Veliko prebiram na tem forumu o zdravih prehranjevalnih navadah v naših družinah.Všeč mi je , da ima večina zelo izdelano vizijo o tem kaj in kdaj bodo jedli otroci.
Moj problem pa je sledeč: naš najmlajši ima prijatelja,ki pogosto prihaja k nam (sta sošolca 1.r/9).Njegovo mamo dokaj dobro poznam in vem,da določenih stvari ne dovoli npr.sladkarije,pomfrit,sladkane pijače,sadje med obroki….Pri nas smo kar se prehrane tiče veliko bolj demokratični,otrokoma ne prepovedujem uživanja “nezaželjene”hrane,saj sta že tako velika,da lahko prideta do nje,četudi jima je jaz ne ponudim…In tale “naš prijateljček”si ponavadi da pri nas duška,če je potrebno tudi malo pofehta,da pride do željene stvari in ponavadi tudi sam poje ali popije ali celo skrije,da ima za naslednjič.Meni pa je težko,ne vem ali naj ga “zatožim”ali naj bom tiho.Še najbolj mi gre pa na jetra,ko potem poslušam,kako mali T. nič ne pogreša sladkarij in podobnega,ker je pač tako vzgojen.Skratka situacija je zame fejst neprijetna,ker vem da ni prav,da smo tiho.Če njgovi mamici povem,bo pa zamera,saj smo imeli že ohlajene odnose zaradi kosa domačega štrudla,ko ga je mami zalotila….Meni osebno se zdi taka “vzgoja “malo mimo,saj s prepovedjo prej dosežeš kontra efekt.Sama imam navado da otroka opozorim npr.vzemi raje mandarino kot čokolado in največkrat se to tudi zgodi….prepoved pa????!!!

Saj se strinjam s tabo glede prehrane, vendar meni se zdi nedopustno, da otroku daješ sladkarije kljub materini izrecni prepovedi. Ne vem no, če bi bila jaz na njenem mestu in bi izvedela kaj počneš, bi tudi ohladila odnose. Ko praviš, da fanta ne bi “zatožila”, če bi ga, bi s tem še sebe potunkala (kar pa nočeš), kar priznaj. Na tvojem mestu bi fantu pač razložila, da mu mama ne dovoli sladkarij in da mu jih zato ne daš. Imam nečaka toliko starega in točno vem, da se mu take stvari da dopovedati. Problem je edino v tebi, ker ne spoštuješ odločitve fantovih staršev.

Vem da je težko in da te boli srce ker ti delaš drugače vendar tudi jaz mislim, če mama ne dovoli potem se poskušaj tega držati. Tudi tebi ne bi bilo prav, da bi nekdo kršil tvoja pravila oziroma jih spodbijal. Vendar je zdajle težko kar naenkrat prepovedati stvari katere si mu do sedaj dovolila. Res ne vem kako boš to izpeljala, vendar moraš ker delaš v nasprotju z mamo in ko bo zvedela to bo slej ko prej ti bo hudo zamerila.

Najbolje za otoka je, da upoštevaš željo staršev in ne delaš proti njihovi volji. lahko jim pa poveš, da si njihov sin tega in tega zelo želi. Samo naj tega ne dobi pri vas.

Tudi jaz bi bila huda in sem bila zelo huda, ko so začeli ta mali dajati pri treh letih čokolado, do takrat je ni niti poskusila niti pogrešala, sploh ni vedela kaj to je. Ne vem… meni se zdi nedopustno, da otroku pri treh letih daš sladkarijo, zato, ker to paše tebi, otrok pa čisto nič ne rabi. V redu… pač ta fantek je že starejši, pa kljub temu.
Situacija tu je malo drugačna. Otrok gotovo vse to dobi, že kje, najbrž doma v omejenih količinah in izbranih trenutkih.

Ni prav, da delaš po svoje.

S to dilemo sem se jaz in se še vedno pogosto srečujem. Starši moje krščenke so vodili od vsega zečtka podobno politiko. Nobenih sladkarij, nobenih bonbonov, tamala se je tega doma držala (oz. so se starši držali namesto nje), drugje je pa “podivjala” in basala vase resnično nenormalne količine vse prepovedane hrane. Ima dobro leto mlajšo sestrico in pri njej ista štorija. Kljub še in še “nadzorovani” prehrani sta bili obe na pregledu pri njunih 5-tih letih označeni kot “močno pretežki”, saj je imela tamala pri petih letih 28 kg (ta velika se mi zdi 25), visoki sta bili čist povprečno, tam nekaj čez 110 cm. Obe je pediater poslal na dieto, na kateri sta zdaj ta velika 3. leto, ta mala pa 2. Nobena ni izgubila več kot pol kg, vendar pa sta precej zrasli in nič pridobili na teži, tako da sta zdaj pri dobrih 8-ih in slabih 7-ih nekje v povprečju.

Rušenje politike staršev je zelo delikatna zadeva, jaz sem si že nakopala zamero pri obeh deklicah, ampak vem, da zanju moje popuščanje ni čisto nič dobro. Res pa je tudi, da bolestno omejevanje sladkarij otrokom prinese več negativnega kot pozitivnega. Dveletniku res ne moreš dat na mizo sklede z bonboni, ker bo jedel, dokler bo, lahko pa mu daš bonbon ali dva, ko zanj prosi. Če moraš sladkarije še pred 7-letnikom skrivat in ponori vsakič, ko jih kje vidi, se mi pa tudi zdi, da nekaj ne delaš prav.

Jaz bi starše vprašala, zakaj so tako pikolovski in restriktivni, mogoče pa imajo kakšen konkreten razlog, bolezen, alergijo…pa jim je zoprno razlagat. Če to drži, potem spoštuj njihova navodila, sicer pa povej, da je pri vas razumna količina sladkarij dovoljena, da jih je vaš otrok in da težko njihovemu to preprečiš. Če niti za to ne bo razumevanja, imaš pač dve poti: spoštuješ njihova načela, tudi če se z njimi ne strinjaš, ali pa pač delaš po svoje. Odločitev je tvoja!

Ne prenašam pretirane starševske odločnosti in “terorja”.Poznam starše, ki otrokom ne pustijo jesti mesa,ker ga sami tudi ne jejo.otrok naj je vse,sploh pa tisto kar mu paše.Tudi čokolada in cuker sta dobra za kosti,seveda vse v zmernih količinah.Enostavno ne prenašam starše, ki ves čas gledajo otrokom v usta kaj bo pojedel.Mislim in prepričana sem,da nimajo prav.

Moram reči, da se tudi meni takšna stališča zdijo rahlo prestroga, ampak bi to spoštovala, pa tudi otroku bi to gladko povedala: pač ne sme. Bi se pa poskusila zdilati za sadje – kakšno jabolko ne škodi niti, če ga poješ med obrokom. Morda imajo pa za teženje res kakšen konkretnejši razlog. Jaz se jezim edino zaradi bonbonov, ker so polni umetnih barvil in druge svinjarije in sta otroka potem vsa dermatitična.
So pa imeli moji starši tudi dve takšni “mali prijateljici” – punčki sta ugotovili, da je moja mami doma in sta pogosto prišli k njej na obisk, ko jima je bilo dolgčas. Nista smeli jesti sladkarij in jima je mami nenehno čistila zobe. Pri nas sicer nista dobili ničesar, sta pa zato kradli čigumije, piškote, čokolado v shrambi. Sta rekli, da gresta lulat, pa hopla v shrambo se posladkat. Pa sta bili še čisto majčkeni, ta velika takrat ni imela niti pet let.
Moja dva dobita svoje odmerke sladkarij, ampak res ne pretiravamo, niti niso na sporedu vsak dan, imata pa zelo rada tudi kakšno narezano kumaro ali paradižnik z malo soli. Zobe si umijeta zjutraj in zvečer, pijeta v glavnem vodo ali z vodo razredčen 100-procentni jabolčni sok. Za enkrat imata oba zobe čisto zdrave in primerno kilažo. Očitno obstaja tudi srednja pot.

Ojla!

Jaz popolnoma razumem, da ima vsak starš svoje prehranjevalne vidike za svoje otroke, vendar eni očitno ne poznajo meja. Meni je logično, da se pove o otrokovih morebitnih alergijah ali sumih nanjo, saj so tam resnično potrebne diete in upravičena izbira prehrane. Ali pa težave z zdravjem zob, driska…. Tudi k nama prihaja otrok s celiakijo in v njegovo dobro so takrat ponujene samo reči, ki jih fant lahko uživa brez da ima otožen pogled za prepovedanim. Mi je pa total nevšečno in omejeno od staršev, da pridejo z zdravim otrokom na obisk in tam težijo, česa vsega pa njihov otrok ne sme pojesti ali popiti. K nama zajadra šest otrok različnih staršev, zamislite si, kako to zgleda, če vsak starš za svojega ponudi zraven še cel seznam, česa otrok naj ne dobi….. ;o(( Pol Interspara bi morala imeti doma, da bi lahko vsakemu vsaj nekaj ponudila…. Groza in zelo neprijetno za otroke ter nas, ki jih gostimo.

Od kosa štrudlja ali koščka sadja med obrokom ter bonbona ali dveh vzganjati cirkus??? Brez veze……

Pogovori se z otrokovo mamo, zakaj ima takšne prehranjevalne nazore. Mogoče so njena kompliciranja pa res utemeljena!

LP

jaz itak ne razumem staršev ki sami jejo od čokolade bonbonov štrudlov sladoleda … otrokom pa to prepovedujejo … pa razumem nekak da do enega leta mal paziš … ampak za moje pojme v zmernih količinah se pa vse prenese.

aja tvoj problem 🙂 … nimam pojma … jaz bi mamici na lep način poskušala povedat da si fant pri vas pač to zaželi … vi jeste … a njemu lahko daš ali ne? … vsaka normalna mama po moji logiki bi 6-letniku dovolila da mal cukra pri prijatelju lahko poje … sladkor je itak za otroke priporočljiv … v normalnih količinah.

.. itak imaš potem skrajnosti kot jih opisujejo nekatere … zame je veliko bol sporna hrana smoki in razni pombari … kot pa čokolada … pa tudi tega malemu ne prepovem jesti.

B.

Če je otrok zdrav, se mi zdi tale mamica res malo…….. (da ne rečem kaj)! Pol pa naj prekine stike z vsemi sorodniki in prijatelji, da ja ne bo treba kdaj na kakšen rojstni dan ali obisk. Kompliciranje nekaterih pa res nima meja!
Ko ti bo naslednjič rekla, da njen sinko sladkarij ne pogreša, ji kar lepo povej, da pri vas prosi za sladkarije in ostale stvari. In povej ji tudi to, da ti svojim otrokom in tudi njenemu dovoliš pojesti tudi kakšen piškot in popiti sladek sok. Pa kaj potem, če bo zamerila, pa menda ja ne misli, da se bo po njenih merilih ravnala cela soseska.

A ni malo hecno, da ZDRAV otrok do treh let ne poizkusi čokolade in niti ne ve, kaj je to? Ne rečem, da morate otroka basati z njo ampak, da je ZDRAV otrok ni še niti poizkusil?
Zakaj mi je smešno?
Zato ker se dandanes mamice svojim otročkom posvečamo v tolikšni meri, da je že too much.
– nekajmesečne otročke že vozimo na plavanje ali telovadbo in jih masiramo, ker so različne čutno-gibalne izkušnje za otroka zelo koristne….
– že v trebuhu se z njimi pogovarjamo, jim vrtimo glasbo, jim pojemo…. Tudi to ima otrok rad in tudi to je koristno za njegove razvijajoče se možgane.
– tudi otrokovemu vonju posvečamo veliko pozornost, npr. otrok vonja mamico, očka, počuti se varnega…….
– otroku kupimo najrazličnejše pisane igračke, živih barv, različnih oblik in mu kažemo knjigice. Otrok razvija vid, se uči……tudi to je zelo koristno.

Vsem otrokovim čutom posvečamo ogromno pozornosti, včasih tudi malo pretiravamo in kaj brez veze forsiramo. Le okus je zadnja leta pristal na črni listi? Mar boste rekle, da ta ni tako pomemben? Pa še kako je pomemben. Res je, da otrok do šestega meseca rabi predvsem materino mleko. Ni pa res, da v tem času ne sme poiskušati še kakšnih drugih okusov. In kaj je narobe, če daste otroku priložnost, da spozna okus čokolade, sladkorja, soli, limone,… Mar bo umrl? Po moje ne, marsikaj novega se bo naučil, triletnik pa sploh.

Vaš triletnik pa vpraša: “Mami, kaj je to čokolada?”

Meni bi bilo bolj logično, če bi vprašal za svizca. :))))

A tole o čokoladi za zdravega otroka leti name?

No ja. Meni se zdi normalno da je ne poskusi, zakaj bi jo? Pa mi ti povej en dober razlog, zakaj triletnemu otroku sploh dati čokolado? Spoznavanje okusov? Ja saj res, zelenjave je čisto premalo vrst, pa tudi sadja pri nas v trgovinah razen jabolk ni…
Res si me razjezila. Zdaj bom štela do pet, da ne bom napisala česa, kar mi bo žal… No. Kaj če bi zdravemu otroku dali za jesti recimo travo, ki raste zunaj, da bo spoznaval okuse? Takšne poskuse z okusi lahko delaš, če imaš veselje do njih.

Zdrav in sicer neješč otok potrebuje vse kaj drugega kot polnjenje svojega želodčka s tako hrano. Ko je dobila prvo čokolado, so se začele nove težave. Staknila je alergijo in potem še kako leto le včasih dobila kak košček, ki je bil takrat v njenih očeh vreden več kot ena kila čokolade.

BoNaRo sem pa želela samo napisati, naj se drži želja staršev. Če se jih ne more, naj se poskusi pogovoriti. Če se ne more pogovoriti, pa naj sebi in otroku v prid upošteva starše.
Ne mislim, da je prav, da temu dečku odrekajo sladkarijo, čeprav jaz tega s tako gotovostjo, kot to trdi ona, ne bi upala trditi o nikomer, s katerim ne preživim 24/7 časa.

Svizec, v Angliji so delali anketo med prvošolčki, kakšna je krava.

no?

Vijolična v 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odgovorov.

Dela ti ne bo zmanjkalo :))) nič ne skrbi.

Ni se ti treba razburjati, Jala. Zmotil me je tale tvoj stavek:”…….ko so začeli ta mali dajati pri treh letih čokolado, do takrat je ni niti poskusila niti pogrešala, sploh ni vedela kaj to je.”

In še zdaleč nisem govorila o polnjenju želodčka s čokolado, govorila sem le o otrokovih okušalnih izkušnjah. Saj ji ni treba ponuditi celo tablico, ponudi ji 1/4 koščka. Razmišljala sem v tej smeri, da so otroci danes sposobni (prisiljeni) sprejeti veliko več informacij, kot smo jih bile sposobne generacije pred njimi. Starši jih pri tem še spodbujamo, samo pri čutu okusa je drugače. Prvo leto je mogoče res treba biti previden, potem pa pri zdravem otroku res ni ovir.
In zakaj otrok ne bi smel poskusiti trave? Ali je mogoče strupena (govorim o majhnih količinah)? Tudi na tak način pridobivamo znanje, pa lahko rečeš karkoli.
In še vedno se mi zdi čudno, da otrok pri treh letih ne ve, kaj je čokolada, pozna pa npr. vsaj 10 živali, ki živijo v afriki.

Sama se v vzgojo staršev ne bi vmešavala, četudi se ne strinjam z njihovimi metodami. Pogovor že, ampak brez prisotnosti otrok.

Lahko mi je govoriti, ker moj tamali sploh ne mara sladkarij.

Kakorkoli, dobro odločitev ti želim!

No,pa je mimo…Nisem pretirano zadovoljna,saj je sin zelo verjetno ob prijatelja.Najprej sem se pogovorila z malim “lakotnikom”.Ko je poslušal moje predavanje do konca je stoično zaključil:Pol grem pa domov!Malo smo ga zamotili in sta se zaigrala,zadeva je bila pozabljena,dokler ni prišel naš mali povedat,da je T. žejen.Postregla sem mu z nesladkanim čajem,tako kot doma.Odpil je požirek,odložil kozarec in odjadral nazaj k igri.Čez petnajst minut je bil že lačen,meni že pomalo vsega polna kapa…Nenavsezadnje bi ga pa tudi mami lahko poslala sitega od doma,verjetno bi bila skušnjava manjša.Vzel je piškote,ki so bili na mizi (ostali od prejšnjega večera)in jih brez komantarja pojedel.Ne bev,ne mev….
Pogovora z njegovo mami pa raje nebi opisovala.Opisala se ji kako zadeve stojijo,povedala,da imam občutek,da je otrok lačen in da prosjači za hrano ali pa jo kar vzame…Od tu naprej pa sem ostala brez besed:rafal histeričnega vreščanja iz katerega se ni dalo nič pametnega izluščiti,fanta pa je za uho odvlekla iz stanovanja.Zdaj mi je pa čisto jasno zakaj so se vedno igrali pri nas.Otrok se mi pa smili in sama pri sebi sem se odločila,da če me bo po vsem tem sploh še pogledal,bom imela zanj vedno pripravljen vsaj en bonbon…

nisem brala vsega, kar so napisali drugi, bom pa povedala svoje mnenje.
tudi sama ne maram, da moj otrok je preveč sladkarij, kar pa ne pomeni, da sem čisto proti. vsekakor otrok “rabi” tudi sladkarije, vendar v mejah normale.
v tvojem primeru bi storila tako, da bi otroku še naprej pustila, da pri vas kdaj pa kdaj poje kaj sladkega, mami pa tega ne bi povedala. tako je volk sit in koza cela. če fant ne bi dobil sladkarij pri tebi, bi jih pa kje drugje. ne bi mu pa pustila, da si jih odnese tudi domov – že zato, ker bi ga lahko mama zasačila.
ne strinjam se tudi z zgoraj napisanim, da če je njegova mama proti, da mu tudi ti ne smeš dajati sladkarij (oziroma celo domačega štrudla….); vsaka vzgoja otroka ni dobra – tako tudi pretiravanje v eno ali drugo smer. otrok zaradi nekaj zaužitih bonbonov ali koščkov čokolade ne bo nič manj zdrav, bo pa verejtno njegova duša zelo osrečena. določene prepovedi niso smiselne, sploh, če fant tvojega sina gleda, kako le ta je sladkarije.
torej, v mejah normale bi mu še naprej omogočala zauživanje sladkih stvari, pri čemer njegovi mami za to ne bi povedala!

ubogi otroci! Verjetno nismo starši le za komandno gajžlo gonit.Namesto da se ukvarjajo z neumnostmi za koščke čokolade,naj se raje z njimi pogovarjajo,jih spremljajo,bodrijo,vodijo in malo bolj z ljubeznijo sprejemajo.Če bo otrok zadovoljen se ne bo prenajedal in tudi na lep način se mu bo dalo dopovedat kaj je zdrava hrana.

pa še malo dejstvo, da otrok četudi ni lačen je drugje vedno zanimivo nekaj pojesti….eh to so otročki mali skoz bi neki glodal pa grickal…..

@fna, če bi ti poznala mojo hčerko, potem bi vedela, zakaj sem bila huda, ko so ji začeli drugi dajati čokolado, pa ne bi zdaj tega razlagala, ker je problem večplasten.

Moram pa napisati vsem še o tem, kaj občuti otrok, če staršem nekaj prikriva. Srečo? Prav gotovo. Zapade v stisko, počuti se, kot da je nekoga izdal, počuti se manjvrednega in slabega pred svojimi starši in nenazadnje sam pred sabo. ZATO ne smemo z drugimi otroci ravnati tako, da se obrnemo proti njihovim staršem, pač pa moramo s starši drugih otrok sodelovati.

Vsi, ki nahitro našklocate en odgovor premislite o otroku, kaj ta otrok doživlja, če mu pomagaš pri tem, da ravna v nasprotju s tem, kar želijo njegovi starši.

Naslednjič bo pa ena jamrala, da se je njen otrok prehladil, ker mu pri sošolcu niso dali copatk na noge, čeprav je izrecno to naročila in povedala, da se otrok zelo hitro prehladi. Sošolčeva mama nam bo pa pisala, kako čudno se ji zdi, da sošolec tako z veseljem hodi k njim in se v nogavicah drsa po stanovanju in seveda, smili se ji in mu pusti, pa naj vendar hodi v nogavicah, kaj pa je to takega…. povedala bo še, da se je poskusila že pogovoriti z mamo, mama pa je bila huda na njo in na otroka.

Ne sekiraj se. Meni že to vse pove, da se je ženska zaradi treh piškotov pripravljena na smrt skregati. Da se pa takole znaša nad otrokom…….nimam besed. Po moje je omejena in kar je še hujše, zganja teror nad otrokom.

čaki, do treh let ni vedela za čokolado, ampak enkrat pa je po njej dobila alergijo – neki ne bo štimal, ne.. Po kmečki logiki se mi zdi najboljš, da otroček proba vse v enih normalnih mejah – ker najbrž mu kile čokolade noben normalen ne da naenkrat, ne?

če bi mi tisti, ki otrokom ne dovoljo dat določene hrane (ful fensi je zdaj, da jim ne daš mesa, pa sladkarij itd) znali na hitro pametno razložiti, zakaj tako zahtevajo, bi to mnenje upoštevala. Recimo – če je bos, se hitro prehladi, okej, dejmo gor copatke, pa je.

Če pa je edini razlog , da prepotentna mama pravi, da otrok nečesa ne potrebuje, potem bi se na to mnenje lepo požvižgala. Žal. Naj ga terorizirajo doma, jaz ga ne bom. Pa bi to tudi povedala. Naj ga imajo, reveža, zaprtega daleč od trgovin in domov sošolcev, da ne bi kdaj planil po kakšnem štrudlu.

Tristo hudičev, menda tud ti rukneš kdaj vase košček čokolade, kos peciva, par piškotov itd – tega nujno ne potrebuješ, ampak paše pa, ne?
In zakaj tega ne bi dobil otroček? Pa dejmo že dihat in pustit dihat tud tem ubogim revežem

Ej tepka, žal mi je, da ne razumeš v čem je problem. Sploh ni problem v čokoladi, daj vklopi malo sive celice.

Problem je v tem, da nekdo naredi otroku nekaj, čeras starši ne želijo. Nekateri med vami se očitno samovoljno odločate in ravnate s tujimi otroki v nasprotju z voljo staršev.
Po drugi strani pa lahko tu neštetokrat preberemo raznorazne pritožbe: neupoštevajo vas tašče, ne upoštevajo vas tasti, pa tetke, pa ne vem kdo še vse, in delajo z otrokom nekaj, kar vam ni po volji, potem pa tukaj jokate.

Če se samovoljno odločate kaj je prav in kaj ne, potem se tudi ne pritožujte, če se v primeru vaših otrok nekdo odloča namesto vas kaj je prav za vašega otroka in kaj ni.

nej ti ne bo žal mene, jaz še zmeri mislim, da ni fora uboganja na prvo žogo pa postavljanja nekih brezveznih prepovedi – ravno tko na prvo žogo.

Če ima otrok alergijo na kikirikije, mu jih ne bom dajala, ne?
Al pa če je do nezavesti prehlajen, ne bo pil ledene limonade.

Če pa ena mama kr mal tko spalamudri, da njen otrok ne rabi sladkarij – hja, pol me bo pa eno figo brigalo, če bo kakšno pojedel, ko bo pri nas – al pa tud ne.
Nej te zagovornice ne-sladkorne prehrane najprej pogledajo sebe, počistjo podstreho, pol nej pa zabuzerirajo druge ljudi.