Če ji ni prav, da mu da kakšen bombon ali pa piškot, naj ima pa mulca doma in naj ga cel dan futra, da ne bo pri sosedih pojedel pol hladilnika. Kok se mi smilijo taki otroci, katerih starši so navadni kreteni!
Zakaj pa ni otrok doma, kjer bo gotovo vse tako kot sami želite?
Ja je dobro, če si vzameš štiri ure samo zase, a ne?

Uf, kakšna toleranca

:)))))))))

Ej Tepka bravo!Strinjam se s tabo!Naši otroci bodo lepše vzgojeni, če dobijo tudi kakšno podporo kdaj, ne pa le:tega ne smeš,to moraš…Povsod ena mera.Potem pa otroke sfrizirajo z oblačili “haj” znamk, pol pa da se nebi slučajn v peskovniku kej umazov,pa skoz mu za ritjo brundajo…Enostavno smisel vzgoje je čist nekaj drugega kot stresat nejevoljo.Tista mama k hoče met 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kontrolo nad otroci sama ni pošlihtana.Dajmo jim dihat našim malčkom.Sicer nam ne bojo nič zaupal.

ej Jala: si ti v vseh smereh idealna, brez napak, a samo od drugih zahtevaš, da je vse tako, kot hočeš ti?

Evo, spet kreganje…

Jaz mislim takole: če starši pri nečem vztrajajo, jim drugi ne smerjo spodkopavat avtoritete in delat drugače kot starši želijo. Pa naj gre za kar koli, ne samo za sladkarije.

Mojemu dvajsetmesečnemu sinu tudi nisem nikoli dajala sladkarij, pa mu ni čist nič manjkalo. Zelo rad je jedel sadje, zelenjavo.., karkoli. Potem ga je pa dedi navadil na bombone, pudinge, fruhtzwrege al kar koli so že, in glej ga zlomka, sedaj je zelo neješč, kar naprej ga moramo prositi, da kaj poje, stalno pa tuli dedi bona, dedi bona… Šit, sem jezna! Otroku hočeš privzgojiti zdrave prehranjevalne navade, pa ti drugi to izničijo!
Aja, pa še to; kadar je pri dediju, ponoči stoka in se premetava, ker se je prenažrl sladkarij! Otroci nimajo mere, zato pa naj bi vsaj odrasli vedeli zanje! Sem že 100x zatežila, pa pri nas nič ne pomaga!

Ne nisem idealna. Trudim pa se po najbolših močeh ravnati prav in odgovorno. In ne želim drugim delati ničesar, kar ne želim, da drugi delajo meni. Med drugim je to tudi upoštevati želje staršev (gleda česarkoli). Če se z nečim ne strinjam, povem naravnost, ne hinavim in ničesar nikomur ne počnem za hrbtom.

AndrejaŽ je dobro napisala, v čem je problem takega početja. Govorim o čokoladi in sladkariji do 36 meseca starosti. Sem res grozna, da je nisem ponudila, a ne. Tisti starši, katerih majhni otroci so dobri jedci, ne veste, kako je, če otrok poje en grižljaj krompirja na teden in ga izbruha. Ne veste, kako je, če otrok poskusi meso in ga ne spravi po grlu, pač pa se z gnusom obrne stran od mize. Ne veste, kako je biti vesel, da otrok je vsaj govejo juho brez vseh dodatkov. In ne veste, kako je tuhtati, kako bi otroku v sadje primešal še kaj drugega, česar ne bi opazil, da bi vsaj približno bila njegova prehrana takšna kot mora biti.

Tudi ne veste, kako je poslušati otrokov jok, ko sedi na wc-ju in ga vse boli, ker že štiri dni ni kakal. Niti ne veste, koliko volje mora otrok zbrati, da se premaga, da mu ni hudo, ko mora iti mimo polic s čokolado in čokoladnimi piškoti, dokler se alergija ne umiri. Alergijo je na srečo prerastla. Smilila se mi je in včasih je dobila kak košček čokolade, normalno. Vendar so se takoj pojavili hudo srbeči izpuščaji po prsih. Ponoči ni mogla spati, nobena majčka ni bila v redu za na občutljivo kožico.

Glejte drage gospe,ni bil moj namen zanetiti prepira…Ampak dejstvo je,da se vse to dogaja pri meni doma,v moji hiši,kjer verjetno imam pravico dati oz.dovoliti svojemu otroka tisto kar želi.In če moj otrok je npr. tisti večkrat omenjeni štrudl,kako naj sosedovemu rečem:ne,ti pa ne!Ta poteza mi ne deluje prijazno in gostoljubno.Sicer pa njegova mati tudi ve kakšne so navade v naši hiši,saj njen otrok že vsaj dve leti preživi pri nas kar nekaj ur na teden.Dokler so bili otroci manjši je bilo lažje,saj so dobili za jest in pit tisto kar sem jim jaz ponudila.Sedaj ko so ža večji (naš starejši ima 10 let)pa si hranu tudi že sami vzamejo….A naj rečem,da tega pač ne bo jedel dokler bo sosedov mulc v hiši?Konec koncev pa tudi moj otrok ko gre h njim ne dobi tistega kar jaz želim in mislim,da je zanj dobro.Mislim,da bi bil en normalen kompromis tukaj idealna rešitev,ampak po včerajšnjem vreščanju nimam prav veliko upanja,da ga lahko še sklenemo.Žal mi je samo obeh otrok,saj sta zaradi nekih trapastih vzgojnih načel izgubila tisto,kar v življenju edino šteje:PRIJATELJSTVO! TRIJE BONBONI ali PRIJATELJ to je zdaj vprašanje!

LP
pa ne se več kregat

Se kar strinjam s teboj, da je taka vzgoja precej “mimo”. Probaj tako, da boš takrat, ko bo mali na obisku, imela čimmanj teh stvari na zalogi. In, prosim, nikar ga ne zatoži. Če bo njegova mama zvedela in boste ohladili odnose – Bog pomagaj, saj jih ne boste zaradi tebe. Jo bo že izučilo, da je vzgoja nekaj drugega kot dresura. Moje skromno mnenje je, da v nobeni stvari ni pametno pretiravati, tudi v “zdravi” prehrani ne. Mi ni jasno, zakaj bi bil domač štrudelj škodljiv. A tista ta našpricana zelenjava pa ni…

Deček o katerem govorimo je zdrav in kar se prehrane tiče nima nobenih omejitev,razen tistih,ki mu jih je predpisala mama.

sori, nisem te nameravala užalit!Vsak zase že ve in vsak poskuša po svojih najboljših močeh delati dobro! Lep dan vsem!Moram delat!

Če bi bile nekatere mamice bolj življenske, bi bil svet za vse bolj prijazen. Doma lahko vztrajate pri svojih principih, ampak zahtevati to od sosedov, prijateljev in vseh sorodnikov, je pa za moje pojme malo mimo. Seveda govorim o zdravih otrocih. S takimi neživljenskimi načeli škodite kvečjemu sebi in svojim živčkom.
Sama sem že doživela, da je moja znanka piškote, ki sem jih postavila na mizo poleg kave enostavno skrila, da jih njen zdrav otrok ne bi jedel. Ko sem jih potem šla iskat, ker mi ni bilo nič več jasno, je prišla za mano v kuhinjo in mi povedala, da jih je skrila in da prosi, če jih lahko jeva na skrivaj. Halooo! Če je to edini način, kako otroku dopovedati oz. preprečiti, da se ne nažira s piškoti, potem pa res ne vem.
In da ne bo kdo mislil, da sem zagovornica konzumiranja nezdrave hrane in sladkarij. Nikakor! Ampak če je moj otrok zdrav in normalno ješč, ne vidim razloga, da bi delala paniko ob koščku čokolade ali piškota, ki ju dobi na obisku pri babici ali prijatelju.
Sama si kdaj pa kdaj z užitkom privoščim košček sladke pregrehe med obrokom, zakaj bi potem otroku ne privoščila tega užitka. Ostalo čokolado spravim za naslednji dan in še nisem doživela, da bi me kateri od otrok izsiljeval. Vsem se da lepo dopovedat, da je en košček dovolj. Pri babicah in dedijih je isto, sladkarije so dovoljene, vendar v majhnih količinah.
Na rojstnih dnevih je pa itak najbolje, da zamižiš na eno oko, ker si lahko potem samo slabe volje in izpadeš največji težak. Tistih par uric za otroka ne bo usodnih, doma se pa zopet držiš načel in je.

Lej, BoNaRo, naredila si, kar si lahko. Za moje pojme tale mama ni povsem skupaj, ker če ni res nekih utemeljenih razlogov, se mi zdi ta način omejevanja “jebanje otroka v glavo”, če mi oprostiš tale vulgaren izraz. In res, s takimi načeli mora imeti otroka doma, ga narediti za jetnika svojih nesmiselnih principov. Več se ne da tukaj premaknit.

In načeloma se strinjam, da je treba principe in navodila staršev upoštevat, ko so otroci na obisku. Vseeno pa ne mislim nekomu štet, a je pojedel 3 ali 4 bonbone, če ni bolan, pretežek, alergičen….zabremzala bom, ko jih bo pomlatil pol skodelice. Pa tudi skrivat hrane pred 6-letnikom, ki mu nič ne fali, za moje pojme ni zdravo. Vsi vemo, da sladkarije niso nujno potrebne – hej, koliko stvari imamo, jemo, konzumiramo odrasli, pa nam tudi niso nujno potrebne?!!

Ja, saj…to je tudi najvecji problem…da se otrok navadi “skozi nekaj glodati in grickati”! Iz takega otroka potem zraste tudi tak najstnik, ki “skozi nekaj gloda pa gricka”, le da takrat morda prezivi vec casa za kaksnim racunalnikom in kilogrami se zacnejo nabirati….in potem, ko odraste, mora spet kar naprej nekaj glodati in grickati, saj so ga tega navadili, ko je bil se otrok, potem pa jamra in isce po forumih nasvete, kako shujsati, pa razne diete…ali pa pripoveduje, kako “sploh nic ne je, pa ima vseeno probleme s tezo”…in podobne bla bla…koliko kalorij je pa zauzil-a med tistim nedolznim “kar naprej glodanjem in grickanjem”, pa pozabi…

Meni se zdi OK, ce otroku ponudis nekaj sladkega npr. po kosilu, kot sladico…in potem do naslednjega obroka nic grickanja…in otrok potem ni navajen, da mora kar naprej nekaj v ustih zveciti…

Pri mojih to deluje. In nista prav za nic prikrajsana, imata zdrav odnos do hrane.

Sicer pa…se strinjam s tisto mamo, ki je pisala, da ni potrebno otroka ze v rosnih letih zaceti pitati s sladkarijami.

LP

Zdi se mi, da vas je kar nekaj zgrešilo bistvo vprašanja, ki ga je zastavila BoNaRo. Njen problem je trenutno sicer “rešen”, kako pa reagirati jutri oz. kdaj kasneje ali s kakšnim drugim prijateljčkom ali v kakšni podobni situaciji?

Če bi bila sama v taki situaciji, pa da bi vedela, da so prepovedi samo mamine kaprice, pa da bi bili otroci že toliko stari, da se jim stvari ne da skriti in si že sami postrežejo, potem bi a) stvari vsaj spravila v omaro, da ne bi prav izzivale b) delala bi se, da ne vidim, kaj se dogaja (in otrok potem ne more reči, da odobravam njegovo početje) in c) otrokovi mami sigurno ne bi povedala (zdaj ko vem kaj je doživela BoNaRo…)

Lp
M.