Moje misli ob katastrofi…
Moram zapisat… ker me ze nakaj dni zelo boli srce…
Mocno so me pretresle novice o katastrofi… S solzami v oceh opazujem straslive slike na tv… o tisocih mrtvih, predvsem otrocih… o miljonih prezivelih, ki ostajajo brez domov, v tistem grozljivih razmerah…
In ko prebiram in gledam vse te novice na nasi (Svedski) tv… Srce resnicno boli.. ker prihajao na plan tragedije posameznih druzin… Pa ne samo tako banalne, da so zgubili prtljago… in da so se domov vrnili samo v kopalkah.. resnicno grozljive…
Ali veste, da je bilo za te praznike samo na Tajskem okoli 25-30 tisoc Svedov? Da jih se vedno pogresajo vsaj 1400… od tega vsaj 400 otrok? Veliko druzin se vsako leto za te praznike odpravlja na pocitnice na Tajsko…
Boli, boli…
Posameznbe zgodbe rezejo v srce… Mladoporocenca… ostala je sama, enoletni otrok (ki ga je voda iztrgala iz njenih rok) in moz, tasca so izgubljeni… Stirje otroci v starosti 4-12let so se domov vrnili brez starsev… Mama in sin poskodovana, hcerka in moz izgubljena… Ogromno druzin trepeta te dneve in moli, da se bodo koncno zbudili iz morecih sanj… Mnogo ljudi tukaj naokoli ne vedo nicesar o svojcih… in tisoci cakajo na povratek domov…
Osebno teh ljudi ne poznam… se pa vseeno vzivljam v njihovo situacijo… in mi je neznansko hudo za njihovo usodo…
Prosim, ne me obsojat, zakaj to pisem… moram… ker me resnicno boli..
In te dneve se z vecjo ljubeznijo gledam moja dva zaklada… Si nikakor ne morem predstavljati, da bi ostala brez njiju.. Hvalezna, da smo skupaj…
Tudi jaz sem šokirana ob novicah, ki jih spremljam. Vsako uro več mrtvih… Res se je zgodila huda katastrofa.
Zelo pa me je šokirala izjava včeraj na 24 ur. Poslušala sem z enim ušesom, zdi se mi, da se je javljala ena naša vodička iz območja, ki ga je stresel potres. Vsa vesela in nasmejana je razlagala, da so vsi fino in nadaljujejo s potovanjem. Upam, da ženska ni obveščena o tem, kar se dogaja, ker sicer je za moje pojme ena velika kura. Ob taki tragediji pač ne moreš govoriti o tem, kako nadaljujejo s potovanjem, kot da se ne bi nič zgodilo.
Žal mi je, da nisem slišala, kdo je bila ta ženska in točno od kod se je javljala.
Ja, to je zbodlo tudi mene, ko sem prejšnji dan poslušala ravnodušno javljanje dveh žensk v povsem istem stilu na Radiu Slovenija. Tralala, ja je bil potres, aja pa nekaj vode je pljusknilo, smo brisače tlačili pod vrata, tralala, ampak mi neovirano potujemo naprej in pasemo firbec na tuji nesreči, tralala. Neeeeee, ne mislimo na povratek, “sej ni tok krize”.
Kaj se mora zgodit, da človek obstane in se zamisli? A ga res ne gane tako dolgo, dokler konkretno njega ne zadane in ne oplazi? Sumatra – uf, kje je že to??? In kva ima to z mano?
Hudo je za turiste, ki so jo skupili tam ali so tam celo izgubili življenje. Hudo. Ampak meni gredo veliko bolj do živega domačini, ki niso bili tam zaradi svojega luksuza, pač pa, ker tam živijo in so izgubili vse. Svojce, kar so imeli, bivališča…vse. Neštetokrat sem slišali do osebe natančno naštete vse turiste, ki so umrli v katastrofi, domačinov pa je “več desettisoč” na Tajskem, pa “več tisoč v Indiji” itd itd. Mar ni človeško življenje enako človeškemu življenju?!
Tudi mene tako grozno boli,ko gledam posnetke na CNN ali RTL…dones zjutri sem gledala posnetek,ki ga je posnel mlad par z majhnim otrockom…brezskrbno so se lovili po plazi,ocka pa je snemal srecnega otrocka in mamico…kar naenkrat je zacudeno usmeril kamero proti morju,ki je cudezno lezlo nazaj…in tam v daljavi je ze hrumel prvi val,za njim pa drugi…zaceli so bezat in baje jim je vsem trem uspelo…kar pa zal na tisoce ni..in tako zelo me boli kar vidim..sploh ko zagledam majckene otrocke…to se bolj prizadane..
Tudi sama se z vecjo ljubeznijo gledam na moj zaklad…vesela,sem da ga imam in da je zdrav …
Ja, kaj se mora zgoditi, da se clovek ustavi in zamisli…
Priznam, ko vcasih slisim, da so bile npr poplave v Indiji in je umrlo tisoce ljudi… se samo zdrznem… in gre mimo… zal… Ko pa npr slisim, da je na Gorenjki ugasnilo eno zivljenje… me veliko bolj pretrese… zal, taksni smo…
Ampak tokrat me je pa res dotolklo… resnicno mi je hudo za vse tiste dobre ljudi tam doli.. ker se je zgodilo na tako sirokem podrocju… socustvujem, ker so ostali brez domov, ker so zgubili druzine, ker…
A se tudi vzivljam v situacije “mojih turistov” (ne, niso bili vsi tam samo zaradi luksuza… mnogi so leta varcevali, da so si privoscili z druzino dopust), ker se mnogi vracajo domov v prazna stanovanja… ker mnogi med njimi nimajo vec vseh svojih… Ker bodo mnogi zaradi te katastrofe zaceli drugace gledati na zivljenje… Si lahko sploh predstavljate, da to dozivite/prezivite… in zivite dalje… Jaz zelo tezko…
Nasi prazniki bodo tudi zaradi tega letos drugacni….
Luksuza – ne tako dobesedno, kot se sliši oz. bere. Mogoče bi bilo bolje “po lastni izbiri”. Ne, ne predstavljam si, da to doživim in upam, da ne bom – nikoli; ne jaz, ne kdo od tistih, ki so mi blizu – bilo bi idealno, če ne bi bilo treba tega nikomur doživeti. Sploh si ne morem predstavljati, da gre po smrti KATEREGAKOLI človeka življenje še vedno dalje. Tudi po moji …
Ne vem, včasih sploh nisem razmišljala o tem, da se ti na potovanju, dopustu ali potepu kar tako lahko kaj takega zgodi. Res ne. Zdaj o tem razmišljam in cincam in guncam in tehtam….”Eksotične” dežele so zame izgubile svoj čar. Očitno je zdaj na udaru ta del sveta. Ptičja gripa, sars, potresi, poplave, napad na Baliju, zdaj spet tole…ubogi ljudje! Vsi ljudje, ki jih to doleti.
Tudi mene prav “strese”,ko gledam po TV posnet te katastrofe…….potem pridejo na dan še amaterski posnetki ljudi,ki so to grozo doživljali. Težko gledam mamice,ki iščejo ali pa stiskajo k sebi otročke brez življenja:(
Res ubogi domačini in vsi turisti,ki so izgubili svoje najdražje…….ta dopust,bi jim mogel biti v lep spomin…….nimam besed.
Edino ob takih katastrofah se zamislimo kaj imamo,da nam ni nič hudega in da imamo zdrave otročke!
Vsak večer molim v mislih za te ljudi in njihove svojce.
Miren večer vsem skupaj! Kristi*
Skrbna, oprosti… saj nisem mislila napadat… Saj se razumeva, kaj ne?
Ja, saj so res sli po lastni izbiri… saj sva se se z mojim pred mesecem hecala, ce bi sla kam na toplo za praznike…
Usoda… bili so na napacnem kraju ob napacnem casu… In to se ti lahko zgodi doma, na pocitnicah.. ali pa na poti v sluzbo..nikoli ne ves, kdaj in kako…
Zato pa je potrebno imeti zivljenje rad in ga ziveti polno… In se ne sekirat zaradi banalnih stvari… Mene te dneve ne spravijo iz tira prav nobeno mladickovo sitnarjenje, nepospravljene stvai,…
Samo tako zelo sem hvalezna, da ju imam.. Za prihajajoc eleto si resnicno zelim samo,da je tako, kot je… da smo skupaj in da se imamo radi…
Lp tebi in tvojima fantoma pod lepe Gorenjske hribe…:))
Ja, čist razumem. A ne, za koliko stvari se sekiramo, potem pa en takle “zemljin kihec” vse spremeni. Se globoko strinjam, samo da smo skupaj in se imamo radi.
Tudi tebi in tvojim en topel pozdrav v “Božičkove kraje”.
jaz mislim da je to usoda … iz svoje izkušnje lahko povem, da je bilo moje starše nasmrt strah ko sem bila pred leti v Turčiji, ko je bilo v nekem mestu več zaporednih eksplozij v lokalih … na slo tv so o tem na veliko poročali … mi, ki pa smo bili v tem istem mestu sploh nismo vedeli za eksplozije …
vodička na tv je govorila da nadaljujejo po programu … bili so v Chang mai-u .. mestu na severu Tajske … od tam pa do Phuketa (otok, kjer se je večina tega na Tajskem dogajalo) je 1000 in več km … kot bi se katastrofa dogajala na jugu Italije za naše razmere … seveda na potovanju ne gledaš poročl vsako uro … verjetno niti možnosti nimaš in zato informacij primankuje … po moje niti ne vejo točno kaj se je zgodilo … so pa na počitnicah in želijo izpeljat začrtano … meni se to zdi normalno …
po drugi strani Tajski turizem prinaša večino denarja … turisti tudi z obiskom dežele pomagajo pri obnovi … seveda izgubljenih življenj ne more nič povrniti.
sočustvujem in hudo mi je vseh … domačinov in tujcev … razlika je le ta … da domačini tam živijo, za njih je bila katastrofa neizbežna … tujci pa so bili tam ‘slučajno’
prepričana sem, da bomo v JV Azijo še potovali …
B.
Tudi jaz sem poslušala tiste dve ženski na radiu: ena z družino in ena študentka. Tista z družino je rekla, da je bilo kar hudo in da so dobivali zelo zmedena navodila naj splezajo na strehe, če bo toliko vode. Rekla je, da se že danes vračajo, saj so uspeli med tem ko so bežali vzeti le nujne, dragocene reči, ostalo je ostalo v bungalovu.
Medtem, ko je študentka rekla, da bo nadaljevala s potovanjem, saj ga je kar dolgo načrtovala. To pa meni ni jasno, kaj bo le tam gledala, razen če se bo prijela kakšnega dela in poskušala po svojih močeh pomagat (???). Ne spomnim se točno ali je rekla s točno temi besedami, da ji nič ne bo POKVARILO tako načrtovanega potovanja ali pa se je nekaj takega slišalo iz njenih ust. Imela sem občutek, da ni kaj posebej pretresena, pa nevem ali gre to pripisovati njeni mladosti ali neizkušenosti, ali pa so danes ti mladi povsem iz drugega testa.
Poglej, Piki Miki – vsi smo pretreseni, pa zato naš vsakdan teče naprej. Zamislimo se za nekaj časa, stisnemo k sebi svoje otroke in se zahvalimo usodi, da je z nami vse OK, groza nas je ob pogledu na posledice katastrofe in na uboge žrtve … in nadaljujemo s svojim vsakdanjikom.
Tako približno je gotovo odreagirala tudi tista študentka. Prepričana sem, da ne bo gledala in se naslejala nad tujo nesrečo – prepričana, da bo šla v kraje, kjer življenje poteka normalno. Imaš prav – lahko bi poskusila pomagati po svojih močeh, da pa bi morala nujno domov … mislim, da to ne bi nikomur prav nič koristilo. In po svoje jo razumem, da bo s potovanjem nadaljevala.
Prepričana sem tudi, da je videla 50x manj tragedije, kot vsi mi v domačih naslonjačih. Če bi bila res tam – bi jo zihr zvilo. Če bi gledala stalno TV, bi bila pretresena. Če pa je le ujela nekaj novic o nesreči… pa se je gotovo ni tako dotaknilo.
Punce imate pa tudi možnost same kaj prispevat na 1919 s ključno besedo CUNAMI, z vsakim sms-om darujete 230 tolarjev. Ali pa :Slovenski RK sredstva za pomoč žrtvam potresa zbira tudi na transakcijskem računu NLB številka
02922 – 0019831742, sklic: 4014, s pripisom “Potres JV Azija”.
Vsem srečno in zavedajmo se kako smo lahko srečni ker smo mi in nam najdražji ob teh norih dneh zdravi in predsvem srečni ker smo skupaj.
Srečno
Ne, saj nisem rekla, da bi morala iti nujno domov, saj s tem res ne bi doprinesla k manjši nesreči.
Pa res misliš, da v tistrih krajih kje poteka življenje normalno?
Kolikor sem razbrala iz njenega pripovedovanja je bila na enem izmed bolj ogroženih mestih. Seveda ji ne gre zameriti, da je ob vsem tem vesela, da je živa in zdrava, navsezadnje če bi šla na tisti izlet dve uri kasneje na pot, bi še njih odplaknilo. Tako pa je usoda posegla vmes in je lahko srečna, kljub vsemu kar se je zgodilo. Tudi jaz bi bila in vsi ostali ljudje na zemlji. Tisti, ki bi rekel da ne, pač laže.
Me pa zanima koliko ljudi tam sploh gleda tv, če sploh imajo to možnost?
Mene je kar precej ujezila turistična vodička, ki je pri poročilih na POP TV govorila da se imajo fajn, da bodo nadaljevali pot po predvideneh načrtih, skratka vse je super in OK ! Ne vem ali ni videla nič poročil, da je klatila take neumnosti ! Jaz mislim da je to obsedeno stanje za celo državo, ne samo za kraje ki so bili uničeni.
Toliko mrtvih, uničeni domovi….žalost na sakem koraku ta pa govori take bedarije kako se imajo fajn.
Ženska je po moje z svojo izjavo udarila hudo mimo !
Ne, sploh ne. Ljudje so za to potovanje plačali in normalno je da bodo to potovanje izpeljali do konca.
Ampak se ti ne zdi, da bi gospa lahko tudi z malo manj navdušenja pripovedovala kako se imajo fajn in super ? Še sreča da oni niso v tem trenutku bili na teh območjih, ker bi se potem vse bolj slabo končalo.
seveda je sreča … ampak kot sem zgoraj napisala … vprašanje kaj sploh vejo kaj se dogaja … oni so srečni da so živi in zdravi … in mogoče zato veselje … sem sigurna da bodo ob posnetkih ki jih bodo (ali so jih že) videli … hvaležni nevemkomu … da so bili v momentu potresa na severu tajske … ki je 1000 in več km stran od Phuketa, kjer se je drama odvijala …
.. tudi vodička … katere naloga ob javljanju je bila … da pomiri svojce turistov, ki so v njeni skupini.
pa še nekaj sem želela povedat … mogoče je toliko posnetkov turistov na naših tv zato … ker so pač oni snemali … turistična območja tam so velik bol razvita kot neturistična … oprema je bolša … dostopnost do informacij in fizična dostopnost je bolša … zato smo dobivali info iz teh območij tako hitro in ažurno … kaj se dejansko dogaja v odročnih krajih indonezije in osamljenih otočkih v andamanskem morju … vprašanje če bomo sploh kdaj izvedeli … žal je to realnost.
B.
Tudi pri nas doma gledamo Švedsko TV. Mislim, da imamo nekaj skupnega. Če želiš, se mi lahko oglasiš na [email protected].
Iz svojih udobnih naslanjačev gledamo to grozoto in srečni smo, ker se nam to ni zgodilo. No saj tudi njim ne privočimo toda, koliko je iskrenega sočustovanja? Poslušamo srhljive zgodbe turistov, ki so izgubili svoje najbliže, zdi se nam krivično, shrljivo. Kaj zato če je mrtvih na tisoče domačinov zdijo se nam kot mrtve lutke , ki nimajo svojih usod – kot da niso enakovredni turistom. Seveda, tudi mrtev si vreden manj, če nimaš polne denarnice in ugledne službe. Kam drvi svet s tako miselnostjo? Ubogi naši otroci, ki bodo doživeli še hujše moralno razsulo od tega sedaj…