Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Moja žena ne hodi v službo

Moja žena ne hodi v službo

Sem kje kaj taksnega zapisal?

Moj odgovor je izhajal iz ene ravni te debate: kaj funkcionira in kaj ne.
[/quote]

potlej pa utemelji, v čem je po tvoje problem, da dotični migrirajo zaradi boljših pogojev, in ne preživetvenih … torej, sebe vprašaj, zakaj delaš tako veliko, saj bi preživeli, ne, živeli z bisvteno manj?

Ne prav veliko. Ker če bi bilo tako enostavno prenesti zakonitosti, ki veljajo v živalskem svetu, na človeštvo, nas za začetek zagotovo ne bi bilo toliko. Ampak to je že preveč komplicirano razmišljanje. Ostanimo raje pri ljudeh in medčloveških odnosih. Predvsem pa pri naši družbi in konkretno pri položaju žensk. Ne glede na vso jamranje, je položaj žensk danes pri nas veliko boljši od tistega v preteklosti. Pa če ti še tako prepričuješ ženske, da so nesrečne, samo da se tega ne zavedajo :-)))))
Sori, si pač samo nesrečen starček (malo manj po starosti, precej bolj po razmišljanju), ki, tako kot mi, ne bo pustil nekega omembe vrednega odtisa v svetu. In čisto ok je tako.
[/quote]

Nicesar ni treba prenasati. Nasprotno. Za nas veljajo vsi zakoni narave, vendar pa znaten del casa in energije trosimo zato, da blazimo posledice delovanja v nasprotju z njimi.

Nikogar ne prepricujem, da zivi slabse. Nasprotno. Zavedam se, da zivimo bolj udobno in prav nic se ne upiram temu in z veseljem privoscim to udobje tudi drugi. Celo ustvarjam ga in za menoj bo ostalo natanko to… spomin na cloveka, ki je delavcem v proizvodnji sem ter tja komu snel masko melanholicne mrkosti, sem ter tja povrnil nasmeh in na oceta, ki je druzini zapustil nekaj, kar jim bo se nekaj casa prinasalo dohodke (kolikor bodo v stanju negovati, toliko dalj). Trdim pa… lahko zgolj naredim vase trpljenje bolj udobno, ne morem pa ga odpraviti. Ukvarjam se s simptomi in ne z vzrokom.

Polozaj zensk. Katastrofalen. Razpete med druzino in kariero, spolnim objektom in zenskostjo,… podvrzene tretmaju predstav prono industrije o izgledu, obnasanju, dozivljanju sebe,… ne bi si zelel biti zenska v danasnjem svetu. Prav nic jim ne zavidam. Sem kar hvalezen za to, da mi je prihranjeno taksno zivljenje.

Starcek jaz v tem zivljenju ne bom. Umrl bom “mlad” in bom lepo truplo. :-))) Vsaj tako pravi diagnoza… morda mi uspe tudi tu dokazati, da nobena diagnoza ni dokoncna. 😉

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

potlej pa utemelji, v čem je po tvoje problem, da dotični migrirajo zaradi boljših pogojev, in ne preživetvenih … torej, sebe vprašaj, zakaj delaš tako veliko, saj bi preživeli, ne, živeli z bisvteno manj?
[/quote]

Niti ne razumem vprasanja, niti ne vidim povezave migracij s to temo, tako da… nimam komentarja.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «
nova
Uredništvo priporoča

Nicesar ni treba prenasati. Nasprotno. Za nas veljajo vsi zakoni narave, vendar pa znaten del casa in energije trosimo zato, da blazimo posledice delovanja v nasprotju z njimi.

Nikogar ne prepricujem, da zivi slabse. Nasprotno. Zavedam se, da zivimo bolj udobno in prav nic se ne upiram temu in z veseljem privoscim to udobje tudi drugi. Celo ustvarjam ga in za menoj bo ostalo natanko to… spomin na cloveka, ki je delavcem v proizvodnji sem ter tja komu snel masko melanholicne mrkosti, sem ter tja povrnil nasmeh in na oceta, ki je druzini zapustil nekaj, kar jim bo se nekaj casa prinasalo dohodke (kolikor bodo v stanju negovati, toliko dalj). Trdim pa… lahko zgolj naredim vase trpljenje bolj udobno, ne morem pa ga odpraviti. Ukvarjam se s simptomi in ne z vzrokom.

Polozaj zensk. Katastrofalen. Razpete med druzino in kariero, spolnim objektom in zenskostjo,… podvrzene tretmaju predstav prono industrije o izgledu, obnasanju, dozivljanju sebe,… ne bi si zelel biti zenska v danasnjem svetu. Prav nic jim ne zavidam. Sem kar hvalezen za to, da mi je prihranjeno taksno zivljenje.

Starcek jaz v tem zivljenju ne bom. Umrl bom “mlad” in bom lepo truplo. :-))) Vsaj tako pravi diagnoza… morda mi uspe tudi tu dokazati, da nobena diagnoza ni dokoncna. 😉
[/quote]
No ja, saj zato pa si tam, kjer si. Če tako filozofsko pametuješ, vzameš delček resnice, potem pa napleteš okoli toliko bedarij, da izpade vse skupaj groteskno. Žalostno, kaj je ratalo iz tebe….

Za osvezitev spomina: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?p=12775489#p12775434
Ja, huda obsodba. Ki nima nobene zveze z mojim pisanjem. Gre za izkljucno tvoje predstave.
[/quote]

Pa ti si res adijo pamet.
ŠE enkrat: zakaj trdiš, da lažem?
Veš jaz v tej temi sodeluje od danes, ne od lani oz predlani ali kdaj si že ti začel in niti ne bom brala nebuloz za nazaj.

Ker se ti je zapisala laz. Saj veva… zmota je nenamerna zmota. Laz pa je namerno podajanje napacnih informacij. Nicesar ni treba brati za nazaj. Pripisala si mi razvrednotenje delavk na kmetiji. Kar tako, iz tvoje glave. Ceprav to nima nicesar z mano, niti z mojim pisanjem. Ampak, saj ni bistveno… moj namen je bil, da bi sama spoznala, da to ni prav. Ce je treba te stvari razlagat, potem… je ze zdavnaj vse zavozeno. Tako da, ni nobene potrebe po opravicevanju ali pojasnjevanju (vec). Moj namen ni bil dosezen, prepucavat se mi pa ne da.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Niti ne razumem vprasanja, niti ne vidim povezave migracij s to temo, tako da… nimam komentarja.
[/quote]

?
Torej samega sebe ne razumeš?

Vcasih res. :-)) A tokrat govorimo o tvojih komentarjih, ki meni niso razumljivi, niti ne vidim nobene povezave s temo.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Ker se ti je zapisala laz. Saj veva… zmota je nenamerna zmota. Laz pa je namerno podajanje napacnih informacij. Nicesar ni treba brati za nazaj. Pripisala si mi razvrednotenje delavk na kmetiji. Kar tako, iz tvoje glave. Ceprav to nima nicesar z mano, niti z mojim pisanjem. Ampak, saj ni bistveno… moj namen je bil, da bi sama spoznala, da to ni prav. Ce je treba te stvari razlagat, potem… je ze zdavnaj vse zavozeno. Tako da, ni nobene potrebe po opravicevanju ali pojasnjevanju (vec). Moj namen ni bil dosezen, prepucavat se mi pa ne da.
[/quote]

Ti in nihče drug kot ti si napisal, da so te ženske na kmetijah delale reci in piši samo 800 efektivnih ur na leto.
In to ta tvoj zapis je totalno poniževanje teh žensk. Vem, da pojma nimaš o delu na kmetijah. Da pojma nimaš kako so ženske garale.
Da ne omenjam, da si ti pisal še o tem, da so to živele svoj hobi pa, da ne omenjam tvoj budalščin, da so v svojo zabavo rojevale kup otrok in da ne omenjam seksa, ki ga niso želele pa so ga bile vseeno deležne.
In potem bi ravno ti trdil, da jaz lažem, da ti ponižuješ te ženske?
Res, tvoje izjave so samo za bruhat.
Ne samo, da ponižuješ ženske, ti še tega ne dojameš, da je to, kar ti pišeš totalno poniževanje žensk.
Res si ubog.
Deluješ res kot en ubog bebček, ki celo življenje živi nekje na drugem svetu, zavit v vato, edini vir informacij mu je pa mon.

Ker se ti je zapisala laz. Saj veva… zmota je nenamerna zmota. Laz pa je namerno podajanje napacnih informacij. Nicesar ni treba brati za nazaj. Pripisala si mi razvrednotenje delavk na kmetiji. Kar tako, iz tvoje glave. Ceprav to nima nicesar z mano, niti z mojim pisanjem. Ampak, saj ni bistveno… moj namen je bil, da bi sama spoznala, da to ni prav. Ce je treba te stvari razlagat, potem… je ze zdavnaj vse zavozeno. Tako da, ni nobene potrebe po opravicevanju ali pojasnjevanju (vec). Moj namen ni bil dosezen, prepucavat se mi pa ne da.
[/quote]

Ej, ti si napisal, da so bile včasih srečnejše, da so “včasih svoje hobije živele”. Tako da odnehajo enkrat za spremembo preden popolnoma potoneš. Nič ne laže “vse to je res”. Samo ti v klasičnem deziderjanskem slogu sprevračaš resnico.
Pa daj enkrat si že poišči strokovno pomoč, no!

Desi, da ne boš pisaril takih bedarij, predlagam branje zate, avtorica Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače
Saj vem, da boš težko prebral eno tako debelo knjigo, ampak tudi, če samo par poglavij prebereš, se ti bo vsaj malo razširilo obzorje o realnosti žensk v Sloveniji par desetletij nazaj. Pripovedovalke so pa večinoma še žive.

?
Torej samega sebe ne razumeš?
[/quote]

sprašujem te, med drugim, zakaj tako veliko delaš, saj bi po tvoje kvalitetno lahko živel z veliko manj?

Ne. Jaz sem zapisal, da so tvoje prednice delale efektivno za potrebe prezivetja 800 ur na leto. To o kmeticah si napletla ti. Jaz sploh nisem ciljal na kmetice, pac pa je ta stevilka iz Salinsove “Ekonomike kamene dobe”. Kar sem ti tukaj tudi (sicer brez haska) pojasnil. Tako da… Sva opravila.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Nikar ne stavi na to. Ni mu pomoči. Vsaj kratkoročno ne.

sprašujem te, med drugim, zakaj tako veliko delaš, saj bi po tvoje kvalitetno lahko živel z veliko manj?
[/quote]

Iz preracunljivosti. Zivim(-o) v taksnem svetu, kot je. Nimam utvar, da bi res mogel kar tako iti na “off grid”. Za to je treba prehoda podobnega industrijski revoluciji, le da na druzbeni ravni. Torej mnozice odkritij, ki bi se izkazala za ucinkovita. Namesto, da bi se boril proti sistemu tako poskusam iz njega iztisniti najvec znotraj pravil igre sistema.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Hvala za predlog, toda… obstaja dolocena raven, ki jo mora literatura dosegati. Z vsem spostovanjem do Milene, toda… sem otrok, ki je (v ranih letih) odrascal na kmetiji v ruralnem okolju… lahko, da je v “dolini sentflorjanski” res bilo tako, kot opisuje, a moja izkusnja z ruralnim okoljem je skorajda diametralno nasprotna. Torej nobeden od naju nima reprezentativnega vzorca.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Ne. Jaz sem zapisal, da so tvoje prednice delale efektivno za potrebe prezivetja 800 ur na leto. To o kmeticah si napletla ti. Jaz sploh nisem ciljal na kmetice, pac pa je ta stevilka iz Salinsove “Ekonomike kamene dobe”. Kar sem ti tukaj tudi (sicer brez haska) pojasnil. Tako da… Sva opravila.
[/quote]

Pa ti si trčen do kraja.
Jaz sem pisala o svojih prednicah, kmeticah. Ti si mi repliciral, da so delale le po 800h na leto. In zdaj ti blodiš o nekih Salinsovih številkah? Bolan si do kraja. Meni repliciraš in mi tumbaš, da te moje prednice so delale po 800h na leto potem pa trdiš, da si pisal o nekih čisto tretjih stvareh? In zakaj si potem meni repliciral in mi tumbal take bedarije?
Ja, upam, da sva res opravila.
Ker tvoje bedarije in željenje ter poniževanje žensk mi gre res na bruhanje.
AMpak itak vem, da boš še naprej težil, še naprej dajal ženske v nič. Ker ti preprosto ne moreš iz svoje kože. Zboljen do kraja.
Res, kot so ti že napisale: poišči si strokovno pomoč.
Prav jezna sem nase, da me en zblojen anonimnež, ki že dve leti tera tole temo, tako na obrate spravi.
Veš kaj bi tebi dala: da greš garat na njive, v gozd, štalo, kot so moje babice, sosede. Pa, da ti vidiš teh 800h na leto. Pa, da te zraven še kak pijanec nalomi. Pa ne boš več pomislil na kvasenje neumnosti.

Hvala za predlog, toda… obstaja dolocena raven, ki jo mora literatura dosegati. Z vsem spostovanjem do Milene, toda… sem otrok, ki je (v ranih letih) odrascal na kmetiji v ruralnem okolju… lahko, da je v “dolini sentflorjanski” res bilo tako, kot opisuje, a moja izkusnja z ruralnim okoljem je skorajda diametralno nasprotna. Torej nobeden od naju nima reprezentativnega vzorca.
[/quote]

Oh ja, sem vedela, da ne boš nehal.
In seveda kaj bi drugega lahko pričakovala od tipa tvoje sorte, da bo še naprej klatil traparije. Seveda, vse ženske v tej knjigi so lagale. Samo Desi pa bo še naprej govoril absolutno resnico.
Res ne vem kje naredijo bedake tvoje sorte.
Pa nimam navade ljudi zmerjat z bedaki, ampak tebi pa res ne morem drugega reči kot to.

Nikar ne stavi na to. Ni mu pomoči. Vsaj kratkoročno ne.
[/quote]

Eh, saj zdaj bo gonil, da so te ženske, ki so se izpovedale v knjigi, lagale.
Samo ne ve pa, da so tudi nekateri moški podali podobne izjave kot ženske.

Hvala za predlog, toda… obstaja dolocena raven, ki jo mora literatura dosegati. Z vsem spostovanjem do Milene, toda… sem otrok, ki je (v ranih letih) odrascal na kmetiji v ruralnem okolju… lahko, da je v “dolini sentflorjanski” res bilo tako, kot opisuje, a moja izkusnja z ruralnim okoljem je skorajda diametralno nasprotna. Torej nobeden od naju nima reprezentativnega vzorca.
[/quote]

Saj si star po mentaliteti, vseeno pa ne toliko, da bi sploh lahko primerjal svoje življenje v bosanskem selu z življenjem žensk, ki so opisane v knjigi. Pa tudi sicer problemov babica nikoli ne bi razlagala vnuku. Čeprav so ženske same med sabo že vedele, kaj in kako je bilo živeti kje in s kom.
Kar se pa tiče ravni literature – glede na tvojo mojstrsko samosvoje interpretiranje bi pravzaprav tebi morali prepovedat brat kakršno koli zahtevnejšo literaturo, ker iz nje narediš nekaj čisto drugega, kar je avtor dejansko želel. V bistvu potvarjaš zadeve.

1 ☻♥

🙂

Kaj je avtor zelel prikazati je en pogled. Nič narobe. A čar branja je umestiti čtivo v nek lasten kontekst in aplicirati ugotovitve. Tako da se moram v srzi strinjati s teboj.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Citat:
Milena Miklavčič, dolgoletna novinarka Dela, blogerka, publicistka in raziskovalka zgodovine in »prepovedanega« (kot zapiše v uvodniku h knjigi: »Že od nekdaj so me privlačile prepovedane svari. Posebno tiste, o katerih se je v času moje mladosti le šepetalo in govorilo v šifrah« (Miklavčič 2014, 7)), je v svojem popisu življenja, ljubljenja in razumevanja sveta na Gorenjskem od začetka 20. stoletja pa do leta 1960 zapisala opomin. Njeno pisanje namreč predstavlja mnogo, mnogo več kot popis življenjskih navad, nazorov, skratka vsega, kar je določalo koordinate takratnih življenj. Avtorica nam v branje tako ni ponudila le prvoosebnih izpovedi moških in žensk, hlapcev in dekel, gospodarjev in gospodaric, očetov in mater, sinov in hčera, ki so še ne toliko časa nazaj živeli povsem drugače kot mi danes. Ravno to spoznanje, ena izmed največjih vrednosti tega pisanja mora nam, bralcem podeliti zavest o naši nalogi, da se dan za dnem borimo in trudimo, da naša prihodnost (in še manj prihodnost naših otrok) ne bo postala podobna naši preteklosti.

Ker je spolnost za slovensko družbo še vedno precej tabuizirana, je bila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače (ki je sicer izšla leta 2014) deležna kar nekaj publicitete, ki je knjigo predstavljala kot zbirko hudomušnih prigod o parih, ki niso vedeli, kako se spraviti[3] k aktivnemu spolnemu življenju[4], smradu, ki se je zaradi slabe oziroma nične higiene vil iz genitalij, in o posebnem pripomočku[5], s katerim so moški očistili sirček s svojega uda, ter stereotipizacije nekaterih (bojda) slovenskih značilnosti, kakršne so težave v odnosih med taščami in snahami[6] ter opravljivost.

Druga potencialna (javna) obravnava te knjige pa je bila uperjena proti res slabemu slogu pisanja in zmedeni strukturi knjige, ki naj bi bila dovoljšen razlog za to, da se knjige ne prebere, češ da ni kvalitetna. Namen te knjige ni postavljanje mejnikov v slovenskem leposlovju niti si avtorica tega ni nikoli želela; knjigo je izkoristila, da so ženske lahko dobile svoj glas. Gotovo drži, da zgodb ne gre posploševati, a to nikakor ne sme pomeniti, da mora zato zgodovina žensk, katerih zgodbe so bile takšne, ostati nezapisana.

A branje in razumevanje te knjige na zgoraj omenjena načina naredi knjigi krivico, bralstvu, torej nam, našim prednikom in zanamcem, pa škodo, ki jo bo težko popraviti. Če se komu zgodbe o sirčkih ali o velikanskih udih, ki bi lahko potešili cele vasi na Gorenjskem, zazdijo smešne, avtoričin pomanjkljiv slog pa zgražanja vreden, naj poskuša uvideti še njihovo drugo vrednost.

Zgodovina, ki jo je Milena Miklavčič popisala v svoji knjigi, je zgodovina očetov, ki niso poznali imen svojih otrok, in zgodovina žensk, katerih življenje se je vrtelo okoli rojevanja, gospodinjenja in služenja moškim. Spolnost, ki se je dogajala med njimi, je bila posnemanje parjenja živali v hlevu, ženskam pa ni prinašala drugega kot bolečino, sram in stud. Ženske o spolnosti niso vedele ničesar, njihova trdna katoliška vzgoja je misel na občevanje namreč takoj povezala z grehom in peklom. Ker so, če so želele ohraniti še en krščansko-zahodnjaški arhetip nedolžne in čiste matere, prostore ob pogovorih o spolnosti nemudoma zapustile, so bile o tem podučene na hitro in na skrivaj s strani svojih mater. Berta, rojena leta 1919, je to izkušnjo opisala takole: »Nekaj časa sva hodili molče, potem pa spet začne razpredati o tem, kako bom morala biti možu pokorna in kako ne bom smela reči ne, če bo zvečer zlezel name in zahteval, naj se mu vdam. Nagonsko sem zaslutila, da jo moram dobro poslušati. Ko je videla, da nič ne rečem, je zbrala korajžo in mencaje nadaljevala, da me bo bolelo, da bom malo zakrvavela, a da bo verjetno hitro konec, ker je Filip mlad in zdrav. Potem pa še – z veliko muko – doda, da mi bo vtaknil tisto moško reč med noge, da je ženskam tako pač usojeno, da morajo potrpeti, ker drugače si nakopljejo na glavo moževo jezo, pa še greh naredijo, če se branijo« (Miklavčič 2014, 13). Ženske so se zavedale, da bo njihovo življenje, če bodo označene kot lahke, še težje, zato so storile vse, da do tega ne bi prišlo. Spolni akt je bil oropan vsega užitka, kaj šele da bi bil užitek edini cilj oziroma namen spolnosti: »Micika (1923): ‘Mož je ženi ukazal ali samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno privlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso nosile), nato se je ulegel nanjo, spustil hlače, povezane z vrvico, na tla in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi ostali prepričan, da lahko aktivno sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (seme) spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh! Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal kaj se pri nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. A moža morebiti siliš, da ga potegne ven? je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku’« (Miklavčič 2014, 15).

V Sloveniji spolnost še ni detabuizirana, o čemer priča tudi naša izbira besed pri sestavljanju kletvic. (Tudi) zato se bo morala slovenska družba najprej soočiti z obstojem spolnosti kot takšne, ji dovoliti vstop v javno, je ne več zapirati v najbolj temačne kotičke (zasebnih) spalnic; šele po tem bomo lahko spregovorili o spolnosti z namenom užitka in ne spolnosti z namenom izvrševanja pravice nadrejenosti (moškega nad žensko) oziroma spolnosti z namenom reprodukcije. Takrat nas najbrž ne bo zanašalo nazaj, v zgoraj opisano preteklost in ne bomo dvomili o potrebi po pravici do splava. Tudi v knjigi, ki jo predstavlja ta zapis, najdemo zapise o stiskah in obupu žensk, ki so se za splav odločale navkljub njegovi uradni prepovedi. Nekatere med njimi so se tega tragično lotevale same, s pomočjo žlice, druge pa so pomoč poiskale pri drugih ženskah, skoraj v vsaki vasi se je namreč našla kakšna, ki je to počela (večinoma ponoči). Ravno pravica do splava naj bo detour tega pisanja, prikaz moči in povednosti pripovedovalcev iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Pravica, ki je v Sloveniji zagotovljena, se v javnem še vedno z neverjetno lahkotnostjo pojavi posredovana kot pravica, o kateri se dvomi, in kot dejanje, ki daje vrednostno sodbo ženski (in ne tudi moškemu, ki je pri aktu tudi soudeležen), ki ga opravi. Nobena pravica in svoboščina ni podeljena, nobena ni večna sama po sebi! Njihov obstoj je odvisen od našega vsakodnevnega delovanja! Za tem, da lahko danes v Sloveniji uživamo pravico, ki izhaja iz 55. člena ustave, se skriva velikansko in junaško delo naših predhodnic, pionirk na področju boja za enakopravnost!

Prve so namreč zahtevo po splavu izrazile ženske iz Zveze delavskih žena in deklet (ki so imele do tega vprašanja izrazitejše stališče od meščanskih žensk), ko so v Ženskem listu leta 1925 začele pisati o zahtevi po spremembi 144. člena kazenskega zakonika, ki je vseboval prepoved odprave telesnega plodu. Njihovi prvi argumenti so bili povezani z idejo o pravici do lastne presoje o rojstvu: »Spopadale so se s prepričanjem, da je greh, če se ženska brani imeti otroke; splav je namreč katoliška cerkev povezovala predvsem z odklanjanjem materinstva. Avtorice so temu nasprotovale in so splav povezovale predvsem z revščino in nezmožnostjo preživetja. Zahtevale so pravico do lastne presoje o tem, koliko otrok bodo lahko prehranile in vzgojile. Bog jim je poleg možnosti, da rodijo, dal tudi razum, da presodijo koliko otrok bodo imele« (Leskošek 2002, 84). S člankom, ki ga je Cerkveni zvon naslovil »Javni poziv k moritvi!«, v njem pa ženske označil za »svinje« in »vlačuge«, se je Cerkev odzvala kot največji nasprotnik pravice do splava. Ženske se v teh pozivih niso prepoznale in že kmalu so s pomočjo čedalje bolj artikuliranih argumentov (da je od zdravstvenega stanja ženske morda pomembnejše njeno socialno stanje) in shodov, ki so jih organizirale, dosegle pomembne spremembe. Že leta 1930 se je spremenil kazenski zakonik, ki vpeljal razliko med detomorom in splavom (stari zakonik je namreč detomor obravnaval kot zločin, ki je za poročeno mati pomenil dosmrtno ječo, za nezakonsko pa od 3 do 20 let težke ječe). Zakonik je tako določal:

» /…/ 4. Odprava plodu se kaznuje z zaporom od sedem dni do treh let, poskus ni kazniv. Če so nezakonske matere same odpravile plod, jih sme sodišče oprostiti vsake kazni.

Kdor noseči ženi pri odpravi plodu pomaga, se kaznuje od sedem dni do pet let. Če to storijo zdravniki, lekarnar ali babica, pa se kaznujejo z zaporom od enega leta do pet let.
Nova je določba, da se ne kaznuje zdravnik, ki abortus predhodno prijavi k oblastem in z mnenjem komisije zdravniško pravilno prekine nosečnost ali odpravi plod, da materi reši življenje ali odvrne neizogibno nevarnost za njeno zdravje, če na to na noben drug način ni mogoče« (Leskošek 2002, 87–88).

V Sloveniji smo nato čakali vse do leta 1977, da je splav postal v celoti legalen in da o njem niso več odločale posebne državne komisije. Vse ostalo očitno (še) ni zgodovina.

Naša odgovornost in (vsakodnevna) odločitev in delo je torej, da bodo časi boleče spolnosti brez užitka, porok brez ljubezni in vsakodnevnega nasilja nad ženskami in otroci res čim dlje za nami. In da bodo ostali tudi daleč za prihodnostjo, ki čaka naše hčere in sinove!

A. P.

Viri:

Miklavčič, Milena. 2014. Ogenj, rit in kače niso za igrače. Žiri: Založba JUTRI.

Leskošek, Vesna. 2002. Zavrnjena tradicija. Ljubljana: Cf* založba.


Ja ja, rezultati anket npr. so res stvar interpretacije. Samo ne takšne, kot si jo ti sposoben sproducirati. Že videno v temi o gospodinjskih opravilih. Tam si se briljantno zaklal kar sam :-))))

Kolikor sem jaz ze sam sebi ovrgel teh,… Napake so dovoljene

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

New Report

Close