Moja usoda…
današnja je taka….
Lunca vas bo objela še bolj toplo, sentimentalno,kot ste že.Nikar se danes preveč ne vržite v delo.Ampak ostanite v družbi svojih ljubljenih!!To bo čisto dovolj za danes…hmmmmm???????!!!!
P.s.Sory ampak je dobeseden prevod,zato malce smešno zveni…
Ha, ha, ha, ha, riskanka o grdem račku je moja naj……….
naj…………. naj………….. najj………………… oh, kako naj
povem, da bi povedala vse: nikakor! Bolj ko nakladam,
manj povem, a vendar: grdi raček je tisto najlepše, kar
lahko človeka doleti. Zgodbica, v kateri se vsakdo najde,
grdost lepote, lepota same grdosti, jeza v besu, bes v
jezi, žalost v vseselju, veselje v žalosti, sreča v nesreči,
nesreča v sreči, skratka: čisto in popolnoma vse, kar je
človek bil, kar človek je in kar bi človek lahko bil, če bi si
tega resnično močno želel. Grdi raček je pravzaprav en
velik sinonim za naše – človeške odnose. In grdi raček – no…..
hmmmmmmm, no ja. ………. grdi raček mi je najljubša živalica
poleg naše kužike!
Tudi jaz,vendar se ravno odpravljam proti domu.
Doma pa me čaka samo naša kužika in TV in dve
do tri ure počitka. Nihče mi ne bo po glavi skakal,
nihče me ne bo spraševal, kje je to, kje je ono, kam
si mi dala uno, kje bi lahko našel to…… o bemtiš,
nogice bom dala na kavč, pršutka si bom narezala in
potem bom samo še par minutk TV pogledal, potem
pa se bom preselil v svet miru, tišine, spokoja, blaženosti ……..
In zvečer v …… njivico, malček popleti, malček porihtati, malčke razonoditi se, pol pa…… no, morda celo sem gori, a?
Aha Marička ko bi ti videla mojo mucico,kako doživeto vse skupaj to gleda.Tudi kakšna solzica prikrita zdrsne na lička…takrat me še posebej lepo pogleda,in se še bolj stisne k meni..ali pa mi poljupčka nalima na lička kar tako mimogrede,ko priteče k meni…
In kar me je danes najboljn spravilo v dobro voljo.Ta naša tavelika,je odfrčala sredi risanke ven na travnik.Pa gledam in gledam kako nabira rožice..ampak samo tste cvetke…pa spet gledam in opazujem kaj bo z njimi…naredila je pravi obred,te rožice je potrosila po tepihu,vzela veliko mamino utico in začela vmes plesati…Pogledam na video..in veš kaj je blo gor..Poroka med račkom-grdim in Petro..heheheheh Mislim brez besed sem…
zelo rada namreč škilim in opazujem,ko ona seveda ne ve…mmmm marsikaj lepega vidim uhhhhh
Jej, ti naši biserčki otroški, ki znajo narediti
toliko nepopisnega veselja in tako mimogrede,
kar by the way odnesti vse skrbi in nam polepšati
dan, a! Kot bi mignil, odpuhtijo daleč stran vse naše
skrbi, ko jih pogledaš v tiste svetle očke, v tista živo rdeča lička in v tisti obrazek, ki žari v pričakovanju nečesa, pa detece še samo ne ve čisto prav,
kaj bi rado, le učke, te pa, oja, te pa znajo govoriti tako zgovorno, kot slap besedi. Oja, res, otrok je tisto neskaljeno veselje, ki malo časa ostane tako, kajti otrok zraste, z njim pa zrastejo njihova pričakovanja, njihova sposobnost igranja in iskanja, njihova sposobnost proučevanja in preobračanja nas, za katere vedo, kako bi jim dali vse, kar bi jim lahko dali in če bi jim ….. pa vseeno, kar hočejo, nič ne sprašujeo od kje naj vzamemo, samo hočejo, hočejo ……. nič več ni tistega ljubega leska v njihovih očeh, ko čakajo skodelice posladkanih jagodk … nič več ni tistih rdečih ličec, ko jim srce tako vzburkano bije, češ, kaj bo zdaj ….. Ne, tega sicer ni, je pa na njihovih obrazih še vedno lepota, lepota mladosti, morda v zgodnjih desetih,enajstih, dvanajstih, trinajstih letih tudi še lepoda nedolžnosti in nepokvarjenosti, pri štirinajstih pa na obrazu sem in tja že lahko zaslediš senco preračunljivosti in igralstva …….. Ja, nič, kaj hočemo, mi sami smo v tem svetu kot igralci, mi sami se pomikamo sem in tja kot šahovske figure, kot nam veleva čas, kraj, razlog, cilj, zahteve in po tem vzorcu se seveda ravna tudi naša otročad. Škoda je le, da tako hitro lahko opazimo sence tega sveta na obrazih naših najljubših in najdražjih …..
A po drugi strani dovoliti tak način življenja, da se pač ne izgubijo v vrtincu današnjosti .. Če bomo vztrajali na tistih “naših” načelih in željah, lahko otroku včasih bolj škodujemo kot koristimo. Otrok pač mora živeti s svojo generacijo in v svojem času, ne v našem in v naših sanjah in v naših iluzijah in vizijah, ne, nikakor. Lahko sicer sugeriramo reči in dejanja, ki človeka plemenitijo in ga delajo človeka, ne moremo pa zahtevati od naše dece tako ravnanje, kakršno smo imeli mi. Ne moremo zahtevati besedoslovja in izrazoslovja, kot smo ga imeli mi, ker je to zastrelo, sleng pa je iz leta v leto drugačne, ne le iz generacije v generacijo. Le kdo v načih časih je dejal full kull, uf, pa to je že staro, kdo je dejal: eh, ti, ejga, to je pa zakon! Zakon je bil za nas takrat poroka, pa čipke, pa te stvari, ne pa vsaka mladini dobra stvarčica. Pa vendar, kdo od nas vsak dan vsaj enkrat ne reče: fant, to je pa res “zakon”. Tako pobiramo mi od mladih njihovo, in srčno se nadejam, res srčno, da tudi mladina od nas kaj malega pobere!
Uf, moram končati, moram, me je filozofija mladosti današnje generacije zapeljala. Pa bi še in še rada o tem govorila, verjemite mi, imam doma “rasturajočo” najstnico, s katero si “deliva nauke” življenja in se močno trudiva prilagoditi načinu razmišljanja ene kot druge. Močno me ta tema zanima in če je še kdo voljan o tem razpravljati, mi dati kak nasvet, me poučiti o tem načinu življenje, ej, full ga bom vesela in srečna in zadovljna in hvaležna mu bom, res!
Do ene zvečer lep nasvidanje in na veselo branje in pisanje,