Moja mobing izkušnja. Kakšna je pa vaša? Je podobna?
Pozdravljeni,
Po dolgih letih doživljanja mobinga na delovnem mestu, bi vam rada napisala svojo izkušnjo. Doživljala sem ga od leta 2005 do 2010. Potem sem z izredno odpovedjo zapustila delovno mesto, bila 1 leto in pol brez zaposlitve. Sedaj pa sem od leta 2011 zaposlena v drugem podjetju. Zakaj še po preteku tega časa vedno pišem o mobingu? Še danes obiskujem psihiatra, psihologe in še vedno jemljem zdravila, ker imam brez njih občutek, da me nadrejena nadzira in spremlja preko kamer….
V podjetju sem se zaposlila leta 2003. Sem diplomirana ekonomistka in sem na začetku delala kot tajnica. Vse je bilo lepo in prav. Ko se je po nekaj mesecih odprlo delovno mesto računovodstva me nadrejena s tem ni želela seznaniti, ker se je bala, da bi jaz napredovala na višje delovno mesto. No, nekako sem prišla do tega delovnega mesta in sčasoma so se stvari uredile. Nato sem šla na porodniški dopust in ko sem se leta 2005 vrnila so se začele težave. Nadomeščala me je moja sestrična in poročna priča, ki je zato, da je 1. v mesecu imela izdane račune delala tudi za vikende in praznike. Bila je samska, brez družine. Nadrejeni sem v joku s hčero povedala, da si jaz tega ne bom mogla privoščiti, ker imam družino. Ni pokazala razumevanja, zagovarjala je mojo sestrično. Nadrejena me je po prihodu v službo začela ignorirati, omejevala mi je stike z sodelavci v drugih poslovnih enotah, nisem jih smela uvajati v delo, ampak je za to pooblastila mojo sestrično, ki je bila ekonomski tehnik. Stvar je bila pa takšna, da se je z mojim prihodom na to delovno mesto organizacija šele odprla in da sem vse delo in postopke uvedla jaz. V drugih enotah so povzemali naše delo, ki pa ga za kazen nisem smela uvajati jaz, ampak moja sestrična, ki ni uvedla niti enega postopka. Kar se izdajanja računov tiče, sem si delo potem organizirala tako, da sem uspela vse narediti v roku, čeprav me je zato velikokrat tiščalo v prsih. v službi nisem klepetala, ampak ves čas delala. Nadrejena mi je dodelila le še kakšno fotokopiranje….. Ob dnevu odprtih vrat v našem podjetju pa je komentirala pred zaposlenimi, da bi me najraje zaprla v sobo na podstrešje, da me ne bi nihče videl….. Na vseh področjih se me je želela znebiti.
Nato sem šla še na eno porodniško, kjer me je nadomeščala moja vrstnica, ki pa ni bila tako tiha in razumevajoča, kot sem bila ponavadi jaz. Zato me je bila prvih 14 dni po prihodu iz druge porodniške celo vesela. Ko pa sem takrat dobila nove naloge in obveznosti pa me je ponovno pričela ignorirati in se me izogibati. Problem je bil v tem, da bi se morala nadrejena novega programa učiti od mene, kar pa ji je šlo v nos. Zato je imela raje, da nismo nič delali in da ni bilo rezultatov dela. Ker sem se počutila odgovorno za opravljeno delo sem delo pričela opravljati sama….. Rezultati so bili zelo dobri, naši odnosi pa čedalje slabši.
Nato sem dobila še dodatno delo ( ta nadrejena ima še enega nadrejenega in ta mi je dodeljeval naloge), in sicer sem nadomeščala zaposleno ki je šla na porodniški dopust in je delala razporede dela zaposlenih. Ker sem prevzela del njenih nalog sem pričakovala, da bom pri plači dobila vsaj kakšen dodatek, vendar ga ni bilo. Vedela sem, da je ovira v nadrejeni. Dodatek pa je dobila zaposlena, ki je to zaposleno na porodniški nadomeščala v drugem delu. Stvari so se poslabšale v tej meri, da nisem več vedela ali naj še opravljam te naloge ali raje ne. Šla sem na bolniški stalež zaradi trpinčenja na delovnem mestu in v tem času me je spet nadomeščala moja sestrična, ki je dobila dodatek za nadomeščanje…. V tem času so zaposleni na delovnem mestu izjavljali, da sem psihično nestabilna, da z mano nekaj ni vredu. Direktorica in njeni pomagači so se norčevali iz veroizpovedi moje mame ( hodi v cerkev), govorili so mi stavke moje mame, se norčevali. Predlagali so mi naj se ločim in zapustim svojo družino, govorili so mi stavke mojih domačih. Naj povem, da sem tej delovni organizaciji najbližja soseda in še moja sestrična je bila v tej delovni sredini. Tako, da ni ostalo nič skritega. Nadrejena je bila do zaposlenih osladno prijazna. zaposlene je nagovarjala, da me hodijo zasliševat v pisarno in ji besede prenašajo. Tudi do 5x na dan so bili v moji pisarni in so me zasliševali o osebnih prepričanjih, privatnem življenju. K meni pa je pošiljala moje bivše prijateljice na delovnem mestu, ki zaradi tega niso več moje prijateljice. Čutila sem, da me obrekujejo za hrbtom, da širijo neresnične govorice……Pri malici, ko pa smo sedeli skupaj pa sem imela občutek, da me nevrolingvistično programirajo…. Vsiljevale so mi svoje misli….. ves čas sem bila tiho in v svojem svetu. Nisem se mogla braniti, ker sem bila sama. Problem pa je bil v tem, da so vedno govorile v drugih osebah, čutila pa sem, da je vse namenjeno meni, ker sem se v teh zgodbah velikokrat tudi prepoznala.
Ker sem zaposleni, ki je imela psihične težave želela pomagati, sem dobila disciplinski ukrep. Kako je bila nadrejena vesela ob tem….Dogajalo se je še veliko drugih stvari, o tem imam 2 fascikla zapisov…. Sodelovala je tudi inšpekcija, ki je ugotovila, da gre za mobing.
Leta 2010 sem se odločila, da jih tožim na delovnem sodišču, kjer sem na izvensodni poravnavi dobila 8.500,00 EUR. V zadevo je bila vključena tudi policija ( na podlagi anonimne prijave) in kazensko sodišče ( v javnem interesu na podlagi anonimne prijave), ki pa je zadevo opustilo. Zaradi tega sem občutila globoko žalost in še sedaj tega ne morem preboleti. Ko berem, katera so mobing dejanja, se najdem v vseh, kazensko sodišče pa mi ni pomagalo. Mogoče je krivo tudi to, da sama na sodišču nisem kaj dosti povedala. Jecljala sem ( to se mi je pričelo dogajati z začetkom jemanja zdravil). Moja glava je bila prazna. Preveč je bilo dogodkov, da bi jih strnila v 5 minut govora. Pa tudi sicer se lažje izražam pisno kot ustno…. ne čutim takšnega pritiska…..
V teh letih, ko nisem več zaposlena na tem delovnem mestu še vedno ko slišim besede, ki jih izgovarjajo moji svojci, slišim v njihovih besedah besede moje nadrejene….. tako je če nimam zdravil. Če jih jemljem, teh besed ne slišim….grozno je, imela sem občutek, da mojo nadrejeno zanima tudi moje spolno življenje, skratka vsak moj korak……zato mi je zdaj z zdravili lažje, čeprav sem žalostna, ker nisem dobila pomoči. Ker sem sprta z mojimi sorodniki, ki so v mobingu sodelovali (sestrična in njeni starši ter najini skupna babica, ki živi pri njej…. ). Sestrična se me je namreč sramovala in si ni upala več k meni domov, da je nadrejeni ne bi videli pri nas…. zatajila me je ….. Danes pa me pozdravlja, kot najboljša prijateljica, ker ni več zaposlena v tem podjetju. Pa tudi te nadrejene ni več v tem podjetju, ker je odšla v pokoj…..
To je delček moje zgodbe, imate mogoče podobne izkušnje? Napišite prosim, me zanima, kako ste probleme reševali vi?
sama sem za okrevanje po mobingu porabila kar nekaj let, ob pomoči prijateljev in AD.
K sreči sem dobila v službi odpoved, drugače ne vem kaj bi bilo z mano, raje ne pomislim.
Me je bila pa groza, ko sem dobila novo službo, sem se prav bala kako bo, pa sem k sreči dobila dobre sodelovce.
Tisti, ki ne doživlja mobinga sploh ne ve kako hudo je to, kako vse skupaj zelo vpliva na kvaliteto življenja.
Sedaj čutim, da sem se pobrala in postala tisti jaz, katera sem včasih bila. to so seveda opazili tudi drugi in življenje se mi je obrnilo za 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
A tisti grenek občutek me včasih še spomni na ta čas in upam, da nikoli več ne doživim kaj takega.
Vso srečo ti želim.
Te razumem, od vseh pritiskov in vsega kar si doživljala si najbrž pregruntala vse to. Ne vem, a misliš da je tudi sestrična proti tebi delala? Možno, no, da se ljudem odtrga in se obrnejo proti človeku, četudi ne vem, da bi bili pa vsi po vrsti tako žleht. Najbrž si obcutljiva ženska in si hitro prizadeta in v takem stanju zaradi stresa se res ne da delat.
Jaz izkušenj z mobingom v sluzbi nimam, ker imam svoje podjetje, vendar so tezave,,saj veš, ko vsi misljjo če si privatnik,da jih okrog prinašaš in jim lahko vsakemu, ki ti kupi robo, mesečno še 500€ spustiš v žep in bolj od tega pride kuhanje name, pa pritiskajo lastniki vseh firm, tudi oni bi več denarja in potem je to to, bi lahko tudi obrnila v mobing. A nisem kaj prida obcutljiva, sem bolj nosorog in divja svinja hkrati tako da mi kar se tega tiče ni hudo, no mene edino ubijejo lahko, z mobimgom in takimi zafrkancijamk pa meni šele začne vatra da se pali in šele takrat začutim, da sedaj se pa nekaj dogaja, kot pes ki sliši kilometer daleč.
Sem pa doživela precej hud mobing leta nazaj v nekem fitnesu blizu nas-najbližjem in edinem naokrog tista leta, zato sem tudi šla tja, saj mi rinjenje med smetano politike, gospodarstva in drzavnih uradnikov sicer ni v navadi. Celo z besedami so mi pogrozili. V tistem casu, je kot še sedaj tja hodil ,tudi naš sedanji drzavni predsednik, ker vem da okrog takih varovanih oseb vedno dosti varnostnikov in osebja podobne baže hodi, mi je bilo kaj hitro jasno,,da kot mali s.p. kaj dolgo noter ne bom mogla bit in je bilo res tako.
Enak občutek je imela tudi prijateljica on še ena njena prijateljica, ki sta tudi obiskovali fitnes, le da nista bili toliko vzdržljivi, njiju so pregnali že po parih obiskih, nista zdržali niti dva meseca.
No jaz sem štiri leta in bi še, če se ne bi naveličala dvigovanja uteži in tudi teren sem prevohala, ni bilo nič novega.
Nazadnje je med varnostnikom, ki mi je grozil, da če ne odidem, ker je on šef noter, me bo ubil, no stepla sva se nazadnje. Tako je , fizični obračun pod kamerami na vhodu je bil to.
Ampak zdaj kako so onj to delali?
Ko sem jaz prišla noter okrog 15.30 začnem delat in pridejo po trenažerjih okrog sami tipi, nič kaj bilderji, nobene lepote mišic, nič, neka neugledna ščeneta in začnejo med sabo govorit kaj so imeli za kosilo in točno to so naštevali kar sem jaz imela za kosilo. Večkrat se je to zgodilo tako.
Ko sem nekoč ravno pripeljala se z novo makino, so jasno na ves glas začeli…”da češ sedaj se bo pa lažje vozila in bo prej kakšnega ujela”! Halo ,mislim in to taki, ki jih je pripeljal šofer z enim audijem, ne vem a še izpita ni imel noben al kaj.
Prijateljici ki nima proporcev čist po regelcih so se nabrali okrog in vpili nekaj o velikih ritih, drugo prijateljico je lastnica sprejemala nevljudno in osorno. No, saj tudi do mene ni bila kdo ve kaj prijazna,. A ti povem, da ne dam nič na smehljaje in hinavšcino, sploh če meni nekaj ne štima in ni jasno.
Po dopolnjenjih petih letih vadbe, grožnjah zoper moje življenje in zivljenje mojih domačih in ko sem sistem pregruntala sem odšla, po pretepu, ki ga je izzval glavni šef varnosti noter, ker pač drugače ni mogel, pa še bal se je da bi mu jaz res kaj naredila in me mogoče celo nobeden ne bo našel, tako pa sem v kartoteki med osumljenci če mu kdo pošlje kakšen kaliber v bučo. Me je kar dober potolkel, sem imela prave buške in praske, a nisem iz cukra, saj sem iz kmetov in vajena delat. In pod kamerami ga nisem smela udarit nazaj, če bi ga bi me zagotovo tožil.Nazadnje bi ga pa morebiti še lahko in so bile mogoče kamere celo ugasnjene, ker osebno sem mnenja da je prekoračil pooblastila in končno ni nikjer zakona ki bi predpisoval, da se v fitnesu kjer telovadi sam predsednik DZ -takrat je imel to funkcijo, ne smemo zadrževati navadni delovni ljudje brez vez in poznanstev med državno birokracijo, politgospodarstvenikk in podobno udbomafijo.
+- okrevanje, kako dolgo pa si rabila, da si pozabila ta mobing? Kako ti je uspelo?
Tudi jaz imam sedaj super razumevajoče sodelavce. Samo je problem, ker imam takšno naravo dela, da nimam več dela z ljudmi. Zgodilo se je ravno to, kar je želela moja bivša narejena. Padla mi je samozavest, saj zelo malo komuniciram z ljudmi. Zgodilo se je to, cesar sem se ravno najbolj bala….
Lp,
Hej avtorica zgleda, da te je ta tvoja sestrična nategnila kolikor si dolga in široka.
Kar se pa tiče izkušenj – marsikaj leze v delovnem okolju. In v vseh teh 20 letih delovne dobe sem vedno imela največ težav z ženskami in to s točno določenimi tipom; vse so imele skupno točko in to je ta, da so bile lene, željnje pozornosti (po možnosti so še košare nastavljale), nesposobne in opravljive terciarke in rade so se spravljale na po njihovem (tupoglavem) mnenju na osebe, ki so na prvi videz videti šibkejše. Velika napaka. 🙂
Na srečo je vodstvo že od nekdaj gojilo takšno politiko, da je tovrstne osebe, torej – delovno nesposobne po hitrem postopku discipliniralo oziroma odpustilo. Pametno vodstvo se pač zaveda, da ti tak tip oseb lahko za več let zastrupi kolektiv.
Je pa tudi potrebno vedeti, da so taki ljudje, ki delajo intrigo izjemno manipulativne osebe z zelo nizko stopnjo sočutja do sočloveka, če ga pa že imajo je to izključno in samo zaradi njihove osebne koristi in ne koristi “žrtve”. In taki ljudje vedno potrebujejo gručo neumnežev, ki jim vdano sledijo. A ko odsekaš glavno glavo, … se gruča hitro razkropi, ker taki si sami od sebe nič ne upajo in zato se pa tudi prilizujejo močnejšim.
Na srečo je zadnja leta v službi relativni mir. Se pa vedno z neko radostjo spomnim kako so nazadnje odpustili moteči člen. Da bi vi videli racionalizacijo, vsi ostali so bili krivi, samo ta oseba ne. In potem je poskušala vse okoli sebe prepričati, da ne gre zaradi sebe, ampak zaradi nesposobnega vodstva. Pri tem je pa čisto pozabila, da je čisto vsem pila pa kri. Je pa zanimivo kako se vse vrne. 🙂
Skratka avtorica po zapisih sodeč zveniš kot oseba, ki je bolj občutljive narave, s čim ni nič narobe, a problem nastane kot ti čustva zakurijo razum. In kot taka si idealna tarča za razne pxxxxx. J
Ti nisi žrtev, temveč močna oseba. Pa bolj pametna od kur. Ne smeš nobeni osebi dovoliti, da hodi po tebi, razen, če je z namenom, da jo razkrinkaš pred celim občinstvom.
Ha 🙂
Sploh ne smeš pozabiti. Vse skupaj vzameš kot učno priložnost. Take stvari te na dolgi rok samo okrepijo. Najprej poskušaš razumeti zakaj sama odreagiraš tako da meniš, da neka oseba nad teboj izvaja mobing (lahko ga, lahko ga ne), kateri elementi v okolju te spravijo v stresno situacijo in prevsem zakaj. Moraš biti najprej iskren sam s seboj.
To je pomembno, ker se tako lažje distanciraš od raznovrstnih provokacij, dejanskih ali tistih, ki jih naumimo sami.
Provokacije so problem provokatorja in ne tvoj.
Da vam odgovorim kako je bilo z osami tvijo. ….Delati sem morala razpored dela zaposlenih za zdravstveno negovalno enoto. Dejanskih stikov s temi zaposlenimi pa nisem smela imeti. Torej je jasno, da je razpored zelo težko delati, če želiš upoštevati želje zaposlenih, z njimi pa ne smeš komunicirati.
K meni pa so hodile “moje bivše prijateljice” in so me zasliševale o privat življenju….čez čas sem ugotovila, da jih k meni pošilja moja nadrejena. Zato sem prekinila stike z njimi. Med drugim so me hodile tudi spraševati kdo zdaj opravlja kakšno delo…. to pa so bila ravno vprašanja, na katera jaz od nadrejenih nisem dobila odgovora. Ker sem ugotovila, da je narejena ljubosumna na moje pozitivne uspehe sem delo ponudila nazaj in naj ga kdo drug opravlja, potem me je pa takoj začela prositi naj to delo opravljam jaz, ker ga najbolje znam… začaran krog….
In še nekaj!
Kdo ti je kriv če je forum največ kar se ti je zgodil v lajfu,prerekanje, dopisovanje in ležanje na kavču zroč v monitor life prve klase, od kterga imaš adrenalina za 24 ur?
Kdo ti je kriv če se počutiš ogrozenega že s tem, če ljudje taki in drugačni povedo in napišejo kaj iz svojega vsakdana? Resnice kakšne morda?
Od leta 2008 – 2010 sem tudi opozarjala na sestankih na nepravilnosti, vendar ni bilo nič bolje. Nekaj sestankov smo imeli sami v upravi, nekaj pa skupaj z inspektotico. Ko pa so organizirali sestanek proti meni in se eni sodelavki, ki se ji je dogajalo isto mi je pa prekipelo. Vse svoje znanje sem vložila v to firmo, za zahvalo sem pa dobila zbor delavcev proti sebi. Kot da sem najslabsa delavka. Takrat sem videla samo vrata za izhod.
Porka madona, a se je res tako težko postaviti zase? Poslati šefe in/pa direktorja v tri krasne. Mu poveš, da če mu kaj ne paše, naj si drugo žrtev najde (morem na lep način povedat tu gor) … pa je to to.
Na zadnji firmi mi je direktor probal izvajati mobing nad mano … sem bil v pisarni in mi grozil pa težil … je mel kulico pa polno papirjev na mizi … en cajt sem se prepiral z njim, nato sem ga še samo poslušal, čez čas ga še poslušal nisem več … sem samo vzel kuli iz mize pa en list papirja, na katerem so bile neke čičke čačke, ki so bili nujni za firmo, oz. jih ne bi smel popisat … bmk … obrnil list papirja, pa začel pisat odpoved … ko mi se je zdrl nad mano kaj pišem na ta list … ja kaj neki, odpoved pizda zarukana … pa je ostal tiho … sem mu napisal odpoved, pa je ni hotel podpisati in mi je strgal list, ker me je rabil, zato ker sem edini vedel delati na en stroj, ki je delal najdražje izdelke na firmi … in potem se mi je opravičeval pa govoril, da ni mislil tako itd … sem mu rekel, da se je moj šiht za danes zaključil (je ura bila po 2. uri) … mi je še nekaj govoril pa sem samo šel ven … naslednji dan me ni bilo na šiht, oz mislil sem iti takrat, ko se bi pač zbudil sam od sebe. Pa me hudič kliče že ob 7h, če ne mislim priti delat ali kaj, ker bi že mogel delati eno uro … sem mu rekel samo: “Ups, sem zaspal. Bom takoj tam, ko pridem k sebi, se v miru najem.” Deda je skoraj kap … tačas sem v miru napisal še enkrat izredno odpoved, jo natisnil v desetih listih, pa šel na firmo.
Sem mu spet dal list z odpovedjo, pa mi ga je spet strgal … potem sem vzel cel šop papirjev, pa mu dal naslednjega, za podpisati. Podpisal ni nobenega … jaz sem šel na bolniško, me je tako vsekalo v križu, da nisem več mogel niti hoditi prav … čez par dni me kliče in reče, da bo podpisal odpoved … grem komaj na firmo … simuliram 100 na uro, da ne morem prav hoditi … ko mi podpiše, pa se pred njim naredim, da mi nič ni bilo v bistvu. 🙂
Sem zelo pošten človek. Ampak, da se nekdo do mene grdo obnaša, mu pa vrnem nazaj duplo. Nikoli prvi ne začnem, sem tiho dolgo, dokler mi enkrat ne presede … potem pa sem jaz na vrsti.
Dokler se boste delali majhne v vaši firmi, da boste za vsak šefof negativen odgovor ipd skočili v zrak, začeli letat okoli kot kure brez glave, gledali v tla, med tem, ko vas bo on nadiral, tako dolgo boste pač na tabletah ali kakor koli vas že ta mobing psihično zdela.
Mene ni. Tudi na tej firmi so nekaj poskušali, pa vidijo, da se mi hebe, kej si mislijo o meni. Delo je nareto. Če tudi nikoli norme ne dosežem, pa je nikoli ne bom, če tudi bi jo z lahkoto lahko, mi ne gnjavijo, ker vsi sodelavci vedo, da sem edini normalen, ki se ne pusti robotizirat delodajalcem. Med tem, ko trije na firmi prav tekmujejo, kdo bo več naredil .. plačo pa imajo isto kot jaz, pa naredim enkrat manj od njih … bedaki.
Jaz sem dala izredno odpoved po dveh letih. Prerazporejena v novo ekipo, takoj so mi razlozili da to ni delo za puncke, samo za prave moske. Ko so ugotovili da imam v pisarni najvisjo stopnjo izobrazbe in izredno studiram naprej, je slo iz slabega na slabse. Ne bi o detajlih, po 2 letih si pa nisem upala vec sama v pisarno, brez da bi se javljala partnerju na chat vsako uro, da sem se OK. Tabletom sem se izognila, nocne more in panicne napade sem imela pa se par let po izredni odpovedi. 5 let kasneje lahko govorim o takratnih sodelavcih brez joka.
Mobing izvajajo pizdeki, psihopati in režimski ljudje, ki izvajajo določene aktivnosti po navodilih. Podobno kot režimski ljudje v nazi taboriščih, oni niso bili zlobni, samo delali so po navodilih… Take izvajalce mobinga lahko najdemo v današnjih službah, je pa to tip ljudi, ki bi z lahkoto delali tudi v nazi taboriščih, če bi imeli danes priložnost. Po tretji uri popoldne bi prisli domov čez cesto, objeli otroke, pojedli kosilo… Naslednji dan pa nadaljevali s svojimi aktivnostmi v nazi taborišču…