Ne zamerite, toda tokrat si bom izjemoma dovolila dati isti post na oba foruma. Gre za to, da ugotavljam, da ste nekateri, katerih mnenje sicer zelo cenim, samo še na tem forumu
Hvala!

Tole sem zapisala na sosednjem forumu:

Drage dame (in gospodje

spet ne morem brez vas!
Takole je: smo “povprečna” štiričlanska družinica, najin starejši lump bo kmalu dopolnil dve leti, mlajši je star štiri mesece.
Eden glavnih problemov pri vzgoji zadnje mesece postaja “pretepanje” oz. udarci starejšega otroka.
Ne spomnim se točno, kdaj je starejši sin začel s prvimi udarci, vem le to, da sva se oba z možem trudila vedno enako reagirati: to me boli, ne dovolim!
Pomembno se mi zdi povedati to, da v naši družini ni fizičnega nasilja (kdaj pa kdaj se pa res zgodi, da se z možem glasno sporečeva tudi pred otrokoma), tudi malčka poprej nismo nikdar udarili, odrinili,… ipd.
Je zelo “samosvoj” otrok, potrebuje veliko “animacije”, in zelo zelo vztrajen (da ne rečem trmast). Ob letu je npr. z glavo tolkel ob tla, če ni bilo kaj po njegovo, ampak (tudi s pomočjo nasvetov s tega foruma) smo to fazo presegli. Zdaj pa njegovi udarci postajajo vedno pogostejši in me začenja resno skrbeti, kako naj to preprečim oz. kako naj z možem reagirava v takšnih situacijah.
Naj jih nekaj naštejem:
– šli smo na obisk, kjer se je malček srečal z vrstnikom. Ko mu je le-ta vzel kakšno igračo, mu jo je moj otrok izpulil, če je vrstnik poskusil ponovno, ga je moj sin udaril;
– večkrat na dan udari svojega mlajšega bratca in največkrat po glavi;
– v zadnjem tednu je mene in mojega moža vsaj dvakrat udaril v obraz

Druge okoliščine:
– razumem, da je moj starejši otrok ljubosumen, vendar oba otroka čuvam sama (mož cele dneve dela, čez vikende se pa tudi on veliko ukvarja z obema otrokoma; k babicam pa gre starejši otrok enkrat na teden, občasno ga pelje na sprehod moja prijateljica, ki jo ima zelo rad) in se cele dneve zelo trudim, da tudi starejšemu izkazujem dovolj nežnosti, pozornosti, da skupaj kuhava, se igrava…
– kot sem že rekla, je z udarci začel že pred rojstvom drugorojenca, zdaj pa se vse skupaj samo še stopnjuje;
– z možem sva do nedavnega odreagirala kar se da umirjeno (preusmerjanje pozornosti, poudarjanje pozitivnih dejanj, hkrati pa vsakič tudi povedala, da se to ne sme, ker to boli), v zadnjem mesecu pa je obema “počil film” in sva ga mož enkrat, jaz pa dvakrat v dveh tednih, potem ko je po vseh razlagah in drugih “trikih” že _desetič_ v dnevu udaril bratca po glavi, udarila po riti! Mož mu zdaj včasih “navije ušesa”.Ni mi prijetno to povedati, a tako je…

Kako torej vnaprej?
Mi lahko, prosim, predlagate kakšno primerno knjigo, katere nasveti so uporabni tudi v praksi? Trenutno berem E.P. Z otrokom lahko sodelujete, rada bi se poučila tudi o tem, kaj se dogaja v duševnosti dveletnikov oz. na kakšen način razmišljajo (poznam Žlebnikovo psihologijo, a to je že tako zelo zastarelo).

Da ne dolgovezim več: vsak nasvet ali sugestija bo še kako dobrodošla!

Želim vam prijazen dan,
Mateja

Predlagala bi ti, da bi nekja časa tvoj starejši otrok preživel sam in ne v družbi mlajšega sorojenca. Tudi sama imam razliko med otrokoma majhno 21 mesecev in sem opažala da je ta večja bila razdražljiva kadar je cel dan bila v družbi z menoj in mlajšim bratcem. tako da sem jo včasih dala za par ur v varstvo k babici, ali pa sem dojenčka pustila tam in šla kam sama z njo in to je vedno zelo pomagalo.

Tepla je vedno takrat ko je bila napeta in ko je imela ta malega vrh glave. cel dan skupaj!

Vso srečo in čimmanj sekiranja!

Polonak,

hvala za tvojo izkušnjo! Tudi sama opažam, da je najhuje takrat, kadar smo ves dan v stanovanju (smo namreč v bloku). Moj mlajši je imel prve tri mesece res hude kolike in je veliko prejokal (pa smo ga zato cele dneve nosili), prav zato mi nekako ni “logično”, da so udarci starjšega postali pogostejši v zadnjem času, ko se veliko več ukvarjam samo z njim, saj se ta mali že sam “zamoti”. Kakorkoli že, upoštevala bom tvoj nasvet, čeprav načeloma najraje sama poskrbim za oba, ker nočem biti nikomur (najmanj pa starim staršem) v “nadlogo”.
Očitno pa moj starejši otrok potrebuje nekaj časa samo zase in res rad gre k enim ali drugim starim staršem. Torej je moja slaba vest, kadar ga dam “drugim na grbo”, čisto odveč, ali ne?!
Septembra gre pa tako ali tako v vrtec – morda pa me je strah tega, da bi moj sinko pretepal druge otroke!?!

Lp,
Mateja

Tudi moje mnenje je, da bi pomagalo skupno preživljanje časa (recimo kakšno popoldne)- brez mlajšega bratca.

Tudi jaz imam 2, starostna razlika med njima je 2 leti in pol in tudi jaz opažam, da starejši mlajše ne mara. Mlajša na žalost potrebuje več pozornosti v smislu: pazi, da ne padeš, se ne udariš ipd. Vendar pa definitivno drži kot pribito, da starejši potrebuje več čustvene pozornosti.

Pomislite samo, koliko pozornosti je (tudi od sosedov, obiskov) deležen mlajši otrok, od tega, “kako je luštna v tem krilcu”, do tega, kaj vse že zna za svoja leta. Starejši pa samo postrani gleda in samo mislimo si lahko, kaj se mu v tistem trenutku poraja v glavi. Do nedavnega je bil glavni, sedaj pa….

Če je mene udaril, sem mu rekla, da sem ful žalostna in je pomagalo.

Je pa vsak otrok osebnost zase in vsak drugače odreagira.

Upam in skoraj prepričana sem, da je to trenutno (muhasto) obdobje, ki bo minilo!

Zdravo!

Sicer nimam otrok sem pa se ukvarjala z bratrancem, ki sta narazen 3 leta. Ko je starejsi malemu tezil ga tepel sem ga preprosto kaznovala, ko pa je prislo to od mlajsega k starejsemu je ta tudi bil kaznovan. kazen: da mora sedeti pri miru, da se ne sme igrati s tisto igraco, ki jo ni pustil bratu,… take stvari, ki se jih je zapomnil. OK, res da sem jima to delala, ko sta bila 1 leto in 4 leta stara. Teta je bila presenecena kako sta se obnasala, ko je prisla iz bolnice (v bolnici je bila 3 tedne).

Imam pa tudi psa, ki je bolj agresivne narave in, ko je bil se mladic se je pogosto z lajanjem in grizenjem spravljal na vse okoli sebe- sploh na sibkejse z mocno zeljo po domninanci. To sem pa resila tako, da sm ga enostavno zaprla v stranisce (max za 3 min). Sele po 2 mesecih se je cisto odvadil rencanja in lajanja na druge. In ravno to je bilo zanimivo, da sem kljub svoji doslednosti -t.j. da sem ga kaznovala cisto vsakic ze obnajmanjsemu znaku agresije- dosegla svoje sele po 2 mesecih!

To, da ste otroka udarili ni po moje nic narobe dokler otroka boli DA STE GA udarili in ne sam udarec.

Mene moji nikoli niso kaznovali ali pa kakorkoli tepli ko sem maltretirala in terorizirala mlajsega brata (mlajsi 22 mesecev) in posledice so vidne se danes, ko sva oba ze kar odrasla- v mojem in njegovem odnostu.
pa pomoje ni krivo to, da rabi vec pozornosti ampak je razvajen tako kot sem bila jaz.

moje skromno mnenje

V jaslih sem videla kako reagira vzgojiteljica. Bi rekla, da deluje oz. pomaga.
Otroku, ki tepe pove, da tega ne delamo, ampak božamo in mu to tudi pokaže – tega istega otroka ki tepe poboža, da sam čuti blagodejnost božanja in otrok se tudi sam pomiri prej kot če ga kregaš ali mu groziš. Se pravi, pokaže mu pravilen vzorec obnašanja namesto napačnega.

Seštej moževo celodnevno delo in njegovo nepoznavanje reakcij, pa dobiš pretepaškega falota. Hec, ampak vse, ki poznam in imajo take probleme kot jih imaš ti, imajo tudi probleme z otroki. Če sta se odločila delat otroke zato, da jih bosta vzgajala med vikendi, sta naredila kar precej hudo napako.

otrok tepe, ker je jezen, ker tega ne zna drugače izraziti, če otroka učimo, da se samo boža, se mi to ne zdi prav, ker božanje nima z jezo nobene zveze.

Otroku moramo pokazati, kako se jeza sprosti na pravi način. Najprej mu je treba jasno povedati, da se ne tepe. Mirno mu daš roko na njegovo roko, jo umakneš in mu rečeš.” Ne tepemo. Razumem, da si jezen/tečen/ razočaran, toda tako se to ne dela. Lahko zdaj poveš, kaj želiš?”
In potem, če se stvar ponovi, ju daš za 5 minut narazen igrat, potem spet za 5 minut “na klop brez igre” itd. Gre za odmore, ki so “kazen” za nepravo vedenje. Jih ne pošiljaš stran itd., ampak samo daš vedeti, dokler se ne boš odločil, da se boš igral, kot je treba, brz tepeža, se ne boš igral.
Predvsem pa je – ker je tako vedenje mnogokrat zaradi “prenasičenosti” otrok z določeno družbo itd. – poskrbeti, da bo takih situacij čim manj. Tudi starejšemu otroku je treba omogočiti mir pred mlajšim (velikokrat vidim, da mlajši otroci podirajo stolpe, ki jih je z muko naredil veliki, mamica pa samo reče – joj, pusti ga, ko je majhen … ja, kako potem ne bi bil jezen!), prav tako pa je treba, ko vidiš, da situacija eskalira (ko se ta napetost pojavi) poskrbeti za dejavnosti, ki oba nekako preusmerijo – greste kaj skupaj packat (škrobno lepilo in papirčki delajo čudeže, pa še ven iz hlač gre vse), kuhanje, risanje … po moje pa ne smeš pozabiti še na nekaj – na poseben čas, ki ga imaš le za velikega otroka. On je tisti, ki je nekaj izgubil z novim otrokom, prestol. To seveda ni nič narobe, pa vendar rabi večji otrok nekaj nedeljene pozornosti: branje kake knjige za velike fante, enkrat tedensko obisk kake predstavice itd.

Poleg tega pa s tepežem poskuša meje. Zato tudi poskuša tepsti vaju z možem. Mirno primeš za roko, rečeš ne … če ne uboga, spet odmori.
Pri nas je delovalo. Mi smo velikokrat šli na obisk, je enkrat udaril, odmor, drugič, daljši odmor in grožnja, da gremo domov, tretjič, smo šli … pa smo bili kdaj na obisku samo 15 minut. Nekaj časa so nas prijatelji malce blesavo gledali, potem pa nehali, ker so videli, da je delovalo.
T.

Nima veze mlajši bratec, če pa fotra ni doma. Pa potem, ko slučajno med vikendom je niti ne ve kaj bi. S starejšim se je treba pač psihično ukvarjati več kot z mlajšim, dočim z mlajšim pa fizično več kot s starejšim. Ženska je pri tem lahko dobra in skrbna mati, nemore pa poleg vsega kar ima na glavi biti še dober vzgojitelj.

Hmm….Plemeniti…,tukaj se pa ne morem strinjati s tabo.
Moja Lumpika je drugorojenka.Veliko smo se ukvarjali z njo;tako čez teden kot čez vikend,pa je imela obdobje grizenja,tepla je vse po vrsti…,pa se doma nismo grizli in tepli.
Vse to sem nekako pričakovala od sina(zaradi ljubosumja),pa teh izpadov ni imel.
Na srečo je to minilo,bilo pa je obdobje,ko nisem vedela kaj naj naredim.Nisem jo kaznovala,z njo sem se pogovarjala,čeprav je v istem trenutku mahnila bratca,pa je bil starejši.

Lep pozdrav.

Predno sem prebrala tvoj drugi mail, sem ti hotela svetovati, da daj starejšega otroka v vrtec. Tam bo med sebi enakimi, pa tudi če je “malo bolj agresiven” verjemi, da bo sčasoma zgubil perutničke, ker se bo moral na koncu koncev prilagoditi ritmu že uveljavljene skupine. Na tvojem mestu se ne bi sekirala preveč zaradi tega, ker predvidevam, da ga bo vse skupaj minilo. Sama osebno sem sicer pristaš tega, da gredo otroci s prvim letom v vrtec (ja res je, da večkrat zbolijo, ampak se tudi hitreje navadijo na prisotnost še drugih otrok, pa tudi se jim skozi kaj dogaja, čeprav bi kakšna, ki ima otroka v varstvu pri babici ali privat drugačnega mnenja. Pa tudi sem enkrat brala neki članek od nekega zdravnika virologa, ki je rekel, da tako majhni otroci , ki hodijo v vrtec zbolijo do 10x na leto, tisti, ki so pa privat pa ca 7x. Kot vidiš, pa tudi iz svoje prakse ti povem, da to nekako kar drži…Poznam otroke, ki so bile doma, pa so ravno tako zboleli oz. so nonstop bolani.

Hotela sem ti samo svetovati za starejšega odhod v vrtec, tam bo cca 8 ur, potem ko pride domov pa se mu mogoče malo bolj posveti, mlajšemu pa naj se partner….Če pomislim, se je tudi meni zdelo, da starejši otrok reagira tako tudi zaradi ljubosomnosti (mogoče ne zna povedati, pa zato udari)… Prav tako pa se mu po vsej verjetnosti nič ne dogaja zaradi vaše skrbi z mlajšim otrokom….

Želim ti lep dan

Puf! Težko ja. Ti bom poskusila odgovoriti v nekaj točkah.

– Po cele dneve si doma z dojenčkom in ljubosumnim malčkom. Mož pride v glavnem domov toliko, da se naje, naspi in zamenja gate, potem gre pa naprej novemu dnevu naproti.
Tole ni ugibanje, ampak lastne izkušnje izpred nekaj let. Ti si utrujena, neskončno rada bi pocrkljala malega in naredila vse, da bi bilo prav za velikega, delo se ti nabira, že ko zjutraj vstaneš, se ti svet rahlo sesuje, tisti nekdo, ki bi ti lahko pomagal, pa iz (morja razlogov) živi v službi. Če verjameš ali ne, tvoj sine (pravzaprav oba) čuti tvojo stisko in to se prenaša tudi nanj.

– mali JE ljubosumen. Sploh ni važno kdaj ljubosumje udari na plano. Pri vašem je že pred rojstvom – je pač opazil, da se nekaj dogaja, pa tudi tam okrog leta in pol so po mojih izkušnjah itak najhujši, kar se trme tiče.
Rešitev so ti povedale že nekatere punce višje – nakloni mu solo čas. Sama imam 3 lumpe in vsak od njih ima občasno pri meni (ali pri možu) “dan za naju”. Takrat gre vsa pozornost njemu, mu je ni treba deliti z drugimi (niti z mobitelom). Večkrat tedensko pa dobijo vsak tudi tako “uro za naju”.

– če mu do sedaj ni bilo treba ničesar deliti, se prvič srečuje s tem, da ni vse samo njegovo. Sčasoma bo to dojel – upam, da na čimmanj boleč način. Če ga do vrtca tega ne boste “naučili”, bo na najbolj “boleč” način to prisiljen dojeti tam. Če je izrazito močnejši od sovrstnikov, se zna zgoditi, da bo “maltretiral” ostale, v nasprotnem primeru pa bo nasrkla sam. V obeh primerih pa je bolje, da to “veščino” osvojite doma. Kako? Načrtno ga prosi, naj ti posodi kakšno igračo, potem mu jo pa vrni. Ob tem se izvrstno da naučiti tudi prosim in hvala.

– pred časom sem pisala, da je za moje pojme ena velikih težav tudi ta, da otrokom ni jasno, da tistega, ki ga udari, ta udarec boli. Kako mu to predstaviti? Ja no, jaz vidim eno samo možno pot, ampak ne bi o tem. Ker pa imam doma še enega (16 mesecev), ki še ni do potankosti dojel tega, da se “ne tepemo”, pa se tudi z njim intenzivno ukvarjam na temo, da če koga udariš (po nesreči ali za nalašč, ni važno), se mu moraš opravičiti, ga pobožati, mogoče popihati ali dati lubčka … Na začetku je zelo čudno gledal, danes zjutraj pa je bratca, ki ga je povsem po nesreči pohodil, že sam pobožal :))

– malega bratca pa načrtno varuj – 4-mesečnik ni primeren, da bi se na njem učil prijaznosti do ljudi. Jaz to izpeljem lažje, ker sta oba njegova brata večja. Pri tako malem pa lahko prehitro pripelje do nesreče.

– vsi 3 moji lumpi so me pri starosti okrog enega leta prvič udarili. Sledilo je nekajkratno razlaganje, da se to ne dela, da to boli, … bla, bla, bla. Nič od tega jim ni zaleglo. V končni fazi so jih potem vsi 3 dobili po prstih. Pravilno ravnanje ali ne, v približno 2 dnevih je vsak od njih dojel, da me ne sme tepsti.

Vse zgoraj sem ti napisala z dobrim namenom in če se slučajno kaj prebere preosto, ne zameri, ni bilo mišljeno tako.

Veliko sreče ti želim! M

Mi smo v takem primeru prijeli rokico in rekli: “Rokica ne tepe, ampak boza!”

Fant se je seveda tudi moral opraviciti svojemu bratcu.
Ce se je to ponovilo, je pac fant moral iti “pocivati” – imamo fotelj v kuhinji namenjen “pocivanju”:))

Cez par minutk (2-5 min.) sem ponavadi prisla do njega, prijela njegovo rokico in jo malo gledala obracala in rekla: “O, rokica se je pa zdaj umirila, zdaj se gre pa lahko igrati”, ce sem pa videla, da se energija se ni polegla, sem pa rekla:” Aha, je ze bolje, samo se malo, pa bo cisto v redu!”

Moje mnenje je, da to, da je nekoga udaril ne sme biti nikoli “spregledano”, ampak je treba vedno odreagirati. Dosledno!
Lepo mirno, ampak odlocno povedati, da ne dovolimo, da se kogarkoli tepe!
In pri nas gre dosledno “sedeti na fotelj”. Zdaj je to vedno redkeje (sta stara 6 in 8 let), ampak vcasih, pa se vedno. Tudi ce smo na obisku, ali ce so obiski pri nas.
Mislim, da tu preusmerjanje pozornosti ni na mestu, saj je zadeva se kako pomembna in jo je treba “opaziti in odlocno odreagirati”.

V teh letih res otroci nekako “zacutijo” celo svoje telo (vedno bolj tudi svojo osebnosti, loceno od starsev) in to kazejo tudi navzen. Obdobje trme je za otroka zelo pomembno in zdravilno, ce znamo to usmerjati in sprejemati!

Lahko mu das tudi alternativo:”Ufa, zdajle si bil pa res jezen, te kar vidim, ampak dajva se raje zmeniti, da ko bos naslednjic tako jezen, udari npr. z nogo v tla! (Z roko v povstr, ali pa mu predlagaj, da ti sam pove, kaj bi lahko naredil, ko bo naslednjic v tej fazi! Bos videla, bo z navdusenjem iskal resitev, kaj LAHKO naredi, ko je jezen). Lahko se dogovorita tudi za kaksno “kletvico”. Saj smo starsi tudi vcasih jezni in moramo kaksno izustiti, da si olajsamo duso. Seveda primerno otrokovim usesom.
Nase popularni vzkliki so bili:” Strela pokrtačena!” “Jao, mao, tao, zao…!!!” poleg klasicnih “Tristo kosmatih!” itd.

To energijo, moc pa imajo v sebi in to je najbolj normalno in ce jim dovolimo to na zdrav nacin (da pri tem ne skodijo drugim) sprostiti, je to zelo zdravilno in zelo pomemben del odrascanja.

J

Še enkrat lepo pozdravljeni

in hvala vsem, ki ste se odzvali, posebej pa tistim, ki ste se potrudili z izčrpnim odgovorom in konkretnimi nasveti.
Zjutraj se mi je mudilo napisati sporočilo (tako kot zdajle), ker je moj mlajši spal, starejši otrok pa je šel na obisk k babici, zato nisem dovolj dobro osvetlila vseh dejstev. Zato tudi tale “dodatek”, ki je pravzaprav namenjen (tudi) meni, da naredim nek “zaključek”.

Pa gremo po vrsti:

Plemeniti, hvala za opozorilo, toda ne jaz ne naš ati ne vzgajava samo med vikendi! Res je! Moj mož ima odgovorno službo, ki je trenutno (o razlogih ne bi, ker to že presega namene mojega posta) ne želi oz. ne more zamenjati in ta služba mu resnično vzame veliko časa (skupaj z vožnjo vred). Toda, ko se okrog šeste(včasih prej, včasih kasneje) vrne iz službe, ne “bulji v TV” (razen dnevnika, risanke in Telebajskov), pač pa sestavlja stolpe iz kock, čofota po bani in prelistava knjigice z večjim mladičkom pa okopa in pocrklja tudi mlajšega Poleg tega jaz “dam spat” mlajšega, ker ga pač dojim, mož pa se stiska k starejšemu sinku, dokler le-ta ne zaspi. Toliko o vzgoji “samo čez vikend”. Odgovorna služba mu prinaša tudi več denarja, zato smo si v zadnjih mesecih omislili še “pomoč v gospodinjstvu” – spet predvsem zato, da jaz nisem preobremenjena in da lahko čim več časa in energije posvetim otrokoma. Se globoko strinjam s tabo, da naju oba otroka zelo potrebujeta, tega se zavedava, vendar življenje ni idealno in službe se tudi ne dobijo kar tako, sploh pa ne takšne, v katere človek rad hodi.

Vsem (ne zamerite, res nimam časa odgovarjati vsaki posebej) pa velja še tole razmišljanje:
– najin starejši sinko je res bolj dominantna osebnost in se bojim, da bo v vrtcu “maltretiral” druge, zato pa sem spraševala za nasvete, da težave odpravimo in “preprečimo neprimerno obnašanje” vnaprej;
– nisem si še na jasnem glede “božanja namesto udarcev” – menim namreč, da moj starejši otrok udari zaradi nakopičene jeze. Torej ga moram naučiti, kako naj jo izrazi na sebi in drugim “prijaznejši” način. Iščem torej še več alternativ (predlog, naj udari z nogo v tla, se mi zdi za mojega dveletnika sprejemljiv, za “kletvice” se mi zdi še malo premajhen);
– glede skupnega časa, ki bi ga naj preživljala samo s starejšim, imate zelo prav! Doslej je bilo za kaj takega manj možnosti, odslej se bolm bolj trudila zanje (kolike mlajšega, dojenje na dve uri in manj, nimamo ne dude ne stekleničke…). Saj se trudim vsak dan posebej, da s starejšim počneva kaj zanimivega, ko mlajši spi, a očitno se je vsega, kar sva počela doslej, naveličal. “Dan za naju” se mi zdi super ideja, “urice za naju” pa itak “že izvajamo”;
– to, da sem starejšega sina doslej večino časa čuvala sama (med eno in drugo porodniško je bil pri moji mami, kjer pa tudi ni imel družbe sovrstnikov), očitno nima samo dobrih “plati”. Res je, ne zna deliti stvari, tega se mora še naučiti in na meni/na naju z možem je, da mu omogočiva čim več stikov z vrstniki.
– Mislim, da razume, da udarec boli (sem pošteno povedala, da jih je dobil po riti in da mu je ati “navil ušesa”, pa o fizičnem kaznovanju zdajle ne bi razpravljala). Bolj še bova morala biti z možem dosledna pri tem, da se bo “prizadetemu” opravičil in ga npr. pobožal (ker verjamem, da se tudi tisti, ki udari, slabo počuti in je zadovoljen, če po slabem dejanju naredi nekaj dobrega).
– “Odmorov” doslej nismo načrtno izvajali – bomo poskusili še s tem. Najti moramo namreč čisto svoj način, ker starejši bratca največkrat udari, ko ga dojim, on bi mu pa rad dal ropotuljico,a razlaga, da mlajši zdaj je, ne pomaga.
Za obiske in druge stike z vrstniki se mi pa zdi to super predlog. Če bo torej pri igri kršil “pravice drugih”, bo iz igre (za kratek čas) izločen. Še vedno pa ne vem čisto dobro, kako naj odmore izvajam doma – moj starejši si v vsakem kotičku našega doma najde kaj zanimivega in če bi ga, na primer, dala “na odmor” v kopalnico, bi bila to zanj nagrada. Na stolu ali na kavču pa tudi ne bo počakal – ni “šans”. Je imel pri letu in pol že “ta veliko posteljo”, ker je kljub vsem najinim protiukrepom plezal iz “kinderpeta”.

Še enkrat pa bi lepo prosila za “literaturo”, s katero si pomagate pri vzgajanju. Saj vem, da je teorija eno, praksa pa drugo, pa vseeno…

Hvala in veliko veselja z vašimi “sončki” vam želim.

Mateja

Se strinjam z zgoraj navedenimi predlogi. Tudi mojim je bilo povedano in pokazano kako udarci bolijo. Dejansko morata biti obadva z otroki. Pa tudi vidim da jih ločujem, vsak je z enim od staršev pri različnih delih in poteh. Sedaj je polno sonca, dela in poti, izkoristita to, ne pa bezvezno garanje cele dni.
In še glavno kar sem hotel povedat, na RTL hrvaške imaš oddaje nemške RTL, ko otroška psihologinja pride pomagat teden ali dva na dom. Poučno, nedolgo tega je bil primer malodane nasilnega otroka.

Srečno

Jaz sem enako imela slabo vest ko sem jo dala k babici za kako uro, potem pa sem videla kako mala uživa, kako je meni lažje, pa babica je bila vesela da lahko pomaga: in takoj mi je bilo lažje.

Poskušala sem tudi da je mali dojenček ostal samo z možem ali pri straih straših in sva medve kam šle. na primer v knjižnico, na sprehod, v mesto. Ampak to se ni toliko obneslo, ker se je mali dojil in to kar pogosto in je zelo hitro začel tulit. Potem pa so me klicali na mobitel, sva leteli domov ko obsedeni pa je bila kasneje situacija še slabša.
Pa sem vseeno vztrajala, da sem ga kdaj dala komu drugemu za pol ure, več tako ni šlo in hčerka je takrat kar zasijala, videla se je sprememba. Takrat mi je bilo tako težko: dva otroka še tako majhna, pa oba rabita mamo 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} jaz pa samo ena mama!
Pa je zdaj toliko lepše. še se stepeta, pa skregata, ogromno stvari pa delamo skupaj!

Vso srečo!

Polona

Tisto mi je malo sumljivo:

“Še vedno pa ne vem čisto dobro, kako naj odmore izvajam doma – moj starejši si v vsakem kotičku našega doma najde kaj zanimivega in če bi ga, na primer, dala “na odmor” v kopalnico, bi bila to zanj nagrada. Na stolu ali na kavču pa tudi ne bo počakal – ni “šans”. Je imel pri letu in pol že “ta veliko posteljo”, ker je kljub vsem najinim protiukrepom plezal iz “kinderpeta”.”

Meni to malo disi na to, da enostavno nimata zadostne avtoritete oz. da ce nekaj receta potem to ne pomeni dosti? Ali se motim?

Odmor ali pocivanje (kot recemo mi) ne pomeni kazen, ampak samo posledico. Da se umiri. Zato jaz namenoma nisem to izvajala kje, kjer se ne nahajamo, ampak je se vedno med nami (v kuhinji). Poisci primerno mesto, kjer na dosegu roke pac nima kaj zanimivega.
Ti si tisti cas z njim oz. v isti sobi. Lahko se pogovarjas z njim (ceprav se ponavadi noce, ker se kuja). Ce zeli vstati, mu razlozis, da ne more, ce vseeno vstane ga pac odlocno posadis nazaj na stol. In to 10x ce je potrebno. Ampak ne bo potrebno, ce bos vztrajala. Drugic bo vstal samo se 3x. Naslednjic bo vedel, da ce mora iti na odmor, to pomeni, da mora tam biti in tam ostati dokler je pac potrebno. In bo cez cas sam mirno rekel:” Se grem zdaj lahko naprej igrati?”

J

Dober dan!
Zelo dobri se mi zdijo predlogi TinkareC, pa tudi sklepi, ki si jih že navedla.
Ena izmed osnovnih lastnosti živih bitij je želja po moči. Če si pogledate različne filme iz živalskega sveta, vidite pretepanje in kotaljenje medvedjih mladičev, pretepanje mladičev pavijanov, grizenje med mladimi volčiči, ipd. Popolnoma jasno je, da bodo tovrstne lastnosti izkazovali tudi človeški mladiči z izrazitejšim temperamentom. Temperament je genetsko pogojen , vzgoja pa je tista, s pomočjo katere prirojene osebnostne lastnosti usmerjamo v družbeno sprejemljivo ali pa družbeno nesprejemljivo obnašanje.
V tej starosti željo po moči izraža dobršen del človeških mladičev. Če tovrstnega obnašanja ne želimo, je potrebno mladička naučiti drugačnega načina.
1. Pokazati mu moramo, da tega ne maramo: vedno ob udarcu sledi odločen “Ne” in prekinitev dogajanja. Npr.: udarec med dojenjem (čeprav se pravzaprav ne bi smel več zgoditi, ker lahko prepoznaš vzorec oz. ujameš rokico, ki bi želela udariti): “Ne pretepamo”. Odhod iz sobe z dojenčkom, dvoletnik ostane za trenutek sam. Predvidevam, da pride za tabo ali pa se vrneš ti; sledi vprašanje: “kaj želiš” oz. podobno.
2. Otrok potrebuje lastni odsev, merjenje moči, ki pa mu ga lahko nudijo vrstniki: vključitev otroka v kakšne igralne urice, občasna igra ob vrstniku, obiskovanje prijateljic z otroki. V tovrstnem krogu bo pri merjenju moči slejkoprej prišlo do protiudarca, ki je s strani staršev popolnoma nesprejemljiv, s strani skupine in iskanja vloge v njej pa celo zaželen. Hkrati je skupino tudi lažje vzgajati, lažje s primerom pokazati vzorec željenega, pa seveda tudi neželjenega obnašanja. V primeru, če otroka udari roditelj, si bo otrok zelo hitro zapomnil “aha, zadeva je sprejemljiva, saj tako ravna tudi moj vzornik in vzgled”. V primeru, če pride do pretepa oz. ruvanja s sovrstniki, pa imate vedno možnost posredovanja, prekinitve, preusmeritve, ipd. ob stalnem ponavljanju istega vzorca: da je tovrstno obnašanje neželeno.
3. Če je otrok dominanten, z izrazitim temperamentom, mu je potrebno omogočiti čim več gibanja, kotaljenja, tekanja, metanja, zato čim več časa preživite na prostem. Otroka tudi zamotite z gibalnimi igrami, morda nabavite žoge, plezala, ipd. za stanovanje, otroku predvajate plesno muziko. Za tovrstne otroke pa so po mojih lastnih izkušnjah zelo neprimerne razne računalniške igrice, TV risanke s številnimi zvočnimi in vidnimi signali: otrok preprosto pridobi preveč informacij, ki jih ne more sfiltrirati. Reagira obrambno: z udarci, metanjem po tleh, nemirom, razdražljivostjo, ipd.
4. Kot so že napisale predhodnice, je zelo pomembno, da izraziti otroci dobijo dovolj “prave” pozornosti. Jasno je, da vsak otrok potrebuje ogromno pozornosti, sprejemljivi način izražanja le te, pa je med otroki različen. Individualni pristopi: babica, relacija 1 na 1, se mi zdi odlična; pomembno pa je, da otroka opazujete in tudi ocenjujete, ali se pogostnost neželenega obnašanja kaj spreminja.
5. Razmislite tudi o tem, ali se močno trudite, da bi do obeh otrok postopali enako. Enak pristop do vseh otrok je vsaj po moje ena izmed večjih zmot starševstva. Otroci namreč niso enaki.
6. Vseeno premislite, ali se v vaši družini stvari sučejo predvsem okoli dojenčka. Včasih smo starši tako preokupirani, da nam najbolj preprosta dejstva uidejo.
7. Moram komentirati tudi pisanje “tako jaz”: lahko si zelo temeljit, pa nekaterih otrok preprosto ne moreš dati na odmor. Ni šans, da bi nekateri dvoletniki želeli sedeti “pri miru”. Po 10 in več poskusih gor/dol/gor/dol, bodo nekateri razvili “napad besnila”. Ki je popolnoma neobvladljiv… in ki ga tudi ni mogoče prekiniti, edino, kar lahko storiš je, da otroka zavaruješ pred poškodbami. Res pa je, da je včasih izjemno težko (če sploh mogoče) otroku pokazati posledico neželenega obnašanja. Pretepanje na obiskih, opozorilo, odhod, npr. gre. Če udari med igro, prenehamo z igro s kratkim opozorilom, “ne tepemo. Ker si udaril, se ne igramo več, tudi”. (Posledica neželenega obnašanja). Veliko težje pa je reagirati na udarce, ki so nastali zaradi občutka premajhne pozornosti.
8. Po logiki dvoletnika je tudi kopalnica res izjemno zanimiv prostor (kopanje je verjetno zabava)
9. Včasih se kljub izkušnjam znajdemo v situaciji, ko nam zmanjka sredstev, znanja in veščin. Menim, da je v vsakem primeru potrebno pokazati svoja čustva ob neželenem obnašanju, pokazati, za tega ne maramo in ne sprejemamo. Vzorec “pobožaj, po tem, ko si udaril”, mi ni všeč, ker mi na nek način sporoča dvoje: – jeze, napetosti, nečesa, ki se je nabiralo, še vedno nisem sprostil;
– če pobožam, potem ko sem udaril, bo vse O.K.; kar seveda ni res.

zgolj moja razmišljanja…
Pozdrav!
Nina

-eja, najlažje je odmore izvajati tako, da se mora mirno usesti zraven tebe,

Z velikim zanimanjem, prebiram tole debato…
Samo nekaj mojih mnenj:

Meni osebno tisto o bozanju namesto udarca tudi ne “leze”… ker je udarec vedno znak jeze, napetosti… in se ga ne da potlaciti/zamenjati z nekim bozanjem (in kasneje z hitrim “oprosti” brez teze)… In otrok se ob tem ne nauci na primeren nacin izrazati svoje jeze, razocaranja, besa, uzaljenosti.. Bozanje in “ljubckanje” je zame skoraj nekaj hinavskega… Npr, ce sem jaz resnicno jezna na mojega dragega, mu sigurno v tistem trenutku ne bom dajala nekih poljubov, objemov… ampak mu bom “povedala svoje”… In ce je otrok jezen name.. ali pa samo nemocen, ker ne ve/zna resiti situacije, ne pricakujem, da me “bozal”… In seveda tudi ne dovolim, da udari…

Dveletnik se nima tako dobro razvitega govora, da bi nam lahko povedal kaj ga tisci… da je uzaljen, ker smo z bratcem, da je jezen, ker mami nima casa zanj, da ima “ze vsega dovolj”… Pokaze pa z udarcem…

Ja, vsi otroci gredo skozi faze udarjanja.. verjetno je to res genetsko pogojeno kot pravi Nina… Merijo moc, testirajo kaksne posledica ima njihova akcija… Tudi udarci so lahko razlicni: v igri.. ali zato, ker niso dobili dovolj pozornosti…

Udarce v igri (merjenje moci) poskusam jaz “kanalizirat”… preusmerit… Tiste, ki pridejo zaradi tega, ker ima on obcutek, da ni dovolj upostevan… poskusam “slisat”… poskusam preprecit take situacije… In seveda se gremo: “Ne, to se ne dela.. mi ni vsec… boli…” Tudi pavza….

Se o ljubckanju: poznala sem deklico, ki je zaradi razlicnih notranjih stisk kar veliko pretepala sovrstnike… doma so jo ucili, da jih mora po napadu objet, dat ljubcka… Pojma nimate, kako grozljivo je meni izgledalo to “obesanje po otrocih”… prvo jih je nabutala, potem pa se “obesala” na njih, ces za opravicilo… Kmalu je tudi sama spoznala, da tako pac ne gre… Otroci so se je strasno bali…
Ja, bozanje in ljubckanje pri dvoletnikih.. kaj pa, ko so starejsi.. ?… malce pred solo.. a naj se se vedno obesajo na prijatelje…
In taki otroci se prav hitro naucijo z lahkoto navreci “oprosti”.. ki pa za njih nima nobene teze… Sicer je pa to ze druga tema…

Sama lahko povem le našo, domačo izkušnjo, tudi naš dveletnik, ki je sicer zelo miren in priden je poskusil s tepežem. Ko me je prvič udaril sem reagirala z besedami, da se to ne dela i.p.d., ko se je zgodilo drugič sem bila huda pa sem ga spet nagovarjala kako se to ne dela i.p.d., ko me je tretjič sem ga pa nazaj, prvič v življenju in zelo nežno, da še čutil ni ampak je bil tako šokiran, da mi je razložil kako se to ne dela, da se tepsti ne sme in potem sva imela debato na to temo, v stilu zakaj si pa ti mene, če se ne sme i.t.d. in od takrat me ni nikoli več. Na isti sistem sva rešila tudi cukanje, ker so ga občasno mikali moji dolgi lasje !

Lp, P

Sicer ne vem rešitve (saj so ti punce že kar nekaj koristnih nasvetov dale), ampak kljub temu apeliram nate, da res poskušaš tako ravnanje preprečiti za vsako ceno (tudi če to pomeni, da starejši dobi kakšno nežno po ritki), saj sem bila sama celo otroštvo terorizirana s strani 1,5 leta starejše sestre, ker starši tega niso resno jemali, se je pa z leti le še stopnjevalo. Posledice ostanejo!
teja

Svea, zato ker 2letnik še nima razvitega govora do te mere, da bi lahko povedal, kaj ga tišči, je pomembno, da starši prepoznajo in refleksirajo njegovo počutje: Vidim, da si jezen na bratca, ker mu ne moreš zdaj dati igrače. Toda udariti ga ne smeš, to ne delamo. Kaj če bi počakal, da se podojiva, pa mu boš potem dal igračo? Bi izbral eno tako, ki mu bo še posebej všeč?
Ali pa mu celo, ko se spraviš dojit dojenčka, predlagaš (in tako /skoraj/ povsem preprečiš izpad jeze) – midva se greva dojit, a vzameš eno knjigico in jo lahko ta čas mirno prebereva.
tako otrok ne bo čutil trenutkov, ko se dojita kot nekaj negativnega in kar njega izključuje.