Zaradi lojalnosti do delodajalca! Povsem preprosto. To se raznim Z generacijam in podobnim, ki poznajo samo pravice in nobenih dolžnosti, verjetno zdi smešno, ampak njihov (vaš) problem. Jaz, ko pridem na razgovor za zaposlitev in me vprašajo, kdaj načrtujem imeti družino, odločno povem, da nikoli, in to tudi resno mislim. Niti se mi tako vprašanje ne zdi nedopustno. Delodajalec te zaposli, da s svojim zanesljivim delom ustvarjaš podjetju promet, da si dobičkonosen, ne pa da firmo in kolektiv spravljaš v težave s svojimi egoističnimi odločitvami in jih parazitiraš s porodniškimi in permanentnimi bolniškimi odsotnosti. Delodajalec ni socialna ustanova in tudi nismo več v socializmu! Jaz zagovarjam načelo, da se mora vsaka ženska zase odločiti za poklicno kariero ali družino – oboje nikakor! Če hočeš otroke, ostani doma, skrbi za njih in gospodinjstvo, denar naj služi partner, socialna država ti bo tudi pomagala z raznimi transferji, če pa hočeš kariero, potem prostora za otroke pač ni. Delodajalec te plačuje, da si njemu na razpolago, ne pa vsem drugim. Tudi ve, ki živite skupaj s partnerji, verjetno vlagate v odnos zato, da je partner vam v pomoč, oporo, da je prisoten, ne pa odsoten vsepovsod drugje: v bifeju, na raznih športih, hobijih, pri ljubicah, vsepovsod, samo pri vas ne. Ko ste v partnerskih odnosih, od partnerjev pričakujete, da bodo poznali svoje partnerske dolžnosti, takrat vam je vse jasno, samo v odnosu do delodajalca vam nič noče biti jasno. Takrat bi se obnašale kot neodgovorni moški do vas. Če bom kdaj v prihodnosti šla na svoje, na svojo podjetniško pot – in po vsej verjetnosti bom – bodo ta stališča jekleni zakon za kandidatke, ki se bodo potegovale za zaposlitev pri meni. Nobenega jokanja o takih in drugačnih pravicah! Otroci ali služba. Odloči se!

Prav imaš samo v nekem delu, pozabljaš na ostalo. Delodajalci prav tekmujejo katero podjetje bo bolj družinsko – potegujejo se celo za certifikate. Na koncu je vse to bolj marketing kot pa kaj resnega. Se pravi že na tem pade tvoje razmišljanje.

Enako je pri vseh odsotnosti. Meni se je že zgodilo, da so me klicali ko sem imel dopust zaradi tega, ker je nekdo vzel bolniško za rahel prehlad. Takrat nihče ni pomislil na mojo družino itd. Ampak jaz sem ostal na dopustu, pa so se ravno tako znašli, kot se jaz ko ni kakšnega drugega.

Ne zavedaš se, da delaš zase, ne za delodajalca. Ti imaš pogodbo katera ima obveznosti z obeh strani. Zakaj se pa potem ne odpoveš plačilu itd. Delaš zase, da zaslužiš denar s katerim potem upravljaš in zadovoljuješ svoje potrebe.

Delat hodim, da dobim denar. Tukaj ni prijateljskega odnosa. Jaz tebi opravljeno delo – ti meni plačilo. Nobenih prijateljstev v službi. Služba je služba, družba je družba. In seveda, ker sem ženska, ne bom imela otrok, da potem izgubim službo. Ker preživet pa moram, tako ali drugače.

To je prav neumno kar pišeš avtorica, ker spoštljiva , dobra podjetja tega od nobenega zaposlenega niti ne bi pričakovala, kaj šele zahtevala.

Dobro podjetje je podjetje, ki spoštuje svoj kader in ga vidi kot konkurenčno prednost in ne kot sužnja, ki se mora zanje odpovedovati, celo tako življenjsko terminalno kot je starševstvo. Tega dobro podjetje niti pomislilo ne bo, kaj šele pričakovalo od zaposlenega.

Dobro podjetje ja ima pričakovanja in zahteve od zaposlenih, a hkrati zna tudi odlično to početi z organizacijo tako,d omogoča vsem zaposlenim polno tudi osebno življenje v vseh pogledih.

In so takšna podjetja, so redka, ampak so, ker se zavedajo pomena tega, in ti zaposleni to še kako cenijo in ta pripadnost njihova in zavezanost k rezultatom je prav zaradi tega še večja. Tako, da to se že kako da,  je pa odgovornost postavili takšno organizacijsko kulturo na strani vodstva, delavec sam je ne more. Ni pa izgovorov, da se ne da. Še kako se da in nosi tudi odlično produktivnost in rezultate , torej zadovoljstvo in pripadnost na obeh straneh pri delodajalcu in zaposlenih.

Kolikor je meni znano, nobeni državi ni uspelo ljudi prepričati, d aimajo več otrok. TudiKitajci so ugotovili, da je ljudi bistveno lažje prisiliti, da nimajo otrok, kot pa da jih imajo.

Kako s firmi, kakšna nebluoza, ko enkrat ugotovijo, da te ne rabijo, dobiš odpoved in kje je tu pripadnost. te neumni, pripadnost?

Odgovori na temo jasno kažejo, zakaj smo in bomo ostali balkanska greznice: vsi samo gledate na to, kako bi nategnili in izkoristili ostale, od ostalih pa hkrati pričakovali poštenje in čiste račune.

Vsi bi samo pravice zase in nobenih dolžnosti do ostalih, ker si domišljate, da so vsi nekaj dolžni vam. Vi v firmi ne delate za firmo, ampak samo zase. Filozofirate, kako so dobra podjetja tista, ki spoštujejo vas, dobro vodstvo tisto, ki vam gre na roko, nobene besede pa o tem, kaj bi vi kot dobri zaposleni nudili firmi in vodstvu v zahvalo. Ne, tega ni v vaši mentaliteti, vi bi samo zahtevali: daj, daj, daj!

Zaradi te egocentrične sebičnosti boste še tenko piskali, ko vas bodo na delovnih mestih zamenjali hvaležni Azijci in umetna inteligenca.

Še enkrat, delat hodim zato, da dobim denar za življenje. Ne zato, ker bi bila usmiljena do delodajalca.

Jaz tudi v razmerju z žensko razmišljam tako kot razmišljajo one o delodajalcih: babo imam za to, da mi prazni jajca, ne da ji bom igral neko zvestobo. Ko bo ona spoznala drugega, me bo odslovila, zakaj bi ji torej bil lojalen?

Nikoli ne reci nikoli.Ti bo prekrižal pot ,,en lep mačo,, pa se bo vse spremenilo.

B seda o obojestranski odgovornosti tudi delavca v takem podjetju je še kako zapisana,  samo ti tega ne vidiš, ker nočeš videti, ker si očitno eden izmed delodajalcev s fikcijo v glavi, da so zaposleni izkoriscevatci in ti jih boš pač dojemal zgolj kot strošek.

Pri nas je primer enega takega podjetja, ki ga zgoraj opisujem Mikro Polo. Tam imajo recimo zaposleni neomejeno dopusta, samo vedo pa,da si medsebojno uredijo nadomeščanje in da delo mora biti narejeno. To je to kar je obojestransko.

In ti bom jasno povedala delodajalci ljudi z občutkom odgovornosti, da nekaj naredijo ne cenite. pika… Malo je takšnih in to so potem takšna podjetja kot je Mikro Polo.

Ti jaz povem oseben primer smo oddajali en projekt bilo je potrebno pismo podpore ene institucije, če bi ga pošiljali po pošti, bi prišlo prepozno, ker je direktorica to prepozno dogovorila, s tamkajšnjo direktorico, in jaz se javim po službi dotični dan, da se zapeljem s svojim avtom, na svoje stroške, ga dvignem in prinesem naslednji dan… Pač bilo mi je samoumevno to predlagati, ker mi je odgovornost do pravočasno oddaj in vsega prva in nisem niti komplicirana za stroške in tistih enkratnih 1 uro, ki sem jo porabila. NormLen človek bi pričakoval, da delodajalec to ceni, pah kje, dobiš mobing nazaj, nesramnost, ena se začne počutiti ogroženo in nagaja, ker sama vem da sklizne iz sihta takoj ko lahko, tudi prej, če se da prikriti. Ona je še danes tam zaposlena, jaz nisem.

Samo tiho bodite delodajalci o izkoriščevalskih delavcih, ker poštenih in delavnih, z odgovornostjo do dela, da je nareto ne cenite, imate raje take, ki uvajajo krivine.

Trdim da če delodajalec postavi organizacijsko kulturo, ki delavce spoštuje, jim daje možnost tako profes. Kot osebnega, zasebnega razvoja in ob tem pove, da rezultate hkrati pričakuje, bo pošten delavec to cenil in se držal podjetja in vse opravil za delodajalca. Sama sem tak delavec naredim, ker vem da moram, mi se nismo stempljali, jaz sem bila v službi, ker sem vedela da imam delo in sem ga želela narediti, čeprav ob tistem času nista prihajali se niti direktorica, niti ona ljubosumnica… Ko boste delodajalci cenili to, potem se pa oglašajte.

Ker ko sem jaz rabila nekaj časa, kakšen drug dan da bi prilagodila prihod, posluha na drugi strani ni bilo… So bile važne samo ure birokratske, ne moje opravljeno delo, ki je bilo narejeno, pa da ne omenjam niti tega, da sem imela kup nadur, ki bi mi jih morali plačati več po zakonu, ne kot redne ure, a mi jih nikoli niso.

Jaz sem tista ki zagovarjam spoštljivega delodajalca, ki spoštuje delavca in njegovo tudi zasebno življenje, a sem hkrati tudi oseba, ki imam odgovornost do dela, do tega za kar vem, da je moja dolžnost da opravim in da to moram opraviti kot je od mene pričakovano in v rokih. Torej še kako zagovarjam tudi odgovornost delavca.

Samo resnici na ljubo v čina firm pri nas gleda na delavca kot strošek, čim manj da ga plačajo in čimbolj izcuzajo, dobrih delovnih lastnosti, odgovornosti, nihče ne ceni. Dokaz tega je tudi to, da imamo čimveč tujcev, ki jih zaposlijo, že pravi kakovost in poznavanje človeka, njegove osebnosti pripadnosti ni vredna nič, samo da dela čim ceneje in potem da gre. Taki delodajalci, ki tako delajo pa zame niso spoštovanja vredni delodajalci, ker delavca testirajo kot sužnja.

Moderni močni, samostojni in neodvisni ženski, ki se ceni, noben mačo ne more spremeniti stališč. On mora slediti njej.

@moje mnenje ne gre za usmiljenost gre za spostljive odnose, varovanje zdravja vseh. V službi preživiš veliko časa, če ti je to uradno nebodigatreba opravilo, samo zaradi zaslužka, je tak sin veliko bolj muka, kot p podjetje. V katerem se dobro počutiš, ja ti omogoča sredstva za življenje, a ti hkrati omogoča tudi lasten razvoj, zanimanje, določeno veselje, sproščenost v dobrih odnosih, ko opravljaš delo. In trdim da si v takih razmerah tudi veliko bolj učinkovit v delu, ki ga opravljaš, kot pa če je to zgolj neko opravilo za denar, ki ga delaš s tem negativnim prizvokom. Je pa res,da pravi zdravi odnosi v podjetju morajo priti z strani vodstva, od spodaj gor ne gre, se tako  dober in pozitiven delavec, v firmi z izkoriščevalsko kulturo. Jih ne bo uspel spremeniti.