Moji Labodki
Ah, ljuba moja severničica, ni mi uspelo … ostati na peči. Tukaj sem in danes sem bolj kot kdajkoli doslej mislila na našega ljubega Štromsija … ko sem nadevala verige na avto, se mi je pri eni utrgala elastika. Pismo… kaj zdaj??? Vprašanje a? Pa se spomnim tudi na našega štromsija in na to, da ima v garaži vezice in skočim po par vezic in zadevo uredim in odpelje ti tale naš avtobus v dolino. In zdaj sem tukaj … brez regrata, brez želodca… opsa, želodec pa imam … lačna pa toliko da mi kruli, kot bi se po njem sprehajali trolčki !!!
Lepo sneženo jutro …. res bo bela nedelja, čisto zares !
Ljuba moja lučka, bog ti polončkaj za vso tvojo skrb. Danes se pa nisem šla ne Šumija, ne tistega bedastega Raikonnena, ne mojega ljubega Montoyo …danes sem bila zgolj malo presrana Marija !!!
…… metra snega ????????? Ma j….e se mi men vse skupi, a ga je pol metra, a ga je meter al’ pa dva ! Zdej, ko znam tist, za kar sem mislila, da znajo samo fantje in da je sam njihova domena, me ne skrbi n’č več, zdej sem pa jest na kojnu !!! Janči, kar nej ga bo še pol metra, zarad mene … tako sem naveličana tega sranja, da se mi še jezit ne da več, mi je celo za to zmanjkal energije.
Lep dan, kakršen že je in kakršen že še bo. Pri nas sneži za ne povedat. Mislim, da tut nazaj nam mogla brez zimske opreme, ha, ha, ha. Pol naj se mi pa še kdo smeji, če tele ketne do konca junija meseca vozim odzad v prtljažniku? Pa če imam odzad tudi škornje zimske pa vso ostalo opremo … zase tut, ne sam za avto ???
Ja, v redu pa sem, kolikor toliko. Me je…e samo to nenehno pričakovanje pomladi in trepet ter nemir v srcu in duši ……….. seveda … tudi oči, milina pogleda ….