Kaj je z moškimi, da kar čvekajo, čvekajo, poslušajo pa nič?

Danes sem imela dva taka na telefonu.

Prvi je moj znanec. Sicer bi ga z veseljem tudi jaz kdaj pa kdaj poklicala, ker po eni strani me zanima kako je kaj. Pa se tega kar bojim. V bistvu se bojim tudi njegovega klica. Namreč govori, govori, govori, sploh ne posluša. Komot govori 2, 3 ure. Potem mi reče zakaj ga ne pokličem. Pa pravi,d a s kolegom se slišita vsak mesec, vedno po tri ure klepetata.

Potem drugi je bil službeno, tudi njega se bojim, ampak njega pač moram poslušat. Ej, tudi govori, govori, mi razlaga primere, pove isto stvar vsakič. Poskušam kaj vprašat, sledi pol ure monologa, razlage.

Potem imam še enega kolega, saj je zanimiv pa to. Ampak res nimam časa po dve, tri ure klepetat. Ne klepetat, poslušat. Bi ga z veseljem poklicala pa ga ne, ker vem,da bo spet predavanje.

Ne zanima jih kako sem jaz, samo kako so oni.

Kaj je to z moškimi? Klepet je klepet, dva govorita, dva poslušata, oni pa samo monologe in jaz naj poslušam.

Od začetka sem bila navdušena nad obema kolegoma (tretji me kliče itak službeno), ampak potem pa sem se začela kar bati njunih klicev, kaj šele da bi klicala.

Pa ja, še en znanec, on tudi govori, govori, samo o sebi. K sreči samo do kake pol ure. Od začetka sem bila tudi vesela njegovega klica, sedaj pa vse manj.

Zakaj samo govoričite eni, poslušate pa ne?

Potem se pa čudite, da ne kličem, da se tudi ne oglašam na klice.

Jaz bi rada počvekala, ampak ja, to pomeni, da tudi jaz kaj govorim.

Poznam take! K sreči imamo zdaj Samsunge, pa vidiš, kdo te kliče. Pri stacionarnih telefonih je bilo kot ruska ruleta… Pač ne dvigneš ali pošlješ SMS – pokličem kasneje. Kasneje pa pozabiš… Saj si najdejo druge žrtve! Naj se pred ogledalo postavi pa palamudi, ne mene s tem moriti! Tri ure na telefonu – ste pri pameti? Veste, koliko bi pri psihiatru plačal za tako dolgo seanso?

Ah, daj, pošlji mi ti te tvoje 3, 4 moške, ker jaz sploh ne najdem moškega, ki bi mi znal kaj povedat. Potem pa jaz delam monologe. Daj, pošlji mi jih, res. Rada poslušam.

Resno pravim. Rada poslušam, kako so drugi, kaj se jim dogaja, kakšno imajo mnenje o tem in onem. Se mi zdi, da zadnje čase ljudje nimajo mnenja, ne znajo komentirat, sploh ne znajo govorit oziroma se pogovarjat. So kar tiho, ko jim kaj rečeš, nič se jim ne dogaja. Jaz pa to rabim. Jaz rabim, da mi nekdo nekaj razpreda.

He, he, fajn je, če človek kaj govori, ampak jaz bi imela pogovor, ne monologe za poslušat.

Po eni strani si želim kontakta s temi ljudmi, ampak tako normalnega. Od začetka mi je bilo ok, ampak potem pa se je to zakompliciralo. Zdaj res največkrat, ko vidim telefonsko, ne odgovorim, napišem, da imam pač nekaj.

Ta prvi kolega je bil včasih še čisto ok. Zdaj je pa v penziji in ko je žena v službi očitno telefonari v nedogled. Pa potem sprašuje zakaj pa jaz nič ne pokličem :). Ej, jaz res nimam časa 2, 3 ure poslušat.

Ta drugi kolega je tudi brez službe. Saj ima dosti zanimivega za povedat, samo ne po dve, tri ure. Eno uro tu pa tam je več kot dovolj. Še huje pa je, da se zna kar pojaviti na vratih. In ima navado tudi kar ostati par dni pri komu. Pri meni je sicer bil, ampak me ni bilo doma :).

Glede na to, da imam že tako težave s pogovori, sem bolj tiha, ne govorim ravno veliko, sem očitno odlična za take, ki razpredajo in razpredajo o sebi. Verjetno se zato name nalepijo, ker drugi jih skenslajo oz drugi hočejo tudi govoriti.