Moja mama NE MORE POZABIT
Res ste čudaki. Travmirati 50 let? Obe si poiščita strokovno pomoč, ker tole res ni normalno.[/quote]
ti misliš, da je foter, ki na tak način vpričo otroka pobije žival, sicer normalen, ljubeč očka?
tale foter je s svojo vzgojo naredil toliko škode, da bo še par generacij trpelo zaradi tega.[/quote]
To razlagas bedakom ki mislijo, da ce ji ni glih mame zaklal pred ocmi mora takoj pozabit in zivet naprej kot da se ni nic zgodilo. Bruh.
Kako pa ti to veš, od kod ti te informacije?
Tudi če, saj nihče ne pravi, da ženska ni travmirana in upravičeno, vse kar pravimo je, da to ni normalno, da ne ne predelaš v 60 letih in naj si pomoč najde. 60 let to sanjat pa podoživljat ni normalno ok.[/quote]
Pise ‘razzira jo, ne spi’ itd. Tudi jaz ji svetujem strokovno pomoc ampak e hkrati ne obsojam in ne oznacujem za cudakinjo in psihopatko, ker se mi zdi njena reakcija razumljiva in socustvujem z njo.
Pri novi hiši smo imeli ogroomno mačkov. To je okoli 20. Bilo je pa to pred 45.leti, ker jih imam 52. En dan je mami rekla, da je mačkov preveč in da jih bo nekdo prišel pobit. Vse tamale mačke je pobrala okrog hiše in jih dala v vrečo. Njen prijatelj je prišel z ženo in potem je sledilo nekaj najbolj groznega. Pa na srečo nimam travm zaradi tega. Muce sta drugo za drugim jemala ih vreče in jih zmetala v zid naše hiše. Ko danes pomislim na tiste dni, še vedno ne morem razumeti. Moja mami pa kot, da je postala druga oseba. Stalno leta za mačko, ki jo imamo in jo pita.
Hvala vsem za odgovore.
Moja mama je svoje otroštvo preživela ob človeku (očimu), ki ni bil vreden življenja. Vso grozo, strah in trepet je spoznala ob njem- bolj lačna kot sita, bolj tepena kot kadarkoli potolažena ali ljubljena.
Navkljub težkemu otroštvu, se je poročila s čudovitim človekom, mojim očetom, diplomirala, si uredila življenje in imela poslovne uspehe…
Vendar pa, ta madež iz otroštva ne gre pozabiti, izprati, potisniti in ga na nek način izpustiti. In jo na vsake toliko zlomi….na psička pa še posebej ne more pozabiti…
Pri grozodejstvih čas ne more zacelit rane, ne lastna starost,…če je nekomu vzeto življenje ali si sam gledal, kako ga je nekdo nekomu surovo odvzel. je (IN MORA BITI!!) enako grozljivo, če se je dogodilo pred 100 leti, 50 leti ali lansko leto…za kruto, krivično, nasilno SMRT ni OPRAVIČILA in ne gre iz spomina.
Za našo družino – ima vsako življenje vrednost- rastlinsko, živalsko in človeško. Ne delamo razlik.
Ni mi, in nikoli mi ne bo -vseeno za drugega!
Bil to “mamin kuža”, sosedov maček, naključen travniški hrošč…ali mimoleteča muha. Vse je eno-in ima življenje.
Jaz se s tabo popolnoma strinjam, avtorica. Se pa tudi zavedam, da bo na svetu hudo, dokler bo večina razmišljala v smeri, da saj se vedno in povsod najdejo še hujše grozote. Res se, k sreči ne vidimo in ne vemo vsega, ker bi sicer človek kar umrl od žalosti. Je pa zanimivo, kako zelo so taisti, ki se na to sklicujejo občutljivi, kadar se kaj slabega zgodi njim ali njihovim bližnjim. Si kar predstavljam, da bi ob tragičnem dogodku, npr. ob smrti otroka ali drugačne vrste nesreči takemu osebku človek v tolažbo rekel: kaj češ, se zgodi, pozabi, veš koliko še hujših nesreč se dogaja po svetu. Bi bilo zanimivo videti njegovo reakcijo, ja.
… tvoja zgodba je popolnoma neprimerljiva s tem, kar je naredil očim kužku avtoričine mame.
Ti želim, da se nehaš mučiti in si oprostiš. Razumem, da si želiš, da bi takrat ravnala drugače in da bi tista dva psa dobila dom, to bi bilo seveda prav.
Ampak glede na vse okoliščine, ki si jih opisala (depresija …), in predvsem glede na tvoje nadaljnje ravnanje (pomoč zavrženčkom) NI RES, da si zaslužiš trpeti.
Spomin in grenkoba človeku najbrž ostaneta celo življenje, ampak bolj bistveno je to, da delaš dobro za živali in ljudi – to te definira veliko bolj kot dogodek izpred nekaj desetletij.
… glede te teme pa škoda, da se je spet razvila v prepucavanje, kdo je normalen in kdo ne, kdo bi moral čustvovati po nekih zapovedih itn. Tudi če se komu zdi moreč spomin na žival izpred 50-ih let pretiran, je tu še dejstvo, da je dekle od te osebe videlo še marsikaj in da je njena travma skupek vsega hudega, kar je doživela, to s psom pa najbolj očiten in grozen doživljaj.
Mislim, da si človek še najbolje pomaga s tem, kot je zgoraj opisala pod vzdevkom “Tudi jaz ne morem pozabiti” – s skrbjo za druge.
Ne vem zakaj imam občutek, da si izmišljuješ ali pa gre zate in ne za tvojo mamo…
Kakorkoli, ljudje preživijo in živijo brez depre in stisk in travm še marsikaj hujšega kot poboj psa ali mačka.
Naj gre za mamo ali zate, ne slepite se s cenjenjem življenja, pa naj bo hrošč ali kaj, ampak poiščite strokovno pomoč, ker tole ni normalno, da nekdo po 50-ih letih pada v depresijo in je čisto fertik.
No, življenje otroka pa res ne bom primerjala s travniškim hroščem, ki se je razletel na moji avtomobilski šipi. Pa da travmiram zdaj od tega, pa v depri živim, ne morem pozabit hrošča, ki je ves vesel lepega poletnega dne letel na kosilo na bližnji travnik sedet na rožico, potem pa sem jaz prišla po cesti, prekinila njegovo dragoceno življenje, ki mu ga je bog podaril in človek nima pravice vzeti in zdaj si ne morem oprostit.
Zlasti po odgovoru avtorice se mi zdi, da je zgodba popolnoma izmišljena ali pa napihnjena do amena.
Še enkrat: jasno je, da gre za travmatični dogodek, jasno da je otrok prizadet, če vidi kaj takega. Jasno je, da ni normalno, da vse življenje sanjaš o tem, se zbujaš ponoči in živiš v depresiji, do pozne starosti.
Nekateri mešate, da je normalno biti prizadet in obsojati tako krutost do živali, da pa ni normalno psihirat 60 let o tem in imet totalno uničeno življenje. Jasno je, da nekateri teh občutenj ne morejo predelat. Ni normalno, da 60 let živijo tako, zato pa imamo psihiatre, psihologe, terapevte in bolnice. To je vse, kar hočemo povedat tisti, ki menimo, da je tako pisarjenje in reakacija na dejanje očima pred 50 leti vse skupaj ena traparija. Še bolj pa blest, da je enako važno življenje človeka, psa ali travniškega hrošča. Adijo pamet.
Ne vem, če je to dovoljeno, ker je navedeno samo ime. Reči mami, naj poišče gospo Piko. Prepričana sem, da bosta skozi tehniko, ki jo izvaja, prišli do točke, da bo travma postala manjša. Pomagat se kužku itak ni moglo, je pa po petdesetih letih skrajni čas, da nekdo pomaga mami.
Osebno sem preglodala z eft eno hujših travm mojega življenja in gospa Pika mi je ob tem precej pomagala. Vse dobro!