Moje razmišljanje glede neupoštevanja ukrepov
Vsak dan razmišljam o tem, zakaj se ljudje ne držijo ukrepov in ostanejo doma. Na začetku sem bila jezna na ljudi, potem pa sem razmišljala in našla neko logiko.
Življenje se nam je dobesedno iz danes na jutri postavilo na glavo. Nekaterim se je ustavilo, zaklenilo, nekateri pa doživljajo apokalipso (sploh zdravstveni delavci). Ja, tudi jaz sem bila panična, tudi meni je srce razbijalo, zjokala sem se ker sem bila v stanju obupa. Potem sem si rekla, če si preživela že toliko stvari, boš pa še to ali pa tudi ne, kakor ti je namenjeno.
Iskreno, še nikoli nisem videla zunaj toliko ljudi kot ob uveljavitvi ukrepov za zajezitev virusa. Na prostem je dobesedno mrgolelo ljudi, starih in mladih. Takrat sem se še trudila objavljati svarila preko javnih medijev. Zdaj se ne trudim več.
Prej bi lahko vsak dan šli na sprehod, na hrib, vozičkati, kolesariti, obiskati starše, sosede, prijatelje ipd. Zakaj prej tega ljudje niso počeli vsak dan? Ker jim je bilo to z ukrepi odvzeto in nenadoma so vsi začutili strašno željo in potrebo po sprehajanju, druženju, rekreaciji v vsaki obliki.
Še 10 dni nazaj je bilo življenje ustaljeno, v tirnicah. Starši v službo, otroci v šolo, popoldne treningi, razni obiski prireditev in tako dalje. Kar naenkrat pa REZ. Ničesar več ne bo, ne službe, ne šole ne dejavnosti. Ostani doma in sprijazni se, da si od jutri naprej samo še fizično telo, ki skrbi samo za to, da se ohrani pri življenju, kar se je izkazalo z izdatnim nakupovanjem hrane ter WC papirja. Pardon če komu delam krivico, vendar nisem opazila da bi si kdo naredil zalogo knjig, pisal, barvic, kolaž papirja, in vseh ostalih stvari, ki nam sploh ne pridejo na misel ko preidemo v panično stanje. Vse ostalo odpade. Za introverte to ni problem, živijo življenje dalje, vendar po večini smo ljudje družabna bitja in se v takem položaju počutiš, kot da bi te živega zakopali.
Tudi za otroke to niti ni tako šokantno, za otroke poskrbimo starši. Za nas je pa kot bi nas postavil pred zid. Od danes naprej bo tvoje življenje drugačno, od danes naprej se boš bal za obstanek prav vsak dan in z negotovostjo zrl v prihodnost, od danes naprej boš z negotovostjo pozdravil kogarkoli, od danes naprej se ti v glavi razvija paranoja, da na vsakem koraku nate preži virus, od danes naprej boš starš in učitelj, od danes naprej nimaš svobode gibanja, razen za nakup hrane (da preživiš) in obiska lekarne (da preživiš).
Če smo pošteni, je to bilo že prej. Bogsigavedi kolikokrat so v času pred virusom razkuževali nakupovalne vozičke, pa se mi zdi da od tega ni nihče še umrl.
Skratka, ljudje se ne držijo ukrepov, ker se ne želijo sprijazniti z omejitvijo svojih temeljnih svoboščin, katere so prej uživali. Lahko so šli ven, lahko pa tudi ne če se jim ni dalo. Zdaj bi vsi šli ven.
To je tako kot ločevalna dieta. Na dan ko bi moral jesti beljakovine bi človek umrl za kos sadja, na sadni dan pa moril za jajce na oko. Kar je prepovedano je najbolj mamljivo in to je popolnoma normalno.
Vsi vidimo kaj se dogaja v drugih državah pa nekateri enostavno ne želijo verjeti, da se to lahko zgodi tudi v Sloveniji, saj smo redkeje poseljen narod, metropole niso milijonske, saj meni se to ne more zgoditi, samo enkrat se živi, bolj kot si paničen slabše je in podobne razlage svojega ravnanja.
Vse lepo in prav ampak v Sloveniji se sploh ne zavedamo, da je okuženih mnogo več kot to navaja uradna informacija.
Tesnoba, ki nas preveva ob ostajanju doma pa je že večkrat prežvečena. Nismo navajeni biti skupaj. Ritem življenja nam narekuje, da zjutraj (morda) spregovorimo par besed, potem gre vsak na svoj konec, vidimo se pozno popoldne, pa še to ne ker imajo otroci toliko treningov, nato še zvečer par litanij zaradi cvekov v šoli in to je to. Za vikend se potrudimo biti skupaj ali pa tudi ne. Oče v soboto svoj hobi, mama pa v nedeljo svojega. Čas druženja, kot družina, je sploh pri starših z otroci v starostnem obdobju 7-14 let, zelo redek. Ko je otrok majhen oziroma dokler ne vstopi v šolo, je začuda še malo prepirov. Kasneje se začnejo trenja, ko pridejo na vrsto različni pogledi na vzgojo.
To se lepo vidi na dopustu recimo. Redki so pari oziroma družine, ki resnično sprejemajo vse pluse in minuse preživljanja skupnega časa. Več ali manj se pari v tistem času skregajo ravno zaradi pomanjkanja zadolžitev ali pa je ravno obratno – se še bolj povežejo, ker ni zunanjih distrakcij in odklopijo.
Jaz pravim, nobena juha ni tako vroča kot se skuha. Teh nekaj tedno se dosledno držimo v samokaranteni (roko na srce, nihče ki ni bil testiran ne ve ali je okužen ali ne) in poskrbimo, da bomo čimprej lahko prosto letali.