Na zelenem dehtečem travniku
zajček sedi in premišljuje,
ko čebelica njegova praznuje.

Je lepa pomlad ,
in čebelico ima zajček tko zlo rad .
Čez zimo , ko vse zmrzuje ,
čebelica vedno kam odpotuje .

A v srčku svojem zajček čuti , ve ,
da vedno vse mine ,
tudi dolge zime ,
ko pride spet pomlad ,
skupaj s čebelico bo šel
nove vragolije ” ubrat ” !

Je to moje voščilo ,
v njem neko je vodilo ,
četudi nisi z mano vsakdan ,
ampak vem , zate je zajček
kot najslajši marcipan :))))

Jutro