Moje izkušnje s samskimi ženskami starimi okrog 30 let
O, šajs…. :)))))) zdaj mi je pa skoraj žal, da dejansko uživam v svojem življenju, razmerju, seksu in službi :)))))))
Tole bi z veseljem tud čez teden spremljala. Kakšni reality show-i??? To je to! :))))))
Boris against the world :))))
No, ja. To pojasni, zakaj veliko mladih punc obupa nad razmerji. Srečaš enega borisa in si raje daš luknjo zavarit, kot da bi morala še enega takega srečat. Torej, samskost ni posledica “težavnih odnosov”, ampak debilnih moških.
A je kdo opazil, da dejansko ni NOBENE ženske tu, ki bi imela tako izkrivljene ideje o realnosti? :)))
Aja to ni piramida? To je nekaj povsem drugega, al kaj :DDDD
Teoretske knjige, praviš. Priročniki niso več ql al kaj? Kaj bo naslednje? Vodiči?
Še vsak mujo bi rekel: isto s.ranje samo drugo pakovanje.
Saj je vsaka knjiga samo še eno mnenje in nobene ne gre jemati absolutno.
Seveda ima avtor več kredibilnosti kot naključen uporabnik spleta, a motijo se vsi. Se nikomur ni uspelo zajeti večplastnost človeškega značaja, pravzaprav je tako na vsakem področju.
Boris, če si mož časti si boš nehal kopati jamo tu, ker je z vsakim postom globlja. Tokrat so zmagala dekleta oziroma opozicija.
Ti pa želim , ,da boš imel kmalu prste zvečer v kaki bolj organski stvari kot na platnicah knjig z družbenimi teorijami.
Bolj bi se osmešil le še, če bi napisal, da si prečekiral cel you tube na to temo … ://
Jaz teorije o odnosih ne berem, ker odnose živim, težav z njimi pa nimam.
Potrošniška logika je torej očitno prišla predvsem v tvoje drobovje, kajti o nečem tako preprostem, kot je snubitev-paritev, resnično ne rabim posebnih nasvetov, medtem ko so tebe lepo nasrali, da vse te knjige nujno potrebuješ (zato si jih tudi vse kupil ali pa vsaj najel). Ta občutek je zdaj že v tvojih porah (škoda samo, da ti niso iskreno povedali, da bi moralo biti knjig vsaj toliko, kolikor je odnosov), si pa idealen za kasneje, ker boš rabil tudi terapevta, da ti bo razložil, zakaj se v praksi ni odvilo tako, kot je pisalo v teoriji, pa seveda potem še odvetnika itn…
V glavnem, kaj si še prebral? Kako postati milijonar v treh kratkih korakih?[/quote]
Jaz bi tudi rad naštudiral ženske. Kakšno knjigo oz. teorijo priporočaš, Margo? ;D
Nekaj sem čital ABC osnove o ženskah, pa je preveč zahtevno čtivo, mogoče mi bo Boris kaj priskočil na pomoč in mi razširil intelektualna obzorja o ženskah, da jih dobro naštudiram. 🙂
Haaaaa, hvala SpecialOne 🙂
Nisem bral čisto vseh postov, ampak dejstvo je, da so normalne punce že zdavnaj v razmerjih, pri 30-tih samske so samo še tiste izbirčne (“ego kraljice”), ki se ne znajo odločiti (če pri 100 moških ni pravega, je za razmisliti, da ni kje drugje problem ;)), ker jim bojda nobeden ni všeč ali jim razmerje ni prioriteta, so bile v preteklosti razočarane z moškimi (zaradi česar frustrirajo) ali pa enostavno ni težava v moških, ampak v njih samih. Obstaja pa še najmanj eden tip ljudi in sicer tisti ki pred časom niso namenjali pozornosti nasprotnemu spolu in ti ljudje v svojih letih zelo težko pridejo v razmerja, kljub temu, da jim praktično nič ne manjka, ampak se ne znajdejo in se srečujejo z vsemi zgrešenimi tipi, za tiste najbolj “odprte” pod 22 let so pa enostavno postali nevidni.
Da ne pozabimo, za razmerje sta potrebna oba. Ponavadi pa ženske mislijo, da se svet vrti samo okrog njih (seveda smo zato krivi moški sami) in da je prav, da je trud samo enostranski, odziv pa kot mlačna voda. Vedno se samo govori, kako moški ne znajo z ženskami, noben se pa nikoli ne vpraša, da morda kje one ne znajo z moškimi. Dandanes tudi ženska lahko prevzame vlogo “lovca”, če misli, da zna bolje ;).
Za moje pojme je avtor teme spoznal premalo žensk, sploh pa za obdobje enega leta in tukaj tiči problem. Ženske v enem mesecu spoznajo tudi po 30 moških. Po moje avtor ne spada med tiste tipične osvajalce ženskih src (player-je, manipulante, mačote ipd.), ampak bolj med tiste “nice guys”, s katerimi praktično ni nič narobe, ampak pač v teh “princesah” ne znajo prižgati ognja, ker so preveč zadržani, one pa polne pričakovanj. Seveda, se v tem primeru mora spet moški spremeniti, saj: ženska > moški.
Je pa zelo grdo, kako so ga nekatere ženske napadle, sploh ne znajo sprejeti kritike, kaj šele podati odgovor brez žaljenja.
Tvoje ‘izkušnje’ so pač tvoje in to je to. Na njihovi podlagi pa hočeš ustvariti nekakšno ‘dejstvo’ (kar je eno jalovo početje, če vprašaš mene….). 🙂
Od kod ti podatek o številu samskih in s katerim podatkom (iz katerega leta ali obdobja) ga primerjaš?
Ravno v generacijski skupini, ki jo opisuješ (recimo 30 +/- 3 leta), nas je veliko neporočenih in hkrati v dolgoletnih resnih zvezah. Po domače povedano živimo na koruzi. Torej niti slučajno nismo samski.
Iskreno povedano poznam zelo malo samskih v tej generacijski skupini, zato se mi tvoja začetna hipoteza o povečanem številu samskih zdi nepravilna in neutemeljena.
Prosim za kakšen konkreten podatek.
Govorim iz lastnih izkušenj.
Preveč filozofiranja, teoretiziranja in kompliciranja v odnosih, škodi in zna biti precej naporno. Kaj ti pomagajo teorije in razlage, če tega ne znaš živeti v realnem življenju? Treba je iti v ven, med ljudi, v akcijo in pridobiti pristne izkušnje.
Če si nekaj v življenju želiš in vidiš, da kar ne gre in gre, da rezultati niso takšni kot bi si želel, potem se je treba zazreti vase in poskušati ugotoviti, kaj je tisto, kar te ovira, da bi to dosegel… in ne kriviti druge – družbo, svet, ženske itd. Svet je, kakršen je in samo pri sebi lahko nekaj narediš, da ti bo bolje. Kriviti druge ti jemlje energijo, ki bi jo lahko porabil za to, da bi nekaj pri sebi spremenil in lepše zaživel.
Odnosi so zelo lep del človekovega življenja, a za njih je treba nekaj narediti, ne samo govoriti, pisati in brati o njih. Če ne rata prvič, drugič, tretjič, nič hudega, ni konec sveta. Spremeni taktiko, išči zglede v okolici, poslušaj sebe, umiri svoj ego, sprosti se… in deluj. Pavček je lepo napisal: … poskusi: vnovič in zopet in znova. Z vsako realno izkušnjo se boš nekaj novega naučil o sebi, o drugih in o svetu. Življenje je, se mi zdi, v resnici precej enostavno.
čLANEK,Intervju z dr.zoranom milivojevićem
Romantična pričakovanja sodobnih žensk so presenetljiva. Emancipirana ženska zmore malodane sama zamenjati motor avtomobila, a ima do moških povsem enaka pričakovanja, kot jih je imela njena mama. Reciva kaj o ženski sredi tridesetih, brez otrok, ki ni v zvezi.
To je trenutno najbolj ogrožena populacija. Ženske v teh letih ugotavljajo, da nimajo več časa, in jih začne grabiti panika; imajo objektivni problem (zdaj je res težko najti primernega moškega). Velika večina se namreč uspešno poparčka med 25. in 30. letom. Kakovostni moški so tako že zasedeni. In kdo je na razpolago? Tisti, ki niso odrasli in so do 40. leta bežali iz resnih zvez. Na razpolago so ločenci, a tudi to je lahko problematično. Potem pa so tu še vdovci, ki pa jih v tej generaciji ni veliko. Izoblikovana ženska, ki je »delala na sebi«, ima kariero, denar, avto, svoje stanovanje, ki je uspešna, je lepa na pogled, bo zelo težko našla moškega, ki bi hotel z njo v resno zvezo. To je obdobje njenega življenja, ko ji tiktaka biološka ura. Želi otroka, a spet ne za vsako ceno. Želi imeti otroka z moškim, ki bi ga imela rada. In to je problem. Kako ga najti? Kajti tisto, kar je na trgu, ni zadovoljujoče. Da bi imela otroka, bi morala sklepati nesprejemljive kompromise.
In kaj delamo s kolegi terapevti? Pomagamo ženskam ugotoviti, ali se kje motijo. Ena največjih napak pri onih, ki verjamejo v mit romantične ljubezni, je, da čakajo. Čakajo, da bo moški tisti, ki bo pristopil prvi. In čakajo in čakajo. Ženska, ki čaka, je dostojanstvena, ne pokaže, da išče partnerja. In ko pride v določena leta, jo je sram, da je samska. Daje vtis, kot da je zasedena, poročena, mama dveh otrok. A v resnici nima partnerja in čaka, da kdo pride blizu. Te ženske »učimo«, kako definirati, kaj hočejo, postaviti cilje. Naloga dame je, da opogumi moškega, naj pristopi. Kako? Naj ga pogleda, večkrat, mu nameni nasmešek. On tako dobi signal, da se zanima zanj. Poskušamo tudi ugotoviti, ali ženska morda sabotira samo sebe. Ima preveč idealizirana merila, ki v realno življenje ne sodijo? Pa tudi če vse naredi prav, je v teh letih še vedno izjemno težko najti pravega moškega. A ni prav, da upanje ugasne. Je pa treba opozoriti generacije, ki prihajajo: Ej, dekleta, če ne boste uredile tega, kot je treba, se lahko zgodi, da boste imele kasneje velike težave! To naj bo javno opozorilo mladim puncam! A problem je, ker tega ne želijo slišati. Mislijo si, da je pred njimi še dovolj časa. Izbirajo si moške, ki so dobri za zabavo, ne pa za resno zvezo. Nato poskušajo iz frajerja narediti družinskega človeka, kar pa ni izvedljivo.
“Od kod ti podatek o številu samskih in s katerim podatkom (iz katerega leta ali obdobja) ga primerjaš?
Ravno v generacijski skupini, ki jo opisuješ (recimo 30 +/- 3 leta), nas je veliko neporočenih in hkrati v dolgoletnih resnih zvezah. Po domače povedano živimo na koruzi.”
Se povsem strinjam ja, obstajata dve definiciji samskosti. Formalna (biti poročen/neporočen) in neformalna (biti nasploh brez partnerja). Formalno se to da povsem natančno meriti, seveda je pa res in to članek poudarja, da se v uradnih oblikah samskosti “skrivajo” zveze. Seveda se. Po moji oceni bi rekel, da je v Sloveniji okrog 30 leta (odvisno od regije) tako ali drugače “poparčkanih” vsaj 60-70% toliko stare populacije.
A vsekakor ne gre samo za številčni vidik, gre za to, da se odnosi spreminjajo. Tukaj pa nastopi “teorija” in bolj družboslovno usmerjeno razpravljanje zakaj je tako in kako se stvari spreminjajo.
Veš, kaj povprečna ženska išče pri moškem? Da jo dobr zrajca in kvalitetno obdela, da je zanesljiv in da ni nesposoben, težak kreten. To je vse.
Ne znaš vzbudit ženskega poželenja? Nekarizmatičen + štorast.
Na veliko filozofiraš in govoriš, namest da bi kaj naredu? Poln samega sebe + nesposoben.
Skoz se neki prerekaš in kompliciraš, moraš imet zmeraj prav? Težak, konkretno.
Se ženska ne more zanest nate? Nisi vreden njenega časa.
Čist simpl.
Kaj se sploh obremenjuješ s temi tridesetletnicami,ker ni nič od njih.Nekje sem prebral ,da hčere nočejo biti več podobne svojim materam,bo že držalo.
Elisa pravi: “Treba je iti v ven, med ljudi, v akcijo in pridobiti pristne izkušnje.”
Saj to so pristne izkušnje, naravnost iz “akcije”. Eno od teh samskih deklet sem spoznal na prijateljevi poroki. Jaz nisem kavčar, ki cele dneve leži in bere knjige, dosti hodim ven. Kako boljšo knjigo preberem kvečjemu na vsake kvatre.
To so pristne izkušnje. Izkušnje so take, da znajo biti danes samski ljudje dosti bolj zbirčni, ali pa preprosto zaprti za veze, kot pa prej. Tako moški kot ženske. Še pred letom dni sem na te zadeve gledal malo drugače. Mislil sem si, da če bom na nek lep način pristopil do meni všečne samske (okrog) 30-letnice, da bo skorajda avtomatično za stvar (ker je že toliko stara, bla, bla….) ampak ne. Ni tako. Nekatere enostavno niso za to. So prezaposlene, ja, lahko so tudi zelo zbirčne, lahko je ne vem kaj, lahko, da enostavno ne vidijo prostora za moškega v svojem življenju in ga tudi ne mislijo narediti, razen, če je dobesedno Superman, ki pa nikoli ni, lahko je vse hkrati, itd… NIKAKOR ne trdim, da bi se kaj “morale spreminjati”, tako pač je. Zlasti zna biti tega več v urbanih okoljih, kjer tudi živim.
In ker na vsake kvatre preberem kako knjigo (tako kot je recimo Izbira), vidim, da imajo avtorji takih knjig v mnogočem prav. Samskost, zlasti uradna (poročenost/neporočenost) pa tudi neuradna, skozi čas zelo narašča, praktično povsod. V vsaki družbi, ki ima “tržni”, kapitalistični način gospodarjenja. Najdite mi eno državo, kjer je poročenih iz leta v leto več, pa otrok iz leta v leto več, poskusite jo najti.
Problem velike večine ljudi je, da ne berejo nič takega in da ne premorejo nič drugega kot pa spontano “folk psihologijo” iz katere avtomatično sklepajo, da mora biti s samskim posameznikom “nekaj narobe” in da je treba “brskati po sebi” in se “popravljati” in ne vem kaj. Vi lahko brskate po sebi in iščete vzroke pri sebi kolikor hočete, teh generalnih trendov, ne boste spremenili. Večina ljudi zgleda, da še ne dojema, da razlogi za samskost niso samo pri njih, ampak tudi zunaj njih. V končni fazi vodijo v biološki zaton Zahoda kot ga poznamo in nekaterih drugih razvitih držav (Japonska, Singapur, itd…). In zato smo odgovorni povsem sami, oz. način življenja kot ga živimo.
Jaz za razliko od drugih, vsaj malo bolje vem s čim približno imam opravka, ko se spuščam v te vode. Nisem naiven, da danes ljubezen leži na vsakem koraku, ni tako enostavno. Nikakor ne trdim, da so zadeve brezupne, niso. To je neko prehodno obdobje, ko je tega sicer vse več, ni pa to neko “končno stanje”, ko se nič več ne bi dalo . Zato nasvetov, da je “treba iti v akcijo”, niti ne rabim, saj to vem. Za razliko od marsikoga (še posebej od starejših od mene) pa tudi malo bolje vidim kako “v akciji” danes je.
Daj, preberi si še enkrat, kaj si napisal.
Ne vem ali me bolj šokira dejstvo, da si mislil, da se ti bodo ženske pod noge metale samo zato, ker obstajaš, ali dejstvo, da bi bil pripravljen biti z eno tako obupanko, ki bi bila s komerkoli, ki bi se tisti moment pojavil pred njo.
Uspešna dolgotrajna zveza obstaja z nekom, za kogar si ti prva izbira. Ne pa, da se s stisnjenimi zobmi v zadnji sili sprijazni s teboj. Enostranski interes ni dovolj, zanimanje mora biti obojestransko. In sicer iskreno zanimanje do tebe kot osebe. Torej da si izbran izmed vse hude konkurence, ker si v očeh izbranke boljši od ostalih, ne pa zato, ker si edini kandidat. To velja za oba partnerja.
Kratke afere so seveda druga zgodba. Tam so kriteriji nižji in tudi prioritete so malo drugačne.
Še to dodam: ženska, ki ima kaj pameti in samospoštovanja, ne bo z nekim obupancem. S tem mislim na nekoga, ki bi bil zadovoljen s katerokoli, samo da je ženska, ter ki ni očaran nad njo kot individuumom.
Seveda se to kar sem napisal takoj “razume” kot posiljevanje, tako ali drugačne. Jaz se povsem strinjam s tem, da je čisto sprejemljivo, če je danes ženska, ali moški samski. Tudi meni bi šlo pošteno na k***c, če bi mi kdo težil, da moram biti v zvezi, zgolj zato “ker je tako treba” in tudi ne bi delovalo. Jaz samo razmišljam o tem zakaj nekdo morda ne bi hotel biti. Onkraj očitnih, “ljudskih” odgovorov, ki se glasijo “si tak pa, tak”, ali “si taka, pa taka”.
Praviš, da bolje poznaš dejtersko sceno kot mi vsi, da ne rabiš naših nasvetov, da ti se pa že ne boš spreminjal, da smo vsi po vrsti glupi ko štirna, da nimamo pojma o pojmu, da je družba kriva, da te nobena noče, v glavnem, da ti si popoln in sam božji dar… to pri ženskah, vsaj tistih, ki imajo kaj pameti in samospoštovanja kot pravi Tisa_R, res zelooo odbija.
In verjetno je tu tvoj problem, prevelik ego. Ni akcija samo, da greš ven in eni rečeš za cifro, ampak, da tudi na sebi kaj narediš… ker nisi popoln, tako kot nihče od nas. Sicer pa mislim, da je možnosti vedno več kot jih vidiš. Zakaj jih ne vidiš, je pa že drugo vprašanje.
‘Čist simpl’ je kar fajn (čeprav malo preveč grobo) povedal(a) kaj pali pri ženskah… en stavek je dovolj, ne rabiš doktorata pisat.
Govoriš o dveh popolnoma različnih zadevah. Ena je, zakaj nekdo ne želi biti v zvezi na splošno. Drugo vprašanje je pa, zakaj nekdo želi biti v zvezi s tvojim konkurentom, s teboj pa ne. Torej zakaj je nekdo zaželjen, drugi pa izvisi. Ker v drugem primeru je ženska pripravljena na zvezo, samo izkazati se moraš kot ustrezen kandidat zanjo.
V bistvu je ravno običajen, ljudski pogled na te stvari “posiljevalski”. Iz ljudskega pogleda bi ljudje ravno morali biti v vezah in je to “edina” normalnost in če niso, so “čudni”, bla, bla, bla.
En zanimiv film, ki sem ga gledal prav na to temo je The Lobster (Jastog). V tem distopičnem filmu pošljejo samske ljudi v hotel kjer obstaja imperativ, da morajo najti partnerja v 45 dneh. Če ga ne, jih spremenijo v živali. Edina svoboda, ki jo imajo je to, da že vnaprej izberejo katera žival bodo, če jim ne uspe. Ima pa tudi fajn, romantičen zaplet 🙂
“Govoriš o dveh popolnoma različnih zadevah. Ena je, zakaj nekdo ne želi biti v zvezi na splošno”
Nič ne mešam. Že ves čas govorim o tem zakaj nekdo ne bi hotel biti v zvezi na splošno. Že velikokrat sem pa ponovil, da seveda obstajajo posamezniki, stari okrog 30, ki bi pa radi bili. For fuck sake, saj sem tudi jaz že kakšno v teh letih zavrnil, saj ne sprejmem in ne “ljubim” kar vsake, če bi bilo tako že zdavnaj ne bi bil samski.
Je pa treba poudariti, da na specifični ravni, zakaj točno nekdo koga zavrne, pa tudi vi natančno ne veste. To je še težje vedeti kot pa na splošni ravni. Ravno zato sem šel v svojih “špekulacijah” v mojem postu na splošno raven, ne na osebno raven.
Ljudje na teh forumih naredijo ravno obratno, takoj gredo na specifično, osebno raven, čeprav sploh ne vedo zakaj točno je nekdo koga zavrnil. In potem pametujejo in res mislijo, da nekaj “vedo”. Nikakor ne rečem, da nimajo svojih izkušenj, seveda jih imajo in ima jih vsak. Ampak to ni dovolj za “pametovanje”, enostavno se ne da čisto natančno vedeti zakaj se je nekaj zgodilo, razen če ti to tista oseba pove. Ampak to pametnjakovičev na teh forumih ne ustavi niti malo, da ne bi pametovali.
Pa saj te nihč ne sili, da moraš živeti v dvoje. Ljudje so v dvoje, ker jim je tako lepše, ker želijo otroke ali pa ker imajo kakšne druge razloge (npr. ekonomske). V naši (zahodni) družbi si brez težave samski in te nihče ne bo čudno gledal. Živiš normalno, brez kakšnih družbenih posledic ali stigme. Razen morda starši ti lahko težijo za vnuke ali pa drugi sorodniki, ki se bojijo, da bodo v primeru bolezni, nesreče ali starosti primorani skrbeti zate. Samski, ki so v svoji samskosti zadovoljni, nimajo težav. Problem imajo samski, ki v svojem stanu niso srečni in jih muči osamljenost.
Film Jastog poznam. Liki so vsi po vrsti psihopatski. Zame osebno zelo lepo posnet, ampak težko gledljiv film. Kot bi avtiste učil empatije. Obsojeno na neuspeh. Ali pa kot da bi gledal otroke, ki se pretvarjajo, da so odrasli, vendar je boleče očitno, da situaciji niso dorasli in je ne razumejo. Izpade groteskno.
Point filma Jastog je v tem, kolikor sem ga jaz razumel, da posameznike “družba” (kot jo vidimo v tem filmu) sili v zvezo izključno zaradi videza normalnosti. Pomemben je videz. Dva, ki pobegneta od teh nečloveških imperativov, pa se na koncu zares zaljubita. V bistvu je super film. Igralci pa delujejo “avtistično” kot ste rekli, ravno z nekim namenom, ker živijo v družbi, ki jih sili v nekaj kar je mimo njihovih želja in so zato tako (dobro zaigrano) “bedni”.
Odlično spisano. Zadnji odstavek si je vredno prebrati tudi ženskam. Ker imam občutek, da je problem v spoznavanju potencialnih partnerjev. Tudi sam mislim, da je punca tista, ki je pobudnica, sama mora fantu dati odločne namige, treba je “flirtati”, fant bo že pristopil, če bo prepričan, da gre za pristna namigovanja. Nasmešek iz srca, bo zelo verjetno tudi fantu narisal nasmeh na obrazu, tudi njegova samozavest bo višja. Ampak težava nastane, ker so današnje ženske še manj samozavestne kakor moški, nerodno jim je nameniti poglede, kaj šele, da bi upale sprejeti povabilo na pijačo (zmenek). Ženska je tista, ki moškega očara/začara, da ji potem on vrača vso naklonjenost in se bori za njo ;-P.
Smešno je na podlagi treh žensk v enem letu podajati kakršnekoli poglobljene zaključke. Pač ni bilo energije, treba se je sprostiti, mogoče na začetku iti kam drugam, kot na suhoparen klepet, mogoče kam kjer je glasba, pa da se ujemata v pogledih, da steče energija, da se začutita ;).
Moj post ni bil nikdar “zaključek”, končal se je z vprašanjem. Se povsem strinjam, da je po treh takih izkušnjah, nesmiselno delati zaključke. Zato jih ne delam, če bi jih, bi res obupal nad celotno “sceno”. Gre bolj za preusmeritev pozornosti na neko vprašanje, če se tako “ugašanje” res dogaja. Pa mislim, da mi je kar uspelo 🙂 Bo pa “čas pokazal”, kot se reče.
Forum je zaprt za komentiranje.