Moj sin
Tudi jaz mislim, da je to neka oblika avtizma, če je odsotna čustvena odzivnost. Take blage oblike se dolgo časa ignorira, vendar ko postane oseba sposobna za delo, ugotovi, da testov ne naredi.
Potem pa od zdravnika do zdravnika in pri štiridesetih letih, brez delovne dobe, se ugotovi, da je ta oseba avtist.
Zato, čimprej vključitev v delo, kakršnokoli, samo, da je neka delovna obveznost, ko se vidi, da odrasli otrok ne kaže prave čustvene odzivnosti.
Sodeč po opisu, bi rekla, da je to Aspergerjev sindrom, pa saj to je blažja oblika avtizma.
Če pravočasno ne zaposliš in ga pustiš brez delovnih navad, zna biti hudo po štiridesetem.
Ostal bo sam, nihče ga ne bo zaposlil, zato nikar ne odlašaj. Skušaj ga motivirati v kakšni bolj enostavni zaposlitvi, kjer se bo zamotil in se čutil zadovoljnega.
Drugače se bo pridružilo še kakšno obolenje, mogoče pa celo anksioznost, depresija.
Pozdravljena,
sama sem par let starejša od vašega sina. Imam iste težave,če lahko temu teko rečemo. Ko nekaj opravim kot je šola,izpit- se nisem veselila,ker mi je bilo logično,da se to od mene pričakuje. Sem naredila vse v prvo in,če veš ,da si storil kot se je od tebe pričakovalo in kot so storili že miljoni pred tabo:šolo in izpit te pač ne osreči,ker je itak blo pričakovano,da bo tako. Pri meni so te težave,ker mi starša nikoli nista rekla,super ,da ti je uspelo,ne naredi vsak tega v prvo ali kaj podobnega ,ampak se sploh nismo pogovarjali o tem in nista bila zares vesela. Vprašala sta me sicer kako je šlo,sem rekla ,da sem naredila in potem sta rekla samo aha,vredi. In to je skoz bilo to,nobenega veselja. Tako,da probaajte mu rečti,da ne naredijo vsi tega uspešno,veselite se zani. Po moje se počuti kot,da to kar naredi ne bo nikogar razveselilo.
To je prvi del.
Če ga na splošno nič ne razveseli pa vam ne morem pomagati,ker še sama sebi ne znam. Naj vam pa povem,da je zelo težko tako živeti,ker če te nič ne veseli,nimaš veselja do druženja,niti do dela,niti do stvari in ničesar.
Je zelo težko,sama se bojujem s tem že cca 7let. Niti v nobeni službi ne zdržim več kot leto dni,ker živim doma,dam za stroške in hrano in bencin in mi ostane 300€,ampak ne vem kaj naj si kupim ali kam grem ali kaj sploh naj sama s sabo,da bi bila vesela. Imam trenutke veselja,vendar večino časa takšne prazne trenutke,ne želim si nobene stvari,ne novejšega avta,ne oblačil skratka nič in ,zato nimam niti veselja delat. Prav tako mi s prijatelji za hodit na kavice. Sem izrazita introvertka.
In naj vam povem,da se naj raje s kom pogovori,ker če ne bo obtičal v tem krogu neveselja in si ne bo ustvaril nič kot si nisem jaz.
Edino kar lahko spremeni pogled je ,da di bo nasel punco in bo imel veselje,ze zaradi nje,saj sam sebe ce nimas nikogar tezko prepricas v spremembo 🙂
meni je partner pomagal veliko
Joj, ko sem tole prebrala! Kot bi opisovala mojega bivšega!!! Popolnoma isto. Kako zelo nasmejan, zgovoren in družaben, a ko pride za 4 stene, drug človek in prav tako je samo nekaj mesecev zdržal v razmerju, ker se mu ni dalo več pretvarjat in igrat, bil je popolnoma izžet od tega. Pri 40ih še ene resne zveze ni imel, ker preprosto ne zdrži. Zna prav tako perfektno reagirat, ker je tudi zelooo inteligenten. Da le nisva bili z istim človekom:)))
Joj, ko sem tole prebrala! Kot bi opisovala mojega bivšega!!! Popolnoma isto. Kako zelo nasmejan, zgovoren in družaben, a ko pride za 4 stene, drug človek in prav tako je samo nekaj mesecev zdržal v razmerju, ker se mu ni dalo več pretvarjat in igrat, bil je popolnoma izžet od tega. Pri 40ih še ene resne zveze ni imel, ker preprosto ne zdrži. Zna prav tako perfektno reagirat, ker je tudi zelooo inteligenten. Da le nisva bili z istim človekom:)))
[/quote]
Kako dolgo je odkar je postal tvoj bivši? 🙂
Hvala lepa vsem,vam javljam zakljucek .
Pa tudi tebi mlada dama, ki si povedala kako se pocutis.upam da ti fant se stoji ob strani.hvala
Moram rect,da je velik boljsi. Pocutje je boljse,telesno.
Nekak sva prisla do tega,da se mora sprejet tocno tak kot je ,ker je super fant. In kaj pol ce nima rad zabav in pijac s kolegi. Take stvari mora sprejet.
Prav da se pocut cisti cudak ob kolegih,ki pijejo kadijo in mislijo da so frajerji.
Tega ne razume ampak je tih,ker je vecina glasnih in ce kej rece je cudn,
Na maturanskem izletu je bil bodygard. Ker jih enostavno ni mogel pustit brez nadzora ker bi blo sranje.
Kaj vse se mu plete po glavi ne vem.
Vem, pa da je na pravi poti.
Z vaso pomocjo ,cist vsak je dal idejo o cem govorit.
Tudi popaj in punce.
Noce punce ker ne zacuti da jo ima rad,noce pa ji stret srca.zato se zaenkrat ne spusca v to.
Sem mu namignila da se lahko tud samo pozabava s punco.
Kaksen pogled sem dobila,
Ces,kako si lahko taka.
Vem da se spopada se z vecim stvarmi, pa upam,da se mi odpre se bolj.
Se enkrat hvala vsem ste pomagali veliko.
Zdravo,
jaz tudi mislim da je to apatija. Pomembno vprasanje, ki si ga lahko postavi je:
-katere njegove potrebe v otrostvu niso bile potesene? in zakaj se pocuti, da jih ne mora sedaj potesiti.
Apatija je enaka brezupnosti. Nekoc v preteklosti si je fant verjetno koncal zeleti stvari. Zakaj? ker se je pocutil ne varnega. Zivi zivljenje za svoje starse. Njegova custva so bila vedno nesprejeta oz ne razumljena. Ampak preteklost je preteklost.
Kako naprej?
1. odlociti se mora za zivljenje ali pasivni samomor(trenutno stanje)
2.njegovo igranje igric ali kakrsna koli stvar ki mu pomaga odmisliti realnost mora biti odvzeta
3. soociti se mora s tem obupom, vsemi prepricanji iz preteklosti, sam sebe mora razumeti, zakaj tako razmislja, od kje mu te misli, da ne more spremeniti nicesar
4.jeza naj bo njegova prijateljica, je vibracijsko bolj pozitivna, zato je v redu da najde nek nacin in jo izrazi
5.nauciti se mora poslusati obcutke, obcutke v telesu, kaj mu sporocajo, lahko jih tudi poimenuje in pripise kaksne oblike
6.slediti mora dobrim obcutkom, poizkusiti nove drugacne stvari, boljse je da nima neke rutine
7. na en list naj si napise stvari, spomine, ki mu prinasajo veselje in napise poleg zakaj mu prinasajo veselje. in potem naj to prebere ko bo zalosten/negativen
8. naj poizkusi gledati na zivljenje, kot da se je danes rodil(lahko se poigra tako, da si predstavlja da je sam vesoljec in je prisel na zemljo-zanj je vse novo)
9.naj ne pricakuje da bo vedno use kar bo probal uredu, naj proba stvari ker ni pomembno ali jih ali ne, samo zato da nekaj proba.
*
To je z moje strani, vse kar lahko poizkusi in mu morda pomaga. Srecno in lep pozdrav.
A je še živ? I know… bleck humor. Ampak prosm vas no, komentatorji. Ne postavljajte diagnoz človeku, ki:
-ga ne poznate
-ni sam napisal svojih težav ampak so interpretirane s strani zaskrbljene mame (mogoče po konceptu strah ima velike oči)
-ni enak nobenemu človeku z nekimi težavami, ki jih opisujete.
Zavedajte se eno stvar, svet se spreminja sm blizu 40setih in za naši generacijo so govoril, da smo zavoženi, nič ne bo iz nas, pa smo vendarle dokazali, da smo sposobni za zdravnike, gasilce, direktorje, podjetnike, inivatorje, raziskivalce….. Spomnite se na to, ko današnjo mladino pošiljate k psihiatrom, ko njihovo trenutno stanje enačite z vse sorte modernimi diagnozami… dajete jih v nič, ponižujete, podcenjujete, žalite.
Družba sama se je spremenila. Pa ja občutite to na svoji koži. Še pred dvajsetimi leti so bile skupnosti močne, poskrbele so za vse generacije. Vrednote so bile poslušnost, ustrežljivost…dons je drugač, skupnosti so razpadle, sosed ne pozna več soseda, kaj šele, da bi se lahko zanesel nanj. Postali smo individualci, ki moramo biti uspešni, da si lahko privoščimo tisto, kar je bilo pred leti običajno. Blagor upokojencem… le oni se še ne ukvarjajo s samopodobo, razčiščujejo odnosov v zgodnjem otroštvu. Vsi ostali pa iščemo v sebi trdnost, da zdržimo pritiske. Za zadovoljstvo se je treba veliko bolj potruditi.
Zaskrbljena mama: obstaja kup programov za osebno rast. To je ena od področij, ki bi jo priporočala vsakemu mladostniku, da se nauči živeti s svojimi čustvi in reakcijami nanje.
Ker pa res obstaja sum na zdravstvene težave, ker je medicina tako napredovala, je pa priporočljivo opraviti preventivni pregled s poudarkom na sum, da ima sin mogoče le simptome. Izključite strah, da je ogroženo zdravje.
Se pa postavitw v vlogo podpornice in ne akterke. Naj sin sam najde področje ki ga bo gnalo v življenju. To da jamra vam in da vi v njegovem imenu iščete rešitve ni pot k uspehu.
Mislim, da se v teh letih marsikdo počuti enako – ampak tega pač ne pove, o tem se ne govori. Ne s prijatelji, nikakor pa z mamo 😉
Bodi vesela, da ti pove. Ja, ni enostavno biti mladostnik, čeprav vsi pravimo, kako jim je fajn.
Išče se v družbi, išče smisel življenja … pričakovanja okolice so velika. Ni nujno družine. Družba nasploh pričakuje in povsod poudarja:
– če veš, kaj hočeš, boš uspel
– nujni so stiki in mreženje (niti ne rsnični prijatelji)
– moraš imeti hobije
– moraš biti boljši od drugih, če hočeš uspeti
– delaj to, kar te res veseli…
Evo, jaz priznam, da bi še zdaj, pri skoraj 50-tih letih težko ugotovila, kaj me res veseli za celo življenje. Milijon stvari po malo.
KO smo bili mi toliko stari, smo manj razmišljali o karieri, uspehu. OK, si šel na faks, ki ti je približno sedel, užival v študentskem življenju, služba pa bo že…
Današnji mladostniki imajo občutek, da si morajo zagotoviti poklic, v katerem bodo uspešni, da morajo biti v nečem res dobri, faj bi bilo tudi dobro zaslužiti, da bodo uživali v delu, bodo srečni… In včasih zato ostanejo brez volje do vsega.
Pride, pa mine. Fajn, če lahko komu pove, kako se počuti.
če bo pa prehudo, pa mogoče pogovor s kako x osebo tudi ne škodi.
SREČNO!
Tu vzgoja nima prav nobene veze pa če bi še tako radi naprtili krivdo staršem. Tak se rodiš, pa konec.
Fant ve, kako bi moral funkcionirat in čutit, ampak tega ne doživlja, zato je sfrustriran. Avtorica je lepo povedala, da sin noče prizadeti punc. Seveda ne, ker se zaveda, da jim ne more vračat čustev, ker jih nima. Vsaj ne intenzivnih. Punca z anoreksijo mu je bila prevelik izziv, ker se je težko vživel v njena čustva. Po vsej verjetnosti ga je precej obremenjevala z njimi. Kaj slabšega zanj.
Nekoč mi je bivši rekel, da mi zavida moj jok ali smeh. Torej intenzivnost? Čustva takih ljudi so zmanjšane jakosti. Zato jim je zaradi pomanjkanje barvitosti čustev tudi svet bolj siv in brezvezen oz. brezsmiseln. Večkrat jih boste zalotili kako so (prikrito) jezni na srečne ljudi. Zdeli se vam bodo precej odgovorni. Ne, niso. To obnašanje je zaradi pomanjkanja življenjske radosti.
Hvaležni vam bodo, če ne boste od njih pričakovali oz. zahtevali, da morajo nekaj na silo čutit. V nasprotnem primeru so na dobri poti v depresijo.
Ne razumeš. Smeh ALI solze. “Being human”
[/quote]
Okej, ampak to lahko pomeni tudi, da si nesposoben brzdati svoja čustva. Za vsako malenkost se razjočeš, razjeziš, znoriš…. Marsikdo lahko čuti globoko, ampak se brzda, naučili smo se, da ne skačemo na prvo žogo. Kar je prav! Tisti, ki takoj vse izrazijo neposredno in nosijo čustva na dlani, so zame na nivoju otroka, ki se še ni naučil čustva imeti pod kontrolo. Seveda imaš tudi na drugi strani take, ki se preveč kontrolirajo in nikoli ne izražajo ničesar. Ampak ne eno ne drugo ni v redu. Ne pomeni pa kar apriori, da tak, ki ne kaže čustev, tudi v resnici ne čuti. Ni res!
Tale sin o tem, kako noče prizadeti dekleta, hahah, pa je ne nasedate, no. To so izgovori nekoga, ki pač ne čuti dovolj do neke osebe, da bi se z njo zapletel. Isto kot ko tip reče ženski “predobra si zame”. Itak! Pač mu ni do nje in to je vse. Ne gre za to, da ni z njo, ker se boji, da jo bo ranil. Enostavno ni z njo, ker ne čuti dovolj do nje.
Ko bo tale sinko do nekoga res občutil vso strast in željo biti z nekom, mu bo dol viselo, da jo bo mogoče prizadel čez nekaj let.
Okej, ampak to lahko pomeni tudi, da si nesposoben brzdati svoja čustva. Za vsako malenkost se razjočeš, razjeziš, znoriš…. Marsikdo lahko čuti globoko, ampak se brzda, naučili smo se, da ne skačemo na prvo žogo. Kar je prav! Tisti, ki takoj vse izrazijo neposredno in nosijo čustva na dlani, so zame na nivoju otroka, ki se še ni naučil čustva imeti pod kontrolo. Seveda imaš tudi na drugi strani take, ki se preveč kontrolirajo in nikoli ne izražajo ničesar. Ampak ne eno ne drugo ni v redu. Ne pomeni pa kar apriori, da tak, ki ne kaže čustev, tudi v resnici ne čuti. Ni res!
Tale sin o tem, kako noče prizadeti dekleta, hahah, pa je ne nasedate, no. To so izgovori nekoga, ki pač ne čuti dovolj do neke osebe, da bi se z njo zapletel. Isto kot ko tip reče ženski “predobra si zame”. Itak! Pač mu ni do nje in to je vse. Ne gre za to, da ni z njo, ker se boji, da jo bo ranil. Enostavno ni z njo, ker ne čuti dovolj do nje.
Ko bo tale sinko do nekoga res občutil vso strast in željo biti z nekom, mu bo dol viselo, da jo bo mogoče prizadel čez nekaj let.
[/quote]
Ja, te razumem kaj hočeš povedat, je razumljivo in logično. Poznam vse “fore” takšnih in drugačnih ljudi. Ampak dokler ne srečaš takega človeka kot ga opisujeva jaz in avtorica…Verjemi mi, točno vejo zase, da so drugačni. Treba jih je prekleto resno vzet kar povejo o sebi.
In glede na to, da večini mladim standard drastično pade, ko se osamosvojijo in ni rečeno, da bodo nekoč dosegli vsaj tak standard kot so ga imeli starši, oz ga presegli, potem ta kriza sploh ni tako presenetiljiva.
Česa že bi se naj veselil? Da bo 20 let odplačeval kredit za 1 sobno stanovanje in delal od 8-17:00 vsak dan?
Ga čisto razumem.