre za to, da moja mami pričakuje, da mora biti vse tako kot rečemo odrasli (otroci bi naj ubogali na prvo besedo), moja otroka pa ne sodita v ta “okvir”, čeprav se z možem trudiva, da bi ju lepo vzgojila. In spoštovanje starejših spada zraven!
Opažam, da mi beseda nikakor “ne steče”, ne vem, če boste sploh lahko doumeli, za kaj gre. To, da otrok občasno kriči na svojo babico, ne dovolim in ne bom dovolila… Sem pa v procesu opazovanja otrokovih reakcij ugotovila, da se začne občasno neprimerno obnašati tudi do naše občasne “varuške” (ob njenem prihodu začne kričati in ji razlagati, kaj sme in česa ne), ta pa vedno odregira s humorjem (ga objame, požgečka, …) ali pa se zaplete z njim v pogovor (npr. “No, te pa ne bom gledala, če ne želiš.”) in že po par minutah se otrok umiri in se zaigra ali se spet primerno obnaša – se z njo prijazno pogovarja… Podobno odreagirajo stari starši po moževi strani in “rezultat” je v večini primerov podoben. Moja mami pa temu pravi popuščanje otroku in da naš otrok točno ve, kdaj se neprimerno obnaša (to je seveda res) in da si tega ne bo dovolila.
Kaj predlagate?
Prijeten konec tedna vam želim Mateja
Jaz mislim, da je krivda tako na strani otroka (oz. staršev) kot babice. Mislim, da otroku ta babica enostavno ni simpatična in je ne mara, zato se do nje tako vede. Tega ne boste mogli spremeniti.
Po drugi strani pa mislim, da je tvoj fantek vseeno razvajen in da mu niste postavili mej obnašanja, ali verjetneje – niste bili popolnoma dosledni pri tem. Tako obnašanje je treba strogo in vedno sankcionirati. V tisto “nič ne zaleže” jaz ne verjamem, samo treba je biti res 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dosleden.
Jaz se na tvojem mestu ne bi preveč sekirala…..menim, da otroka “uživata”, ker jim vsakič uspe sprovocirati babico. Ona je tista, ki bi morala spremeniti način.
Moja, zdaj sicer 5 letnica, je imela nekaj časa obdobje, ko se je podobno obnašala do očeta – če ni bilo po njenem, mu je zabrusila: “ne maram te”, “pejd stran”, ne boš ti, mami bo”, ipd. Ker je moj mož rav tako reagiral užaljeno, se je to samo stopnjevalo. Večkrat sva se z možem o tem pogovarjala in kar nekaj časa je rabil, da je sprejel, da gre dejansko za neke vrste provociranje. Ko je to dojel in spremenil reakcijo (ni več pokazal užaljenosti oz. prizadetosti) se je končalo. Danes sta prav ljubka, saj je že nekaj časa oči “glavni”
Pa sem jaz tudi porabila veliko eneregije, ko sem, takrat 3-letnici, razlagala, da se tako ne govori, da s takim načinom ljudi prizadanemo in bla, bla…..Nič ni pomagalo, dokler se ni spremenila reakcija na drugi strani.
MOJ (ZDAJ JE STAR 3,5)SE JE TUDI TAKO OBNAŠEL DO MOJE TAŠČE, IN NIČ NI POMAGALO KO SEM MU RAZLAGALA DA SE NE SME TAKO OBNAŠATI (VČASIH NI PUSTIL DA GRE V STANOVANJU,IN TUDI DA GA NE SME GLADAT…)JAZ SEM MU REKLA DA NE DOVOLIM DA TAKO GOVORI IN ČE MU KAJ NI VŠEČ NAJ GRE V SVOJO SOBO,TAŠČA JE REKLA DA GA NE BO GLEDALA IN DA PRIDE KMENI NA OBISK ALI K BRATCU IN SMO GA IGNORIRAL,POČASI JE SPREMENIL OBNAŠANJE IN ZDAJ CELO SAM POVE DA GRE GOR PRI BABI DA MU PREBERE PRAVLJICO ALI DA MU DA KAKŠEN BIŠKOTEK!
nE SE SEKIRAT AMPAK TVOJA MAMA NE SME POKAZATI DA JE UŽALJENA KER NE BO NIČ POMAGALO!
Ojla!
Evo moja mnenja:
– Tale babi jima očitno ni všeč, sicer se ne bi tako obnašala (ne eden ne drugi). Najbrž preveč rine vanju, pa jo potem odrivata. Če lahko, ji dopovej, naj malo počaka s tem “prisilnim crkljanjem”, pa jo bosta kmalu “posvojila nazaj”. To, da je babi užaljena, pa nima veze s tvojo vzgojo – je očitno take sorte (ojej).
– Če postavite meje in se jih potem tudi držite, primejo prav vsi ukrepi. Če pa nekdo nekaj prepove, drugi pa za to isto stvar zamiži ali jo celo sprejme s smehom, ko se zgodi, potem je tukaj nekaj narobe – ali zadeva res ni napačna ali pa se nekdo drug (odrasli v tem primeru) ne drži pravil in dopušča stvari, ki so v resnici nedopustljive.
– Vztrajaj pri svoji vzgoji, le zastaviti jo moraš jasno. Da pri teh letih trmarijo, je pa itak kristalno jasno – zakaj bi bila pa ti na boljšem?
Pa še to – včasih se prav spomnim nate, ampak bi morala gor pripopat svoj stari nick, da bi vedela kdo sem “V starih časih” sva včasih rekli kakšno besedo več … No ja, če se ti kdaj kolca, sem lahko krivec tudi jaz. Imej se maksimalno lepo s svojimi lumpi!
LP
Meni se to sploh ne zdi nič tragičnega. Če otrokova babica ne more razumeti, da gre za triletnika in pričakuje, da bo pri 3 letih ubogal na prvo besedo, ima pa ona problem. Užaljena, ker se noče pocartat? Kdo je zdaj tukaj otrok? Ne vem, zakaj eni ljudje mislijo, da so otroci igrače in lahko delamo z njimi, kar hočemo in kar nam paše.
Seveda je treba otroka usmerjat in njegovo neprimerno vedenje tudi koregirat, ampak tudi otroku ni vsakdo simpatičen.
Aja, pa ljudje včasih pozabijo, kakšni so bili njihovi otroci, ko so bili majhni. Včasih te kakšna starejša gospa v trgovini gleda posatrani, ker otrok joka ali trmari zaradi bonbonov, katerih mu nočeš kupiti. Kot da ona ni imela otrok.
Ostalih nisem brala, pa vseeno… Če otrok ne želi, da ga babica pocarta, zakaj za vraga potem rine vanj in je užaljena?! Otrok potem vidi, da jo živcira in verjetno še bolj uživa v tem.
Vi pa mu le povejte, da je že tako, da moramo gledati in paziti, da se obnašamo tako, da ostalih ljudi ne žalimo. Samo pri treh letih se lahko pripravite še na več takih situacij. Otrok pač preskuša meje.
Pa še to, glede primernega obnašanja. Moj oče je pred časom razlagal, da so otroci vsi prestrašeno umolknili in bili tiho, ko je prišel njihov oče domov in da je to spoštovanje. To je strahospoštovanje in ne spoštovanje! Očitno spada tvoja mama v skupino ljudi, ki še vedno mislijo, da se z otrokom ne da sodelovati, ampak da mora otrok samo ubogati, kar ukažejo starejši.
…da je glavni problem v meni. V tem, kot je zapisala “pokrajculja” – da kolebam med takimi in drugačnimi vzgojnimi pristopi, med “strahom”, da je otrok kljub vsemu razvajen in tem, da se da tudi drugače kot “na silo”. Meje postavljamo, očitno ne dovolj dosledno…
Vsekakor bo treba stvari spremeniti.
Je pa res zanimivo, da se “najgrše” obnaša prav do moje mami, ki ni za prav noben kompromis. Midve s sestro sva morali vedno ubogati, do polnoletnosti večjih debat ni bilo, če sva storili kaj po svoje, so sledile “psihične torture” (enotedenski molk, ignoranca…). No, ne bom o tem. Ko pa o tem razmišljam, ugotavljam, da mi mamine pripombe pridejo najbolj “do živega”, da to najverjetneje čuti tudi moj otrok, da…
Mi je pa hudo, ker se moja mami sicer zelo trudi z otrokoma, jima nudi občasno varstvo, poskrbi za to, da se imajo lepo.
Bi še pisala, a ne utegnem, otroka me potrebujeta vso zase.
Hvala vsem za mnenja.
Mateja
Po tvojem opisu sodeč varuška dosti bolj primerno reagira. Poiskusi se pogovoriti z mamo. Včasih je pri otrocih pač treba poiskati srednjo pot in ne trmasto zahtevati, kako bodo ravnali. Ostali jo v odnosu do tvojega sina najdejo, tvoja mama pač ne. S tem samo škodi svojemu odnosu do vnuka in tega najbrž na dolgi rok ne želi.
-eja napisal:
> Gre za to, da moja mami
> pričakuje, da mora biti vse tako kot rečemo odrasli (otroci bi
> naj ubogali na prvo besedo), moja otroka pa ne sodita v ta
> “okvir”, čeprav se z možem trudiva, da bi ju lepo vzgojila. In
> spoštovanje starejših spada zraven!
> >
>
Upam, da sem razumela za kaj gre. In kar se mi zdi bistveno, je to kar je v citatu.
Zdi se mi, da spoštovati starejše (tako so te učili) pomeni ne samo ubogati na prvo besedo, ampak predvsem ne upoštevanje otroka.
Glej, če se otrok noče pestovati, recimo, zakaj bi se moral? KEr tako hoče nek odrasli in ker ga je treba spoštovati?
Zdi se mi, da se tvoj sine postavlja zase, namesto tebe.
Otrok se ne obnaša grdo, pač pa odkrito in direktno. Pokaže, kar čuti. Reakcija tvoje matere je otročja, bolj otročja od otrokove. Opis, kaj za tvojo mater pomeni uboganje, pove vse. Imava podobno mater, le da sem ji uspela zeloooooooo počaaaaaaaaaaaaasi dopovedat, da otrok ni računalniški program, ko klikneš in reagira. Naklonjenosti in ljubezni se ne da ukazat, da se ju pridobit, z veliko truda in energije, ki jo vložiš v odnos.
Dretja na babico tudi jaz ne bi pustila, pustila pa bi, da se otrok obnaša, kot čuti. Veš, ni samo otrok dolžan spoštovat svoje babice, tudi babica je dolžna – ja, DOLŽNA!! – spoštovat svojega vnuka, kot človeka, kot osebo. Otrok je samo majhen človek, ni predmet, namenjen staršem, babicam, dedkom, tetkam, stričkom ….(poljubno dopolni) v zabavo. Ima svoja čustva, svoje očutke, svoje dobre in slabe dneve. Velikokrat to veliko premalo upoštevamo, pričakujemo pa, da otroci upoštevajo naše slabo počutje in slabe dneve.
Če si babica želi biti sprejeta, naj se sama za to potrudi. Vaša varuška je lep primer, kako se da v sekundi premagat takele trmice. Obrneš na hec in je mir. Tukaj ne gre za popuščanje, gre za otrokove občutke. Verjetno otrok zelo dobro občuti, s kakšnim namenom je babica prišla in nad tem ni navdušen. Osebno ga zelo dobro razumem, ker sama sovražim kontrolne “prijateljske” obiske in vsiljive ljudi, ki kar žokajo vate, tudi k ovidijo, da to sovražiš. Jaz takih pred otrokovimi reakcijami ne ščitim, pa vseeno kdo so.
Naklonjenost in spoštovanje si moraš zaslužit, ne pa ukazat!
Varuška in moževi starši ravnajo pravilno, tvoja mama pa ne. Seveda se otrok ne sme grdo obnašat v smislu, da se dere na odrasle osebe, ampak če izrazi željo, da se ne bi crkljal in stiskal, pa babica to vseeno počne, se po moje čisto opravilčeno postavi zase. Ne vem, meni se to, da nekdo sili v človeka, ko on to noče, zdi kot neke vrste posilstvo .. osebnost je treba spoštovati, tudi če gre za novorojenčka.
***Katka***, sploh ni važno ali mu je babi všeč ali ne! ima,da se vede lepo do nje. Jutri mu ne bo všeč učiteljica v šoli. Pa tista,ki jim prodaja sendveče. Pa prva soseda. Pa očetova sestra. Pa bratova prijateljica , pa mamina najboljša sodelavka itd itd.
Ni vzgojen! ne rečem,da se -eja z možem ne trudi ampak mislim,da napačno, če je obnašanje takšno kot je.